Mihael Brenčič
Voda je tekočina brez barve, vonja in okusa. To so dejstva, ki se jih o vodi naučimo že v najzgodnejših razredih osnovne šole in ki nas spremljajo skozi celotno obdobje našega izobraževanja. To je tudi »resnica«, v katero ne dvomimo, vsaj tisti ne, ki damo nekaj na svojo izobrazbo in na strokovni ugled. Toda naša izkustva govorijo drugače, samo ozrimo se naokoli; morska voda v Jadranu je modra, Ljubljanica je sivo zelene barve, Soča je smaragdne barve, med svojim divjanjem se hudourniki obarvajo na čokoladno rjavo barvo, in verjetno bi lahko našteli še številne druge primere različnih barv vode v naravnem in urbanem vodnem krogu. Različne barve vode v naravi so napeljale švedsko hidrologinjo Malin Falkemark, da je za potrebe razlikovanja različnih konceptov upravljanja z vodami opredelila različne barve vode. Kot modro vodo je opredelila vso vodo, ki kroži v vodnem krogu, in kot zeleno vodo tisto, ki se nahaja v tleh in od katere je odvisna rast rastlin ter s tem predelava hrane. Tako so se v zadnjih desetletjih v pripovedih o vodah in na politično-upravljavski ravni uveljavile različne simbolne ravni vode, ki jih označujemo z barvo; od modre in zelene do sive in črne vode ter virtualne ali navidezne vode (povezava).
Slika 1. Barve vode – opuščeni glinokop v Križevcih (foto: Mihael Brenčič).
Zakaj se potemtakem v šoli učimo, da je voda tekočina brez barve in okusa, če naša izkustva govorijo drugače? Že naše vsakdanje izkušnje nam povedo, da ima vodovodna voda nekoliko drugačen okus v Ljubljani, kot jo ima na primer v Murski Soboti, kaj šele v Stockholmu ali v Londonu, ponekod po svetu pa tako ali tako vode iz vodovodnega omrežja niti ni varno piti. Podobno je tudi z ustekleničenimi vodami, tudi te imajo zelo različne okuse. Če temu ne bi bilo tako, se v dražjih restavracijah ne bi uveljavljali vodni sommelierji, ki svetujejo, katera voda je najprimernejša za določeno vrsto hrane. O senzoriki vode, tudi pitne, bi lahko na dolgo razpravljali, a to ni naš namen. Ta je postala predmet znanstvenih raziskav, predvsem antropoloških študij.
Voda z lastnostmi, o katerih se učimo v šoli, obstaja le v strogo kontroliranih laboratorijskih pogojih. In kot spojina, ki jo poznamo z vsem dobro znanimi simboli H2O, ima prav takšne lastnosti. To so lastnosti čiste spojine, brez kakršnih koli drugih lastnosti. Zato lahko takšen koncept vode imenujemo tudi laboratorijska voda. Voda je izjemno topilo. Že če čisto laboratorijsko vodo izpostavimo na zraku, bo zelo hitro spremenila pH. V povsem kontroliranih pogojih je voda nevtralna, njen pH je enak 7,0, na zraku pa zaradi prisotnosti plina CO2 v atmosferi postane rahlo kisla, njen pH je enak približno 5,2. Ob stiku z drugimi snovmi, na primer s kamninami ali tlemi, pa številne med njimi raztopi. Na Zemlji je skorajda ni snovi, ki ne bi bila vsaj malo topna v vodi. Zato so naravne vode zelo pestre raztopine. Poleg tega so vode v naravi tudi transportni medij, ki s seboj nosijo različno velike delce, od najmanjših, ki tvorijo suspenzijo, do plavja, ki lebdi na površju vodotokov. Vse to ima za posledico, da je voda v naravi in tudi v urbanem vodnem krogu zelo pestrih barv. To so vode, s katerimi imamo izkušnje, skoraj nihče od nas pa se ni še srečal s pravo laboratorijsko vodo. Destilirana ali deionizirana voda, ki jo pogosto uporabljamo v laboratoriju, teh lastnosti nima.
Vprašanje, zakaj se učimo o lastnostih vode, ki jih nikoli ne izkusimo, o vodah, o katerih priča naša vsakdanja izkušnja, pa na osnovni izobrazbeni ravni ne izvemo veliko, je gotovo zelo zanimivo. Zaradi tega se do lastnosti vode laiki težko opredeljujejo in so pogosto zmedeni, ko se srečujejo z njenimi različnimi pojavnimi oblikami. Znanstvena dejstva in vsakdanje izkušnje je včasih težko uskladiti.
Po svetu delujejo številne dobrodelne ustanove ali fundacije, katerih poslanstvo je delovanje na področju voda. Mnoge med njimi si prizadevajo predvsem za boljšo oskrbo prebivalstva s pitno vodo, druge za boljšo sanitarno ureditev, tretje za zaščito pred podnebnimi spremembami, ali pa ta prizadevanja kombinirajo na različne načine, odvisno od tega, v katerih predelih sveta so aktivne. Ustanovitelji teh ustanov so si med seboj zelo različni, od finančnih korporacij do različnih verskih ustanov. Prav tako so pestri tudi načini, s katerimi te organizacije skušajo doseči svoj namen, ne tako redko pa se za dobrodelnimi interesi skrivajo tudi drugi nameni, na primer promocija ustanovitelja ali spodbujanje določene ideološke usmeritve. Večina med njimi pa ima le interes pomagati. Predaleč bi prišli in preveč bi se zapletli, če bi skušali analizirati vsa ozadja teh dobrodelnih organizacij.
Organizacija »We Are Water Foundation« (povezava) se je, poleg številnih drugih aktivnosti promocije, svojih dobrodelnih prizadevanj lotila na zelo poseben način. Ustanovili so filmski festival »We Art Water Film Festival« (povezava), ki je posvečen vodi. Vendar ne gre za običajen festival, na katerem gledamo igrane dolgometražne filme ali pa dokumentarce. To je festival kratkega filma, zelo kratkega filma. Po pravilih festivala dolžina filma ne sme presegati 3 minute, prav tako kriterij za udeležbo na festivalu ni visoka produkcijska kvaliteta, temveč originalnost in sporočilnost. Tekmovalni filmi so razdeljeni v tri kategorije: mikro animacijo, mikro dokumentarce in mikro fikcijo ali kratke igrane filme. V zadnjih letih na festivalu prevladujejo predvsem filmi iz držav, ki v svetu ne sodijo med najbolj razvite, kar je razumljivo, saj so problemi, povezani z vodo, tam najbolj pereči. Finaliste in zmagovalce festivala si lahko vsakdo ogleda na povezavah preteklih festivalov, od prvega v sezoni 2011/2012 do zadnjega v sezoni 2020/2021 (rubrika Past editions povezava).
Verjetno ste že ugotovili, da nas zanima film, ki obravnava barve vode. Film, h katerega ogledu vas vabim, ima naslov Barva vode (angl. Color of Water – povezava). Režiral in scenarij je napisal nepalski ustvarjalec, ki se podpisuje kot Sobin AM. Na Stockholmskem mednarodnem tednu vode 2024 sem imel priložnost poslušati intervju z njim. Navkljub temu, da je novinarka skušala iz njega izvleči globoko in zapleteno razlago, so bili njegovi odgovori preprosti, da je ekipa, ki je ustvarila film, skušala le prikazati, kakšne so realne razmere. Skozi oči nedolžnega dečka, ki šele spoznava svet skozi svoje oči, hkrati pa v šoli vpija prvo znanje, nam film prikaže razkorak med našim izkustvom iz vsakdanjega življenja ter akademskim znanjem ter zahtevami, ki jih pred nas postavlja šola. Na prvi pregled naivno preprost film, ki skozi čist in enostaven humor prikaže te dileme, hkrati pa nas sooči s kruto realnostjo, o tem, kako je dostop do čiste pitne vode v velikem delu sveta še vedno redek in da je to pogosto prej privilegij kot pravica vsakogar.
Ali bi morali v izobraževanju o vodi morda v prihodnje vendarle kaj spremeniti?
