V isto reko nikoli ne moreš stopiti dvakrat
Ob mednarodnem dnevu ukrepov za reke – 14. marec
Mihael Brenčič
Ne dolgo tega sem bil na sestanku v okviru enega od evropskih projektov priča raziskovanju porekla in zgodovine zelo znanega pregovora, ki ga v številnih različicah poznamo tudi v slovenščini. Mednarodno obarvani družbi se je pridružil kolega František, ki ga že dolgo nismo videli, saj z njim sodelujemo le občasno. V želji, da bi izpadel duhovit in sarkastičen, nam je zaklical:
»Na Češkem imamo pregovor: V isto reko nikoli ne moreš stopiti dvakrat. Očitno ta pregovor ne velja več, ker vas ponovno vidim in bom moral ponovno sodelovati z vami.«
»To pa ne bo držalo, to ni češki pregovor. Je mnogo starejši,« sem mu odvrnil.
»Ne? Potem je srednjeveški,« je branil njegovo poreklo.
»Ne bo držalo,« sem vztrajal in pri tem pomislil: če bi zdaj ob meni stal moj sin, bi gotovo rekel, da naj ne pretiravam in da naj ne bom intelektualni snob.
»Potem je pa rimski.«
»Tudi to ne bo držalo. Ta pregovor izvira iz stare Grčije iz Heraklitovega filozofskega rekla Panta rhei.« In tako se je pod težo mojih argumentov moral vdati.
Slika 1: Reka Donava, ukročena velikanka. Pogled s pobočja hriba Gellért-hegy na reko sredi Budimpešte (foto: Mihael Brenčič).
Tako kot je to pogosto, so se nam stari izreki iz najstarejših filozofskih del, religijskih besedil pa tudi iz rimskega prava ohranili v ljudskih pregovorih in rekih, za katere pogosto ne vemo več, od kod izvirajo in kdo je bil tisti, ki jih je izrekel ali zapisal prvi. Pogosto jih proglasimo za izvorno ljudska rekla, ki naj bi zrasla iz narodne modrosti, pa temu ni tako. Številni ljudski pregovori izvirajo iz težnje nekdanjih izobražencev, ki so skušali nepismeno prebivalstvo poučevati s pomočjo rekov, ki so šli zlahka v uho in si jih je bilo, pogosto tudi zaradi rimanih besed, lažje zapomniti. Tudi Heraklitov pregovor, o katerem je tekla beseda, ima pestro zgodovino, saj je skozi čas doživel številne spremembe in dopolnitve.
Panta rhei, vse teče, je eden najstarejših znanih filozofskih izrekov, ki naj bi kot nekakšen povzetek povzemal filozofski nazor predsokratika Heraklita Éfeškega (535 pr. n. št. – 470 pr. n. št.), enega najstarejših starogrških filozofov, iz katerega dela se je ohranilo le nekaj fragmentov. Na kratko povedano, geslo izraža dejstvo, da se v svetu okoli nas vse spreminja, da ni nič stalnega, večnega in nespremenljivega. Heraklitovo filozofsko reklo se odraža v številnih pregovornih variantah, ki jih imamo nekaj ohranjenih tudi v slovenščini.
Čeprav pregovor »V isto reko nikoli ne moreš stopiti dvakrat« izhaja iz globokih filozofskih Heraklitovih premis, ga zelo pogosto uporabljamo v širšem pomenu in za različne priložnosti ter namene. Lep primer tega je nekoliko ponesrečena šala kolega Františka, ki sem jo zapisal zgoraj. Podobno se dogaja tudi pri drugih pregovorih, ki jih skoraj nikoli ne tolmačimo enoznačno.
Slika 2: Tukaj je nekoč tekla reka. Jezovna zgradba na akumulaciji Dobczyce južno od Krakova na Poljskem (foto: Mihael Brenčič).
Pa poizkusimo z nekoliko drugačno razlago še sami. Da »v isto reko nikoli ne moreš stopiti dvakrat«, je jasno vsakemu, ker je reka organizem in se neprestano spreminja. Skozi letne čase se spreminja tudi višina vode v njeni strugi. Trenutno je v njej komaj kaj vode, ob drugih priložnostih pa rada prelije bregove in se razlije široko na vse strani. Pozimi bregove prekrije sneg in obrežno rastlinje se upogne pod njegovo težo. Na začetku poletja je obrežno rastje tako gosto, da ponekod skozenj komaj prodre svetloba, košato grmovje pa postane raj za ptice, žuželke in tudi za nekoliko večje živali. Pod koreninami obrežnega drevja se skrivajo ribe in druge živali. Reka se spreminja tudi skozi leta, zdaj odnese brežino tukaj in vase potegne sediment in rastje, drugje nasuje novo sipino ali pa se je po prejšnji povodnji v njej ustvaril tolmun. Voda vzdolž struge reke premešča plavje, nekaj ga rine po dnu, drobni delci plavajo razpršeni v vodi, les in druge lahke snovi pa plavajo po površju in se vrtinčijo na njej. Ponekod plavje zasuje strugo in voda si izbori novo pot, izoblikuje mlado in živahno strugo, polno vrtincev in vodoskokov. Reka pa se spreminja tudi skozi tisočletja in desettisočletja, v njenem porečju se zaradi delovanja vode in z njo povezanih ekosistemov v odvisnosti od prevladujočega podnebja skozi čas spreminja podoba njene pokrajine. Takšno življenje in podobo reke ter njene doline bi lahko poimenovali vodna divjina.
Slika 3: Na koncu turistične sezone je rezervoar za pitno vodo skoraj prazen. Na sliki rezervoar vode južno od portugalske turistične meke Algarve (foto: Mihael Brenčič).
Tako živijo reke ali bolje rečeno, so živele reke, ko še ni bilo človeka, vse do takrat, ko ljudje še niso prišli v skušnjavo, da bi reke ukrotili. Vodnih divjin na Zemljini obli skorajda ni več, še celo tam, kjer imamo vtis, da imamo opraviti z naravno strugo, se pogosto izkaže, da je človek tako ali drugače posegel vanjo. Človek je zelo spremenil naravni razvoj rek, ponekod tako zelo, da te niso nič drugega kot le odvodni kanali, ki prevajajo vodo iz enega predela doline do drugega. Tako so na primer v Sloveniji vse struge preoblikovane, tudi v najbolj oddaljenih povirnih predelih. Izjeme so le tisti vodotoki, ki tečejo neposredno po kamninski podlagi, v katere je tudi z modernimi gradbenimi posegi težko poseči. V Sloveniji so takšne na primer struge v Tolminskih koritih, korita reke Soče in korito reke Radovne v Blejskem vintgarju. Nič bolje ni drugod po svetu.
S stališča človekovega razumevanja in gospodarjenja s prostorom, okoljem in naravo, reke dajejo in jemljejo. A tak pogled je, navkljub vsem sodobnim pogledom in doktrinam o trajnostnem razvoju ter zelenemu prehodu, nadvse tradicionalen, merkantilističen in fiziokratski, površni poznavalci zgodovine bi rekli, da je takšen še iz časa matere ljudstva – cesarice Marije Terezije. Nekaj kar obstaja samo po sebi, ne more jemati in ne more dajati, ker nima ničesar, a ima hkrati vse. V duhu paradigme Jamesa Lovelocka o Gaji bi lahko zapisali, da so tudi reke samoregulirajoči sistemi, ki jim lahko pripišemo življenje. In tako smo se vrnili nazaj k naši začetni trditvi, da je reka organizem.
Govorimo o biotski pestrosti in odkar nam je to prišlo v zavest, se zavedamo, da je treba skrbeti tudi za ohranitev drugih živih bitij in organizmov. In to razumemo tudi zaradi tega, ker smo dojeli, da gre za organizme. In če jih prepoznavamo kot biološke organizme, bi morali to doumeti tudi za druge nebiološke organizme, kot so na primer reke. Inženir, ki je mehanicistično in deterministično usmerjen, se bo tej trditvi samo nasmehnil, in jo najbrž takoj označil za naravovarstveno (»nevladno«) pretiravanje.
Reke niso le mehanizmi, ki jih lahko obvladujemo in izkoriščamo. So več, so tudi vir življenja, ne le za ekosisteme, odvisne od njih, temveč tudi za ljudi, ki živijo ob rekah, in za celotno družbo, so nekakšne žile. So organizmi, s katerimi živimo. Že nekaj desetletij se prebivalci širom sveta organizirajo z namenom, da bi mnoge reke obranili pred grobimi gradbenotehničnimi posegi, ki so naravnani le ekonomsko in storilnostno. Borijo se proti drastičnim spremembam strug in celotnim spremembam rečnih pokrajin, skupaj z uničevanjem ekosistemov. S tem povezan in najbolj znan je boj proti velikim pregradam. V zadnjem času pridobivajo na pomenu tudi gibanja, ki si prizadevajo za odstranitev ovir v strugah. Vse to je odvisno od državljanskih aktivnosti, od civilinih iniciativ, ki jih utilitaristi narave ne marajo.
Z zaščito rek se ukvarjajo zelo številne mednarodne organizacije, od uradnih, ki delujejo v okviru Organizacije združenih narodov, pa do nevladnih organizacij ter tudi spontanih, ad hoc iniciativ, ko se ljudje zberejo in organizirajo zaradi nekega perečega problema. Zato imamo tudi kar nekaj različnih mednarodnih dni, ki so posvečeni rekam kot takšnim, ali pa posameznim rekam, zlasti tistim velikim, ki prečkajo več držav. Na našem širšem območju tako poznamo mednarodni dan reke Save (1. junij) in mednarodni dan reke Donave (29. junij). Med relativno velikim številom mednarodnih rečnih dni zasledimo enega prav posebnega. Imenovan je Mednarodni dan ukrepov za reke, glede na njegov naziv v angleščini (angl. International Day of Action for Rivers) pa bi bilo morda bolje, da bi ga v slovenščini poimenovali kot Mednarodni akcijski dan za reke. A piscu teh vrstic beseda akcija ni všeč, zlasti v evropski birokratščini se jo uporablja tako pogosto, da je izgubila svoj prvotni pomen hitrega in odločnega ukrepanja.
Mednarodni dan ukrepov za reke je namenjen zlasti spodbujanju zavedanja o tem, kako pomembne so reke za naša življenja, ter o tem, kako postajajo rečni ekosistemi zaradi čovekove dejavnosti vedno bolj onesnaženi. Nenazadnje je namenjen promociji tega, kako pomemben je enakopraven dostop do čiste vode. Ta mednarodni dan obhajamo od leta 1997 in je eden tistih dni, ki ga promovirajo mednarodne nevladne organizacije. Septembra 1995 se je v Braziliji prvič sestalo nekaj mednarodnih organizacij, ki so usmerjene v varovanje rek. Sestanek je organiziralo in vodilo brazilsko Gibanje prebivalcev, prizadetih zaradi velikih jezov (angl. Movement of People Affected by Large Dams – MAB). Namen tega sestanka je bil oblikovati mednarodno koalicijo borcev proti velikim jezovom. Ustanoviteljice tega gibanja so bile naslednje organizacije: International Rivers, European Rivers Network (ERN), India’s Save the Narmada Movement (NBA) and Chile’s Biobio Action Group (GABB). Nekoliko kasneje, marca 1997, je prišlo v Curitibi v Braziliji do prvega večjega mednarodnega srečanja prebivalcev, prizadetih zaradi velikih jezov. Srečanja so se udeležili predstavniki iz 20 držav in takrat so 14. marec razglasili za Mednarodni dan boja proti jezovom – za reke, vodo in življenje (angl. Day of Action Against Dams and For Rivers, Water, and Life). Datum, ki ga obhajamo, je bil izbran za mednarodnega, ker so ga pred tem že obhajali v Braziliji. Danes je ta dan znan pod nekoliko drugačnim imenom – Mednarodni dan ukrepov za reke, kar priča o tem, da ga razumemo širše in ne le z vidika boja proti velikim jezovom.
V Sloveniji smo ne dolgo tega imeli zelo pomemben dogodek, ki je bil, čeprav se je oglaševal pod egido boja za pitno vodo, predvsem boj za reke in enakopraven dostop do njih, to je bil »Zakonodajni referendum o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah« ali skrajšano »Referendum o vodi«, ki je potekal 11. julija 2021. Dogodek je bil povsem v skladu z aktivnostmi in ukrepi, za katere si prizadeva Mednarodni dan ukrepov za reke. Na referendumu so bile vse v Državnem zboru predlagane dopolnitve Zakona o vodah zavrnjene z nekaj manj kot 87-% deležem glasov volilcev, ki so glasovali. Po referendumu o vodah naše razumevanje vode nikoli ne bo več takšno, kot je bilo pred njim. Po tem dogodku ljudske demokracije tudi v našem domačem razumevanju vode velja, da »v isto reko nikoli ne moreš stopiti dvakrat«. Prav je, da se na Mednarodni dan ukrepov za reke spomnimo tudi našega referenduma o vodi in zmage, ki smo jo ob tem dosegli.
