Na simpoziju Vodni dnevi vsako leto odpiramo aktualne teme in že tradicionalno med seboj povezujemo domače strokovnjake z različnih področij zaščite voda in varstva narave. Ker gre za simpozij z mednarodno udeležbo, k sodelovanju poleg uglednih domačih strokovnjakov vabimo tudi tuje predavatelje. Na letošnjem so se nam pridružili trije – dr. Oliver Schmoll, ki v Bonnu vodi program za vode in podnebje pri evropskem centru Svetovne zdravstvene organizacije za okolje in zdravje, dr. Benoît Terrier, ki deluje v Vodni agenciji za Rono, eni od šestih vodnih agencij v Franciji, ter specialist s področja čiščenja odpadne vode, dr. Bernhard Wett iz Avstrije. Med domačimi predavatelji smo letos gostili predstavnike državnih organov, raziskovalnih in zdravstvenih institucij, pa tudi upravljavce vodovodnih in kanalizacijskih sistemov ter čistilnih naprav. Simpozij je letos potekal v Kongresnem centru Rimske terme v Rimskih Toplicah, kot e-simpozij, ki je potekal na daljavo, pa ga je prvič v naši zgodovini večina udeležencev spremljala iz svojih poslovnih okolij. Zanimiva predavanja, ki so bila vsebinsko povezana s štirimi od 17 ciljev Agende za trajnostni razvoj do leta 2030, so potekala v štirih tematskih sklopih, vsakemu pa so sledile še razprave na okroglih mizah, v katere so se vključevali udeleženci, vodili pa so jih vidni člani našega društva. Zaključke je v sklepnem delu predstavila predsednica društva dr. Marjetka Levstek, ki se je zahvalila vsem sodelujočim sponzorjem in ekipi za veliko podporo pri organizaciji dogodka.
Ključne ugotovitve simpozija VODNI DNEVI 2020:
- WHO je Slovenijo je pozval k podpisu protokola o vodi in zdravju z namenom izboljšanja varne oskrbe s pitno vodo in ustreznega odvajanja in čiščenja odpadne vode, zato bo to pobudo SDZV naslovila na Ministrstvo za zdravje.
- Na MOP je smiselno nasloviti pobudo o ustreznosti umestitve novih akumulacij za uporabo namakanja in pridobivanja pitne vode. V primeru neodzivnosti ministrstva bo strokovno razpravo na to temo poskušalo organizirati društvo.
- Onesnaževanje voda je v RS lokalno nad dopustnimi zakonskimi obremenitvami, kar kažejo tudi kazalniki, zato društvo poziva k večji preventivi, kar naj bi se izvajalo s pravočasnim vključevanjem strokovne javnosti, z ozaveščanjem in izobraževanjem splošne javnosti, pa tudi z izpolnjevanjem kazenskih določb zakonodaje.
- V SDZV se bomo trudili, da se s strokovno javnostjo povežemo večkrat letno in na posameznem dogodku o tematiki razpravljamo bolj poglobljeno.
- Vlada je sprejela Operativni program odvajanja in čiščenja odpadne vode, ki mu bomo morali slediti, zato so pred nami tudi novi izzivi.
Vsebine – kratki povzetki
Uvod: Voda, ki povezuje, voda, ki razdružuje
Za uvod v simpozij je predavanje prispeval dr. Pavel Gantar, ki je udeležencem predstavil sociološki pogled na aktualne probleme voda ter izzivov, s katerimi se v Sloveniji srečujemo pri upravljanju z vodami. Gre za prehod od stare k novi »vodni paradigmi«, ki se vse močneje uveljavlja na različnih znanstvenih področjih. Voda postaja družbeno, javno in politično vprašanje, zato v ospredje javnega diskurza v Sloveniji prihajajo dostopnost in kakovost vode, njena ekosistemska vloga ter konflikti v zvezi z rabo vode. Skorajda vsak vodni problem povzroča strokovne, interesne in politične spore, pa naj gre za gradnjo vodovodnih in kanalizacijskih omrežij, hidroelektrarn, raznih objektov vodne infrastrukture, ali pa za odpiranje novih vodnih virov in valorizacijo ekosistemske vloge vode.
Upravljanje z vodami, vodni viri ter pitna voda
Državna sekretarka na MOP dr. Metka Gorišek je glede preskrbe s pitno vodo povedala, da je pri nas večina prebivalstva priključena na javni vodovodni sistem, težave pa so na podeželju, kjer so lahko viri nezadostni ali pa so neustrezne kakovosti. Za manjše vodne vire, ki jih koristi najmanj 10.000 uporabnikov, je sicer mogoče pridobiti evropska sredstva, za druge, manjše aglomeracije, pa nanje ni mogoče računati, zato bi bila cena preskrbe z vodo na teh območjih izjemno visoka. Težave so tudi na območjih, kjer je vode premalo, s čimer se soočata Kras in Obala, pri tem pa je poudarila, da morajo za uporabnike prav tako poskrbeti lokalne skupnosti.
V nadaljevanju se je dr. Uroš Krajnc posvetil območju slovenske Istre, ki se v poletnem času sooča s pomanjkanjem pitne vode in to težavo rešuje z uvozom pitne vode iz Hrvaške, vode pa primanjkuje tudi za namakanje kmetijskih površin. Vodnatost glavnih vodotokov Rižane in Dragonje je sicer zadovoljiva, problem pa nastaja zaradi porazdelitve količin pretokov, ki se spreminja skozi vse leto, v prihodnje pa se bo to še bolj zaostrilo in v regiji povzročilo težave pri oskrbi s pitno vodo. Projekt načrtovanja zadrževalnika Padež/Suhorica v kraškem zaledju za zagotavljanje rezervnih vodnih količin za celotno regijo iz različnih razlogov ni bil realiziran. Krajnc meni, da bo tudi v Sloveniji potrebno spremeniti politiko gospodarjenja v vodami, saj bomo zaradi povečanja frekventnosti izmenjave sušnih in vodnih obdobij za nemoteno rabo prisiljeni vodo zadrževati. Ali so take nove akumulacije in zadrževalniki res potrebni, so mnenja v stroki različna, vsekakor pa obstoječe rešitve, kot je na okrogli mizi ugotovil moderator prof. dr. Mihael J. Toman, niso skladna z doktrino NBS – na naravi temelječih dobrih rešitvah. Dr. Benoît Terrier iz Korzike je namreč podrobno predstavil sodobno upravljanje v sedmih rečnih bazenih v Franciji, zlasti v porečju Rone, kjer v revitalizacijo mediteranskega porečja v šestih letih vložijo kar 420 milijonov evrov. Njihovo upravljanje vodijo rečni odbori, v katere so vključeni tudi lokalni vodni odbori, sestavljeni iz predstavnikov občine, kmetov in drugih uporabnikov. Odločitve o vodi tako sprejemajo občine, ki imajo pravico do uvedbe taks in prispevkov ter do porabe prihodkov. Letno tako revitalizirajo več kot 300 kilometrov rečnih obrežij in ob zmanjševanju fragmentiranosti rek zmanjšujejo tudi nevarnosti poplav. Voda tako dobi več prostora, v rekah poteka prenos sedimentov in se ohranja biotska raznovrstnost. Ključno je torej sodelovanje različnih deležnikov v projektu, in to že od vsega začetka, saj se poplavna varnost in upravljanje rečnih sistemov srečujeta z enakimi vprašanji.
Oliver Schmoll je kot predstavnik WHO podrobno osvetlil problematiko dostopa do pitne vode in sanitarij, s katero se soočamo v Evropi, kar je v prvi vrsti povezano z zdravjem ljudi. Urejenega dostopa do pitne vode nima kar 16 milijonov Evropejcev, več kot 31 milijonov pa nima ustrezno urejenega dostopa do sanitarij. To velja predvsem za podeželja in za revnejše dele Evrope, izvzeti pa niso niti nekateri razvitejši deli. Tu nastajajo žarišča za razvoj nalezljivih bolezni, zato so za njihovo preprečevanje in širjenje še posebej pomembni urejeni javni vodovodni sistemi in sistemi za čiščenje odpadnih voda. Voda je namreč tudi prenašalka bolezni, zaradi diareje in neustrezne kakovosti vode pa še vedno umre preveč ljudi. Populacijo je potrebno še bolj ozaveščati, vključno s kulturo higiene rok, da bo vsak uporabnik seznanjen z morebitnimi nevarnostmi rabe vode na lokalnem območju.
Schmoll je opozoril tudi na pomen sprememb evropske direktive o pitni vodi, katere sprejetje lahko pričakujemo v kratkem. Prve smernice WHO za kakovost pitne vode so stare že več kot 50 let, saj so že v 50-ih letih predstavili mejne vrednosti in parametre za vrednotenje kakovosti pitne vode, od mikrobiološlkih do kemijskih in fizikalnih. Nova direktiva predvideva pripravo kar 100 parametrov, ki jih bodo spremljali v okviru načrtov za varno oskrbo s pitno vodo ter pri pripravi celovite ocene tveganja – od črpanja do uporabe vode, direktiva pa podpira tudi izboljšano oskrbo ruralnih območij s pitno vodo. Privzetje smernic WHO za preprečevanje teh tveganj priporočajo že od leta 2004, in doslej je 27 držav že pristopilo k zavezujočemu protokolu o vodi in zdravju, tudi naše sosede, le Slovenija ne. SDZV zato predlaga Ministrstvu za zdravje, da se Slovenija priključi protokolu in ga podpiše.
O ocenah tveganja, notranjem nadzoru in monitoringu pitnih voda je predavanje prispevala doc. dr. Mojca Jevšnik iz Zdravstvene fakultete, ki je opozorila na možne vire onesnaženja v sistemih javne oskrbe s pitno vodo. Sistem HACCP je na področju zagotavljanja varne pitne vode, ki je živilo številka ena, učinkovit, in rezultati kažejo, da je z različnimi sistemskimi rešitvami možno zagotoviti učinkovito analizo tveganj in posledično tudi varnost pitne vode.
Skrb za zagotavljanje varne oskrbe s pitno vodo pa ni samo na ramenih upravljavcev javnega vodovoda, pač pa tudi pri tehnoloških porabnikih, kot je Onkološki inštitut v Ljubljani, ki ima svoje omrežje, hidratna voda v svojem omrežju pa je ločena od od vodovodnega sistema. Dr. Andrej Šarc nam je tako predstavil potek sanacije neustrezne interne vodovodne napeljave za hladno in toplo vodo, saj so se v sistemu zaradi nihanja pretočnosti in zastajanja vode v cevovodih začeli razmnoževati legionela in drugi mikroorganizmi. Projektno rešitev s predvidenimi inštalacijami so implementirali v izgradnjo novega vodovodnega sistema v letu 2016, v katerem temperatura vode ne preseže 20 °C, sistem pa omogoča programirano izpiranje in izvedbo kemične dezinfekcije. Ta je zasnovan s krožnimi zankami – cirkulacijami in v primerjavi s prejšnjim predizmenzioniranim sistemom zagotavlja boljšo pretočnost sistema, saj je v njem manj vode, hitrosti vode v ceveh pa so višje. V primeru, da voda predolgo kroži po sistemu, jo s programiranjem pravočasno izplaknejo v kanalizacijo. Rešitev, ki so jo izvedli v bolnišnici s 40 km vodovodnih cevi, bi za preprečevanje tveganj za zdravje uporabnikov lahko predstavljale učinkovito rešitev tudi v drugih javnih objektih, ne zgolj bolnišničnih. Voda tako mora neprestano teči, če želimo trajno zagotavljati njeno zdravstveno ustreznost.
Čiščenje odpadne vode in problematika odvečnega blata iz čistilnih naprav
Dr. Metka Gorišek, državna sekretarka na MOP, je že prvi dan pojasnjevala možne scenarije za pereče težave ravnanja z odvečnim blatom iz čistilnih naprav, ki so z zaprtjem meja in izvoza v tujino nastale v začetku letošnjega leta. Predstavila je več opcij za njegovo obdelavo, o katerih razmišljajo na ministrstvu – od monosežiga do predelave v gradbene materiale. Ravnanje z blatom naj bi reševale javne gospodarske službe, te pa so v pristojnosti lokalnih skupnosti. Država zato ne bo predpisovala, katere čistilne naprave bodo zgradile kapacitete za predelavo blata – monosežigalnice, niti se ne bo opredeljevala glede tehnologij, ki jih bodo te uporabljale. Sekretarka predvideva, da se bodo za tovrstne naložbe odločile večje čistilne naprave, ki bodo prevzemale blato še od manjših čistilnih naprav, možnosti pa so tudi v povezovanju in združevanju občin.
Priznani projektant in inovator na področju čiščenja odpadnih voda dr. Bernhard Wett nam je predstavil optimizacijo delovanja čistilne naprave Strass v Avstriji. Njegove raziskave so usmerjene v odpadne vode z visoko koncentracijo dušika, anaerobno presnovo in energetsko optimizacijo, iz njih pa izhajajo številni patenti za izboljšavo procesov čiščenja odpadne vode. Čistilna naprava Strass je v svetovnem merilu referenčna čistilna naprava, saj so z izboljšavami v procesu čiščenja odpadne vode za oddajo v omrežje proizvedli za kar za 50 % viškov energije ter dosegli veliko prilagodljivost sezonskim obremenitvam, povezano z zamenjavo sit in načinom vodenja procesa deamonifikacije, izboljšanjem usedljivosti blata z uporabo hidrociklonov ter izboljšanjem anaerobne digestije.
Da se z izzivi pri čiščenju odpadnih voda sooča tudi mlekarska industrija, je v svojem predavanju opozorila dr. Marjetka Levstek, vodja laboratorija v JP CČN Domžale-Kamnik, zato nekaterim obratom pri nadzoru in obratovanju njihovih industrijskih čistilnih naprav nudijo svoja znanja in podporo. Obrati morajo pri procesih zbiranja in predelave mleka skrbeti za ustrezno higieno in čiščenje proizvodnih linij. Pri tem nastajajo odpadne vode, ki predstavljajo enormno breme za kanalizacijo, komunalno čistilno napravo in za vodno okolje, zato se morajo pred izpustom prečistiti na industrijski čistilni napravi. Slovenske mlekarne, med katerimi je 10 večjih, letno proizvedejo 548 milijonov litrov mleka, od tega ga skoraj tri četrtine (72 %) predelajo v mlečne izdelke. Za 1 liter predelanega mleka se v povprečju porabi 3 litre vode (med 0,75 in 5 litri, odvisno od velikosti mlekarskega obrata). V odtoke odteka mešanica odpadne vode, ki ima spreminjajoč pH, visoko organsko obremenitev in vsebnost maščob ter nizko vsebnost dušika in fosforja. Odvajanje teh odpadnih voda v kanalizacijo neposredno iz proizvodnje brez predčiščenja predstavlja veliko in spreminjajočo se obremenitev na komunalnih čistilnih napravah ter s tem povezane težave s pomanjkanjem kisika v prezračevalnih bazenih, napihnjenostjo blata in slabšim učinkom čiščenja komunalne odpadne vode. Neobdelane odpadne mlekarske vode pri nas obremenjujejo zlasti CČN Ajdovščina in ČN Vipava (kar 70 %). V mlekarni Krepko, ki leži na kraškem območju, pridelajo letno 1.500 m³ mleka in 7.200 m³ odpadne vode, ki jo na svoji lastni industrijski čistilni napravi prečistijo do kvalitete za iztok v okolje in preko ponikovalnega polja odvajajo v okolje. V skoraj 7-krat večjem obratu v Mlekarni Celea pa 100.000 m³ mleka in 240.000 m³ odpadne vode, izvajajo predčiščenje in odvajajo čiščeno odpadno vodo na dokončno čiščenje na CČN Žalec.
Odpadna voda predstavlja dober način za spremljanje prisotnosti in širjenja virusov v določenem okolju – od rastlinskih patogenih virusov, ki se prenašajo na druge rastline preko vode, do novega koronavirusa. Predavanje na to temo je prispevala Katarina Bačnik, mlada raziskovalka iz Nacionalnega inštituta za biologijo. Vzorce so pridobili v vtoku in iztoku iz CČN Domžale-Kamnik ter potrdili infektivnost rastlinskih virusov, z analizami dotokov petih čistilnih naprav iz različnih predelov Slovenije pa so spremljali tudi prisotnost virusa SARS-CoV-2, ki se sprošča z blatom okuženih oseb. Z učinkovitimi metodami za analizo lahko na ta način spremljajo širjenje človeških virusov v populaciji, za varno uporabo odpadnih vod pa bo potrebno razviti učinkovite metode za inaktivacijo virusov.
Plastični materiali so zaradi svoje neomejene možnosti oblikovanja in specifičnih lastnosti danes najbolj široko uporaben material. Mikroplastiko bi morali v Okvirni direktivi o vodah umestiti med kemijska onesnaževala, je udeležence simpozija opozorila biologinja dr. Manca Kovač Viršek iz Inštituta za vode RS. Morje in oceani so že postali odlagališče plastičnih odpadkov. Samo v letu 2010 so te količine znašale od 4,8 do 12,7 milijona ton, v letu 2025 pa naj bi se celo podvojile, kar na tri tone rib pomeni tono plastike. Plastični odpadki se ne razgradijo, pač pa razpadejo na manjše delce, ki jih morski organizmi zamenjujejo za plankton. Študije, ki proučujejo zadrževalno zmožnost mikroplastike na komunalnih čistilnih napravah, poročajo o tem, da se več kot 90 % mikroplastike zadrži v aktivnem blatu. Reke so glavna transportna pot mikroplastike do morja in prispevajo kar 64 do 90 % plastičnih odpadkov v oceanih. Večje količine so zaznane tudi v slovenskem morju.
Narava in vodna okolja
Vpliv človekovih dejavnosti na površinske in podzemne vode je vse bolj očiten, zato je potrebno identificirati in razviti inovativne ukrepe in načine upravljanja za bolj učinkovito varovanje virov pitne vode. Varna pitna voda je življenjskega pomena za človeško zdravje. V kmetijstvu je za zagotovitev standarda dobre kakovosti pitne vode glavna ovira prav razpršeno onesnaževanje z dušikom in sredstvi za varstvo rastlin, je udeležence simpozija opozoril doc. dr. Matjaž Glavan iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Kmetijstvo velja za enega največjih onesnaževalcev voda, zato bo sprememba kmetijskih praks nujna, in kot ugotavljajo partnerji projekta FAIRWAY, ne le za ohranitev biotske pestrosti, temveč tudi za nadaljnje zagotavljanje pitne vode. V okviru projekta Horizont 2020 se uspešno že uveljavlja deležniški pristop, kjer so v doseganje ciljev vključeni kmeti, svetovalci, vodovodna podjetja, znanstveniki in oblikovalci politik.
Na Zdravstveni fakulteti v povezavi z najnovejšimi rešitvami recikliranja odpadne vode ugotavljajo, da njena ponovna uporaba v kmetijstvu ponuja nove možnosti zmanjševanja onesnaženosti in izboljšanja ekološkega stanja. O tem je predavala doc. dr. Darja Istenič, ki se kot raziskovalka ukvarja z zelenimi tehnologijami za obdelavo in ponovno rabo komunalne odpadne vode. Na ta način je mogoče reševati številne okoljske probleme, s katerimi se soočamo pri nas, zlasti zaradi suše in pomanjkanja vode, pa tudi zaradi pomanjkanja fosforja, ki se kot mineralno gnojilo uporablja v kmetijstvu in ga bo v bližnji prihodnosti zmanjkalo. S ponovno uporabo odpadne vode se naslavlja tudi veliko porabo energije, potrošene za proizvodnjo dušičnih gnojil za uporabo v kmetijstvu, ter zmanjšanju rabe energije za odstranjevanje hranil iz odpadne vode. Komunalna odpadna voda je dragocen in precej spregledan vir surovin, ki jih lahko pridobimo iz odpadne vode z različnimi tehnologijami. Komunalno in različne tipe industrijskih odpadnih voda je mogoče čistiti z zelenimi tehnologijami, pri čiščenju pa poleg mikroorganizmov sodelujejo tudi rastline. Predstavila je projekt, ki ga izvajajo v demonstracijskem centru ob CČN Ajdovščina in njihovi rastlinski čistilni napravi. Za namakanje naj bi se uporabljala prečiščena komunalna odpadna voda, vprašanje pa je, do katere stopnje mora biti prečiščena, ali je potrebna dezinfekcija, ter kakšno bo potencialno onesnaženje tal z novodobnimi onesnažili, kot so mikroplastika, ostanki učinkovin zdravil in izdelkov za osebno higieno ter pesticidi, ki povzročajo tveganja za javno zdravje. Zelene tehnologije tako omogočajo ponovno uporabo vode zaradi delne terciarne stopnje čiščenja ter ponujajo dodano vrednost drugih nastalih produktov, ki jih je mogoče nadalje uporabiti kot krmo, gnojilo, bio-stimulans ali biogorivo.
Biologinja dr. Nataša Mori iz Nacionalnega inštituta za biologijo je udeležencem predstavila pomen rečnih ekosistemov, ki so povezani z obrežnim pasom, širšim prispevnim območjem in tudi s podzemnimi vodami, ki se nahajajo pod in ob rečni strugi. V rečnih nanosih, ki so stalno ali občasno nasičeni z vodo, živijo številni nevretenčarji (med njimi tudi številne endemne vrste), ki so izjemno pomembni za hitrejšo razgradnjo organskih delcev in samočistilne procese v rekah. Skozi dve raziskavi je prikazala vplive na vrstno pestrost podzemne favne v prodiščih in rečnih strugah slovenskih rek, nastalih zaradi hidromorfoloških posegov v strugi ter intenzivne rabe tal v prispevnem območju.
Prof. dr. Rok Kostanjšek iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je zatem predstavil še človeško ribico kot potencialnega pokazatelja stanja podzemne vode. Kot endemit dinarskega krasa je razširjena na območju od porečja reke Soče v Italiji ter skozi dinarski kras vse do Črne gore. Ker je večina znanih lokacij prav v Sloveniji, teh je več kot 300, si jo nekako kar lastimo. Govorimo o dveh podvrsteh – beli in črni človeški ribici. Slednja naj bi bila omejena le na skrajno majhen del v Beli Krajini, bela pa naj bi bila bistveno bolj razširjena. Resnica je bistveno drugačna. Že nekaj časa je poznano, da obstaja nekaj genetskih linij človeških ribic oziroma kar devet vrst. Pomen človeške ribice in njena povezava s čisto vodo je v tem, da njena prisotnost odraža diverziteto podzemnih habitatov in stabilnost celotnega ekosistema – kjer je dovolj človeških ribic, je v sistemu prehranska veriga zagotovljena. Predstavil je tudi raziskave mikrobiote človeške ribice, ki vključujejo vse mikroorganizme, od bakterij in virusov do gliv in enoceličarjev, ter se osredotočil na kožno mikrobioto, ki se lahko pod vplivom okolja spreminja in pri tem odraža zdravje človeške ribice. Kožna mikrobiota kot inidkator sprememb bakterijske združbe v podzemnih vodotokih lahko odraža tudi velike pritiske na organizem na daljše obdobje. Delo s človeškimi ribicami zahteva nekaj znanj, vzorčenje pa je neinvazivno. Človeška ribica je zaščitena vse od leta 1920 z vrsto uredb, direktiv in konvencij, obenem pa je prioritetna vrsta v Naturi 2000. V praksi ni izveden monitoring nad združbami niti ni vzpostavljen sistem nadzora kakovosti podzemnega okolja, prav tako pa nimamo podatkov o dejanski ohranjenosti vrste v naravi, zato je težko izvajati kakršne koli ukrepe praktičnega varstva vrste.
Povzetek pripravila: Miša Hrovat
Fotografije: Klemen Razinger
