SDZV s pobudo za izgradnjo mono-sežigalnice
V Slovenskem društvu za zaščito voda že dalj časa spremljamo dogajanja, ki so povezana s problematiko končnega ravnanja z blatom iz komunalnih čistilnih naprav. V Sloveniji namreč več kot 90 % blata izvozimo v tujino, sami pa praktično nimamo rešitve, kam bi z njim.
Odpadno komunalno blato je stranski produkt vsakega čiščenja odpadne vode, saj se kar polovica (50 %) organskega bremena iz odpadne vode pretvori v novo breme, to je odvečno komunalno blato. Po hitrih izračunih vsak državljan v enem letu pridela okoli 20 kg suhe snovi nestabiliziranega komunalnega blata. Kljub temu, da odpadno komunalno blato vsebuje nutriente, kot sta dušik in fosfor, pri postopku čiščenja nehote nase veže tudi ostala onesnaževala, kot so kovine in mikro-onesnaževala. To je razlog, zakaj blato kot gnojilo ni zaželeno, saj se lahko te snovi zaradi izluževanja sprostijo v zemljo ali vodo.
Zahodne države so problem ravnanja z blatom in čistilnih naprav prepoznale že pred časom. Tega ne razumejo več kot odpadek, temveč kot surovino za pridobivane toplote (kalorična vrednost rjavega premoga) in surovino za pridobivanje fosforja. Države, kot je Nemčija, imajo v svoji zakonodaji že sedaj jasno zapisano, da morajo do leta 2029 vse čistilne naprave velikosti nad 50.000 PE svoje blato oddajati v mono-sežigalnice, da bi država na ta način poskrbela za shranjevanje s fosforjem bogatega pepela za kasnejše pridobivanje fosforja.
Kot možno rešitev za Slovenijo v SDZV predlagamo izgradnjo mono-sežigalnice za sežig blata iz komunalnih čistilnih naprav. Poleg izgradnje mono-sežigalnice bo potrebno spodbuditi tudi večje čistilne naprave k izgradnji anaerobne stabilizacije (digestije), da bi lahko izrabile energijsko vrednost blata za soproizvodnjo električne energije in toplote na čistilni napravi, s tem pa težile k energetski samozadostnosti ter izboljšale učinkovitost strojnega zgoščanja blata. Na ta način se bo zmanjšala količina blata za sušenje, kar bo tudi pripomoglo k večji energetski učinkovitosti celotnega sistema ravnanja z blatom.
Zavedamo se, da že sama misel o izgradnji mono-sežigalnice v slovenskem prostoru sledi načelu NIMBY (Not In My Back Yard – ne na mojem dvorišču), kar je v večini povezano s strahom in nezaupanjem prebivalstva v slabe in neobvladovane rešitve ter s strani države premalo nadzorovane sisteme. Verjamemo, da bi z ustrezno vodenim načrtovanjem in umeščanjem mono-sežigalnice v prostor ter ob sodelovanju tako strokovnjakov kot javnosti lahko uspešno realizirali tak projekt.
Predstavniki društva smo pripravljeni aktivno sodelovati pri implementaciji ustreznih rešitev reševanja blata iz komunalnih čistilnih naprav. Pridružite se nam.
SDZV, dr. Marjetka Levstek, predsednica
Mnenje člana SDZV iz Komunalnega podjetja Velenje:
”Načeloma imamo v naši zakonodaji zapisane možne rešitve ravnanja z blatom iz čistilnih naprav, ki pa jih je v praksi nemogoče uporabiti oziroma izvesti. Komunalna podjetja smo kot povzročitelji tega odpadka primorana k iskanju rešitev, vendar vedno naletimo na točko, kjer se vse zaustavi. Poskušali smo zadeve reševati na več načinov, ki jih dovoljujejo predpisi v zakonodaji. Težave nastajajo zaradi zahtev, ki jih lastnosti blata ne izpolnjujejo, pa tudi zato, ker zemljišča, kjer bi predelano blato (zeleni kompozit, digestat….) lahko uporabili, niso v naši lasti. Od države in ministrstva pričakujemo, da nam bo pokazalo možno pot do končne točke ravnanja z blatom. Prebiranje zakonodaje in povezava med različnimi zakoni, uredbami ter pravilniki je zelo kompleksna, in prav bi bilo, da se pripravi nek model, po katerem bi se ravnala komunalna podjetja. V tem trenutku praktično nimamo druge izbire, kot je javni razpis za prevzem odpadka, ki pa nato kot neke vrste gnojilo konča v sosednji državi. To vsekakor ni trajnostna rešitev za prihodnost. Ne razumemo, kako lahko v drugih državah najdejo rešitve, le pri nas to ne gre. Idej, kako to blato predelati ali uporabiti, imamo dovolj, le izpeljati jih ne moremo. Prav tako bi bilo s strani države prav, da bi bolj logično reševala posamezne primere problematike z blatom. Za primer naj navedemo situacijo, ko mešanica blata iz čistilne naprave in pepela iz termoelektrarne, ki bi lahko bil kompozit (STS, ki ga izdela ZAG, določi mešanico, postopek priprave in pogoje za odlaganje), ne more dobiti dovoljenja zaradi izluževanja molibdena, pa četudi bi se odlagal na območje, ki je zgrajeno iz tega istega pepela, ki je vir molibdena.”
Mnenje člana SDZV iz VOKA-SNAGA:
”Na področju vzdrževanja in upravljanja kanalizacijskega sistema nam upravljavcem glavobole povzročata predvsem dva tipa odpadkov: ostanki na grabljah in sitih (19 08 01) in blato iz čiščenja komunalnih odpadnih voda (19 08 05). Prvi nastajajo pri mehanski stopnji čiščenja – gre za komunalne odpadke, ki pristanejo v kanalizacijskem sistemu, namesto da bi jih uporabniki ločeno zbirali v koših za smeti. Drugi odpadek, ki nesporno nastaja in je produkt biološkega čiščenja, pa je aktivno blato. Na letni ravni v Republiki Sloveniji nastane ca 40.000 ton tega odpadka. 90 % se ga izvozi v tujino, ker v Sloveniji praktično nimamo rešitev za končno obdelavo blata. Po pripovedih naših prevzemnikov nam sežigalnice v tujini že zapirajo vrata, glavnina blata pa se je doslej odlagala kar na površinah Madžarske. Naša zakonodaja nam praktično onemogoča uporabo blata na kmetijskih površinah. V preteklosti so že potekali tudi pogovori s kompostarji, ki pa tega odpadka niso bili pripravljeni prevzemati. Razlogi tičijo v nemogočih birokratskih postopkih v fazi pridobivanja ustreznih dovoljenj in pa v nadaljnjem tretiranju takega komposta. Tako nam kaj drugega kot energetska izraba praktično ne preostane, tudi ob predpostavki in zavedanju, da je blato perfekten absorbent za vse količine mikroplastike in tudi preostalih novodobnih onesnaževal, za katere se niti zavedamo ne, da odtekajo iz naših gospodinjstev.’‘
