Čestitke organizatorju Slovenskemu društvu za zaščito voda (SDZV) za konferenco na visoki ravni, zanimivo in spodbudno, zelo živahno srečanje in soočanje.
Program je bil res lepo in premišljeno zastavljen s pogledi na problematiko s treh strani. S tujim pogledom v čisto bližnjo oprijemljivo in tudi oddaljeno prihodnost. Z domačim zavzetim pogledom in željo po spremembah in napredku. Ter z mladostnim pogledom, polnim pričakovanj starih izkušenih strokovnjakov, še bolj pa od samih sebe.
Tako kot je kraj dogodka hotelskega in termalnega kongresnega centra Rimskih Toplic primer najboljše prakse ohranitve in oživitve z inovativnimi arhitekturnimi sodobnimi rešitvami, z vpeljanim rimskim pridihom tisočletnih izkušenj, taka je bila tudi konferenca. Enostavne, čiste, a odločne geometrijske arhitekturne poteze, ki izpostavljajo humanizem in racionalizem, obetajo dober okvir za sonaravnost, vzdržnost in trajnost, pogoj za spoštljiv odnos do okolja, dediščine in izročila med ljudmi in generacijami. Tudi sam organizator Vodnih dni SDZV daje konferenci močan značaj s prepoznavno spoštljivostjo do strokovnjakov, udeležencev, spoštovanjem med starimi in mladimi in vsemi njihovimi odtenki. To je gotovo neizbežen pogoj za uvajanje sprememb, vzdržno opuščanje starih slabih praks in iskanje novih poti, nenazadnje življenjskega sloga na osebni ravni in tudi reform na politični ravni.
»Da bi otrok postal človek kot mora biti, mora znati narediti to, kar ga dela srečnega.« Ta Pestalozzijeva misel [Johann Heinrich Pestalozzi (1746-1827)] pomeni, da morajo stari pokazati otroku, kako narediti to, kar te dela srečnega. Izraz konferenca (lat.: confero) pomeni, da vsi skupaj prinesemo vse najboljše, se razume, kar moremo in nas dela srečne.
Sklepna misel enega od dveh glavnih sponzorjev je bila, da država ni nihče drug kot mi sami, zato si moramo zaupati, da znamo skupaj urejati stvari tako, da je to dobro za skupnost.
Ne vem, če poznate oddajo »Kako postaneš Slovenec / How to become Slovene-«, ki jo je pred nekaj leti pripravljal Michael Manske. Štiriindvajseta epizoda (15. 2. 2021 na Radiu SI) je imela naslov »Kako čakaš pri zdravniku«. Manske je to temo predstavil kot takrat eno izmed desetih, če ne celo kot prvo največjo frustracijo Slovencev. Slovenija ima zelo dobro zdravstvo v planetarnem merilu, v Ameriki se leta trudijo, da bi dosegli kaj takega, a jim ne uspe. Kakovost zdravnikov je izjemno visoka. S svojo zdravnico je tako zadovoljen, da noče tega razglašati, ker se boji, da jo bodo potem vsi hoteli imeti in potem ne bo več imela časa. Pa vendar so pacienti stalno nezadovoljni in sestre jezne. Kaj je torej razlog te frustracije? Zdi se, da je to največkrat organizacijski problem, najpogosteje morda »politika zaprtih vrat«. Hodnik je poln zaprtih vrat, pred njimi pa sedijo nesrečni pacienti. Ne vedo, ali kdo ve, da čakajo, ne vedo, ali čakajo v prazno, ali je zdravnik sploh tam, ali je bil pa je medtem že odšel, ali sploh še pride nazaj in kaj se sploh dogaja za vrati, edino, kar vedo je, da ne smejo trkati. Na vseh vratih piše ne trkaj, temu se ne moreš upirati, ven pa pride jezna sestra in včasih kliče nekoga, ki ga sploh ni v čakalnici v vsej tisti množici čakajočih. To se ponavlja cel dan, pacienti trkajo in ven prihaja jezna sestra, vse dni in vsa leta, čeprav vsi pacienti to sovražijo in tudi sestre tega ne marajo. Čudno je to, da to še kar prestajajo, trpijo in da sestre ne znorijo. Manske pove, da je v Ameriki drugače. Zdravnika sicer ravno tako čakaš, ampak sestre sedijo v stekleni sobi in vidijo, da ljudje čakajo in ljudje vidijo, da je nekdo tam…
Danes že vemo, da je poleg ali namesto steklenih vrat še vrsta drugih učinkovitih rešitev, ampak nekaj je treba storiti za večje zadovoljstvo in srečo.
Ko nekdo predlaga, da bi bilo treba spremeniti predpise, vedno najprej pomislim, ali je njegov namen res napraviti napredek za skupnost ali je sam le predstavnik tistih, ki bi morali izpolnjevati določene obveznosti, a jih niso in zato krivijo predpise in državo. Večinoma iz svoje prakse vem, da se je bolj racionalno ukvarjati s tem, kako izpolniti predpise in njihov namen, kot pa kako jih zaobiti ali zamenjati. Spreminjanje predpisov je, kot je rekel moj kolega, »premikanje gola; in na koncu niti ne vemo več, kam streljamo…kdo pije in kdo plača«.
Po letošnjih Vodnih dnevih, pod vtisi s predavanj, razprav, se sprašujem, ali bi se vendar dalo priti do dogovora s kmetijskim sektorjem, da bi denar, namenjen monitoringom, raje preusmerili kmetovalcem, oni pa bi omogočili boljši pregled nad presežki hranil in pesticidov, ki se širijo v okolje. Denar je isti.
Sprašujem se, kako bi se lahko dogovorili z industrijskim obratom, za katerega že vemo, da povzroča občasne preobremenitve kanalizacije in onesnaženja, da vložimo denar v odpravo teh napak, namesto da ga dajemo za monitoring in inšpekcijske službe, ki so stalno podhranjene, ljudje pa nezadovoljni. Denar je isti.
Sprašujem se, kako bomo reševali izpuste prečiščenih odpadnih vod v reke, ki postajajo vedno bolj presihajoče. Sušni pretoki rek se zmanjšujejo ali pa reke ostajajo celo vedno bolj brez pretoka ob sušah. Obremenitev iz izpustov odpadnih vod se s tem prenaša na podzemne vode, kjer pa bistveno težje nadziramo širjenje onesnaževal in obseg onesnaženja, če sploh lahko. Dejansko bi morali že zdaj začeti za vsak izpust posebej načrtovati, kako bomo z njim gospodarili v naslednjih letih, še posebej pa v možnih zelo neugodnih razmerah vplivov podnebnih sprememb…
Veselim se naslednjih Vodnih dni 2025. Do takrat me bodo zaposlovala ta vprašanja. Najbolj vesel bi bil, da bi na naslednjih Vodnih dnevih govorili o tem, ali vemo, kako se moramo prilagoditi na vplive podnebnih sprememb na podzemno vodo. V Evropi in evropskih državah že tečejo intenzivne dejavnosti na najvišji ravni, kako se soočiti s padajočimi gladinami podzemnih vod v oskrbi z vodo in gospodarstvu.
mag. Joerg Prestor, univ. dipl. inž. geol., hidrogeolog, Geološki zavod Slovenije
fotografije: Klemen Razinger
