Svetovni dan voda, 22. marec, je letos posvečen podzemni vodi, to je vodi pod površino tal, ki je našim očem skrita. V slovenskem in svetovnem merilu so podzemne vode pomemben vir pitne, tehnološke in termalne vode ter vode za namakanje v kmetijstvu. Podzemna voda si zagotovo zasluži bistveno večjo pozornost, kot ji jo namenjamo, in ne zgolj pozornost strokovnjakov hidrogeologov, ki se podzemnim vodam posvečajo vsakodnevno. Razlog, da se o njej ne pogovarjamo pogosteje, je zagotovo tudi ta, da je ne vidimo, pogosto pa tudi ne razumemo, kaj se z njo pod tlemi dogaja.
Podzemne vode ne gre razumeti le kot zaloge vode, ki jih lahko koristi človek. Podzemne vode so del svetovnega vodnega kroga, so ekosistem, tesno povezan z drugimi soodvisnimi Zemljinimi ekosistemi, katerih medsebojnih vplivov še ne poznamo dovolj. V podzemnih vodah so spremembe počasnejše kot na površju, tu se življenje in dogajanja upočasnijo in se odvijajo kot v počasnem posnetku. Žal pa to tudi pomeni, da bo odprava neželenih posledic delovanja človeka v njih dolgotrajna, če bo do njih prišlo.
Fotografija: dr. Mihael Brenčič
Po podatkih Eurostata, statistične službe Evropske unije, smo v letih 2010 – 2019 v Sloveniji za oskrbo s pitno vodo načrpali od 160 – 170 milijonov m3 podzemne vode. Delež površinskih vodnih virov za oskrbo s pitno vodo je zanemarljiv, saj podzemna voda v Sloveniji predstavlja kar 97 – 99 % potrebnih virov. Vsak prebivalec Slovenije letno porabi 80 m3 podzemne vode, kar potrjujejo tudi podatki Statističnega urada RS za leto 2020. Slovenija je vodnata dežela, čeprav padavine niso časovno in krajevno porazdeljene, kot bi si želeli glede na potrebe. Da je Slovenija z vodo bogata dežela, potrjuje podatek, da za oskrbo z vodo izkoriščamo le okrog 0,5 % obnovljivih zalog, kar je ugodno. Za primer naj navedemo, da prebivalci Malte z izkoriščanjem podzemne vode za oskrbo s pitno vodo letno izkoristijo tudi več kot 20 % obnovljivih vodnih zalog. Ne smemo pa pozabiti, da je tudi Slovenija klimatsko občutljiva, predvsem njen severovzhodni del, in da bodo spremembe v podnebju vplivale na nas najbolj prav na področjih, kjer smo najbolj ranljivi: pri oskrbi s pitno vodo in pridelavi hrane. V Sloveniji naraščajočih ali padajočih trendov v porabi podzemne vode za oskrbo s pitno vodo v zadnjih desetih letih sicer ne zaznavamo. Če porabo podzemne vode doma primerjamo s porabo v evropskih državah, ugotovimo, da naravne značilnosti pokrajine, vključno s podnebjem, krojijo izkoriščanje podzemne vode za oskrbo s pitno vodo: primerljivo porabo podzemne vode na letnem nivoju na prebivalca se zaznava v državah, ki so Sloveniji geografsko blizu, v Avstriji (okrog 80 m3), na Hrvaškem (100 m3), v Švici (90 m3) ter Italiji, kjer je poraba še nekoliko višja. V Nemčiji je delež podzemne vode glede na skupno izrabo virov pitne vode na prebivalca še visok, a že nižji kot v Sloveniji (70 %), na Švedskem (23 %) in na Norveškem (13 %) še nižji, vzrok pa je dostopnost površinskih voda. Na Pirenejskem polotoku, tako v Španiji kot na Portugalskem, je delež nižji (dobrih 30 %) iz povsem drugih razlogov, saj nizka količina padavin, z izjemo goratih predelov, ne polni vodonosnikov do te mere, da bi bile zadostne obnovljive količine podzemne vode stalno na razpolago.
Podzemno vodo v primerjavi s površinsko odlikujejo manj spremenljiva sestava, manj suspendiranih snovi, nižja koncentracija naravno prisotnih organskih snovi, ki so hrana za mikroorganizme, in tudi manj prisotnih mikroorganizmov, ki bi lahko predstavljali tveganje za zdravje. V nekaterih vodonosnikih, predvsem v peščeno prodnih naplavinah naših največjih rek, pa tudi v dolomitnih kamninah z razpoklinsko poroznostjo, ima podzemna voda že lastnosti pitne vode. Podzemna voda v plasteh apnencev s kraško poroznostjo zaradi hitrejšega pretoka padavin s površine za razliko od peščeno prodnih sama po sebi ne izpolnjuje pogojev za pitno vodo, zato se za zadostitev ustreznih pogojev pitna voda iz te podzemne vode pripravlja z različnimi postopki. Kljub temu tudi v tem primeru prednosti pred površinskimi vodnimi viri ostajajo, saj so koncentracije onesnaževal, ki imajo izvor v prispevnem območju, nižje kot v površinskih vodah. Prav tako je temperatura vodnega vira manj spremenljiva, procesi očiščevanja v tleh potekajo, čeprav ne v zadostni meri, virov pitne vode se ne izgublja zaradi evaporacije, poleg tega pa ne potrebujemo prostora za shranjevanje surove vode, ki ga je treba predvideti že v prostorskih načrtih in zatem tudi primerno vzdrževati. Prednosti podzemne vode pred površinskimi vodami so številne. Ob razpletu dogodkov, ki smo jim priča danes, je morda smiselno tudi omeniti, da je podzemna voda bistveno bolje varovana tudi pred jedrskimi nevarnostmi.
Z obnavljanjem podzemne vode s padavinami vanje prodirajo tudi onesnaževala s površine in iz površinskih voda, katerih voda pronica v podtalje. Zato je pomembno, da dejavnosti, kot so poselitev z vso potrebno infrastrukturo, industrija, kmetovanje in izraba drugih naravnih virov, potekajo premišljeno in nadzorovano. Če potreben čas za sanacijo onesnaženih območij podzemne vode primerjamo z dolžino človeškega življenja, je škoda lahko nepopravljiva. Človeštvo si je v drugi polovici preteklega stoletja z dopustitvijo rabe velikih količin snovi, kot so pesticidi, organska topila, mineralna gnojila in težke kovine na nepravilen način, povzročilo veliko škodo, saj ni imelo informacij, kakšne posledice bodo povzročile v okolju, njihove prisotnosti pa niti ni bilo mogoče vedno nadzorovati, saj analizni instrumenti še niso bili razviti. Danes izgovorov za pojavljanje novodobnih onesnaževal, ki jih v okolje vnašamo z rabo zdravil, antikorozivnih sredstev, z dodatki plastiki in mikroplastiko, v podzemni vodi v koncentracijah, ki bi povzročale tveganja za zdravje ljudi, ni več, saj zanje vemo in jih znamo nadzorovati. S prepovedjo nekaterih nevarnih snovi (npr. PCB-jev in nekaterih pesticidov) ali z njihovo kontrolirano rabo ter preprečevanjem emisij snovi v tla, zrak in vode, se je stanje našega okolja izboljšalo ali se vsaj ne poslabšuje. Enako velja za kakovostno stanje podzemne vode, ki se ne izboljšuje povsod ali vsaj ne dovolj hitro, kar je dodaten argument, da je treba nevarne snovi na trg uvajati premišljeno, jim slediti in nemudoma ukrepati, če okolje obremenitve ne bi zmoglo. Še pred desetletjem je ideja o ohranitvi oskrbe s pitno vodo iz podzemne vode brez predhodne priprave ali z manj zahtevnimi postopki priprave izgledala utopično. Kazalo je, da bo prevladalo razmišljanje, da bo prej ali slej treba vodo pripravljati in da je čisto vseeno, do kakšne mere jo pred tem onesnažimo in da druge poti za dobrobit ljudi ni. Sprejetje akcijskega načrta EU iz leta 2021 za ničelno onesnaževanje zraka, vode in tal nam vzbuja upanje, da še ni prepozno. Z omenjenim ciljem naj bi se onesnaževanje zmanjšalo na raven, ki ne velja več za škodljivo zdravju in naravnim ekosistemom ter ustreza mejam zmogljivosti našega planeta, s čimer se bodo ustvarili pogoji za okolje brez strupov. Ohranitev okolja v teh mejah bi lahko tako v Sloveniji kot v Evropi omogočalo tudi ohranitev koncepta oskrbe s pitno vodo iz podzemne vode kot svojega najpomembnejšega vira.
Ne glede na to, v katerem delu sveta živimo, na nas vpliva tudi dogajanje na drugih koncih sveta. Tudi zato, torej iz sebičnih in ne zgolj humanih razlogov, nam ne sme biti vseeno, če človekova ravnanja do okolja niso vzdržna. Četudi so daleč od našega dvorišča, tam, kjer pri varovanju okolja veljajo nižji standardi, in tudi tam, kjer vse bolj izražene potrebe razvitega sveta spodbujajo ljudi k vse večji potrošnji. Ne drži, da kot posamezniki nimamo vpliva in da imamo zato izgovor, da lahko pasivno stojimo ob strani. Tega, da imajo vpliv na okolje vsa naša vsakodnevna dejanja, preprosto ne smemo spregledati. Čas je, da odpremo oči in se vprašamo, kako bivamo, pridelujemo, kupujemo in pripravljamo hrano, kako potujemo, s čim se poklicno ukvarjamo in kakšne odločitve sprejemamo.
Od predstavnikov, ki nas zastopajo v mednarodnem okolju in imajo možnost vplivati na odločitve v evropskem in svetovnem merilu, pa moramo zahtevati, da nam svoja okoljska stališča jasno predstavijo. Od njih pričakujemo, da gradijo svoj vpliv in ga zastavijo tudi v dobro podzemnih voda, našega okolja, v dobro vseh nas. Odrasli imamo izjemno priložnost, da mlajšim privzgojimo vrednote, ki jih bodo vodile, ko bodo v odrasli dobi prevzeli odgovorna odločevalska mesta. Če bomo dobro opravili svojo nalogo – pri čemer glede na dogajanje v svetu nimamo v mislih zgolj varovanja okolja – se nam za prihodnost našega planeta ni treba bati. V nasprotnem primeru pa zagotovo.
dr. Brigita Jamnik, Voka Snaga, članica UO Slovenskega društva za zaščito voda
