ŽIVLJENJE REKE IN POPLAVE
prof. dr. Mihael Brenčič
V Sloveniji žal tako kot drugod po Evropi ugotavljamo, da je v prvotnem naravnem stanju le še nekaj kratkih strug rek in potokov. Večina strug je preoblikovanih, tudi tam, kjer imamo občutek, da je njihov potek naraven. Če ne drugega, je bila v preteklosti utrjena in izravnana vsaj kakšna brežina. Človek že stoletja dolgo posega v vodotoke in jih je močno preoblikuje. V naravnem stanju so ostale predvsem le še tiste struge, ki so jih vodotoki vrezali v kamnine in oblikovali strme in ozke soteske (Blejski Vintgar, korita Tolminke in Soče). Večina drugih strug, zlasti tistih na ravninskih predelih, pa je povsem spremenjenih, daleč od njihove naravne in zgodovinske oblike.
Zato, da bi ugotovili, kako so bile nekoč oblikovane naše reke, je dovolj, da stopimo v kakšnega od muzejev in si ogledamo slike ali fotografije, ki so tam razstavljene. Stopimo v Narodno galerijo v Ljubljani in si oglejmo nekatere pokrajinske slike Marka Pernharta (1824-1871). Med drugimi so v galeriji razstavljene štiri njegove panoramske slike s Šmarne gore. Sestavljene druga za drugo delujejo kot kakšna dolga panoramska fotografija. Slike so nastale v drugi polovici 19. stoletja. Če odmislimo polja, iz katerih tu in tam gledajo posamezne vasi, in da se majhna Ljubljana nahaja daleč stran, je osrednji »objekt«, ki ga opazimo na njih, reka Sava. In skorajda bi si morali pometi oči, da bi ugotovili, da je to ista reka, na katero še danes zremo iz Šmarne gore. Današnja Sava je izravnana, Pernhartova reka pa je razgibana in dinamična, ima široko strugo, na njej so vidna prodišča in pravi rečni otoki. Lahko si predstavljamo številne plitvice in tolmune, ki so se izmenjevali drug za drugim (slika 1).
Slika 1: Pogled s Šmarne gore proti Ljubljani – panoramska slika Marka Pernarta (1824-1871), ki prikazuje nekdanjo obliko struge reke Save. (vir: Narodna galerija – Ljubljana).
Podobne podobe rek in potokov nam odkrijejo tudi nekdanje topografske karte. Zlasti starejše vojaške karte nam razkrijejo veliko podrobnosti o tem, kako so nekoč izgledale naše pokrajine. Čeprav so to karte, ki so bile izdelane z dokaj enostavno geodetsko opremo, so tedanji vojaški geodeti zelo natančno pregledali območja, za katera so bili zadolženi, te karte pa spremljajo tudi zelo zanimivi in včasih zelo natančni komentarji (digitalizirane in georeferencirane karte so dostopne na spletnem portalu maps.arcanum.com). Tako si lahko v tako imenovani prvi vojaški izmeri notranje avstrijskih dežel iz let 1784-1785 ogledamo topografijo reke Save, ki teče preko Ljubljanskega polja in njeno sotočje z rekama Kamniško Bistrico in Ljubljanico.
Slika 2: Izsek iz vojaške topografske karte iz obdobja 1784-1785, ki prikazuje reko Savo in sotočji z reko Kamniško Bistrico na severu in reko Ljubljanico na jugu. (vir karte: maps.arcanum.com).
Sedaj pa si oglejmo še današnjo topografsko karto in zajemimo pregledno karto enakega območja iz Atlasa okolja. Kaj opazimo? Na karti so narisane tri vodne avtoceste (slika 3). Reka Sava, ki ima podobne krivine kot avtocesta Ljubljana Kranj, Kamniška Bistrica, ki je skorajda raven kanal, podobno tudi Ljubljanica, čeprav je bila izravnana že vsaj od 16. stoletja dalje, ker je bila pomembna plovna transportna pot. Ni potrebnih veliko besed, da bi opisali razlike med nekdanjimi in sedanjimi podobami rek. Na tem mestu ne nameravam razpravljati o tem, ali je današnja morfologija rek na osrednjem območju Ljubljanske kotline ustrezna ali ne, in zakaj smo njihove struge tako zelo izravnali, pustimo to za kakšno od naslednjih priložnosti. Moj namen je opozoriti na naravni in spontani razvoj rek, na to, kako in zakaj reke oblikujejo določeno obliko strug, na to, da so te oblike vedno rezultat vzpostavljanja ravnotežja med številnimi dejavniki v okolju. Človek pa je v želji, da bi obvladal tok rek, da bi jih ujel, izkoristil in presežne količine vode čim prej odvedel nizvodno, ta ravnotežja drastično porušil.
Slika 3: Prikaz današnjega stanja reke Save in njenih sotočij z rekama Kamniško Bistrico in Ljubljanico. (vir karte: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja)
Vsaka reka vzdolž svojega toka, od izvira ali povirja, vse do izliva v večjo reko ali v morje, oblikuje vzdolžni profil. Značilnost tega profila je dokaj strm naklon v zgornjem delu toka, nato pa se njen profil relativno hitro izravna in se le počasi znižuje, vse do izliva. Zaradi tega profila je reka v zgornjem toku hitra, ima veliko transportno in erozijsko moč, čeprav so količine vode, ki tečejo po njenih strugi, relativno majhne v primerjavi z nizvodnim območjem. Bolj kot se naklon njene struge znižuje, manjša je njena transportna in erozijska moč, zato v tem predelu reka prične odlagati sediment (prod, pesek, glina) ter plavje (debla, veje). Naravni ravninski deli rek na ravnini so zato zasuti z različnim materialom.
Zaradi hitrosti in moči reke pa nimamo opraviti le z razvojem njenega vzdolžnega rečnega profila, spreminja se tudi njen prečni profil, in ne le to, spreminja se njena podoba. Zgornji povirni deli strug so divji, strmi in erozijsko razgibani, spodnji deli strug so umirjeni, široki in sem in tja razgibani po pokrajini. Tako lahko vzdolž toka rek opazujemo globoke soteske v povirnih delih in lene meandre v spodnjih delih, pa vse do delt, ko se velike reke v številnih rokavih razlivajo v morje. V kakšni meri se vse te oblike razvijejo vzdolž toka reke, je odvisno od njene dolžine in pretokov v njej, pa tudi od podnebja in geoloških razmer, v katerih se oblikuje. Celoten niz oblik se razvije le v najdaljših rekah, kot je v Evropi na primer reka Donava.
Pernhartova slika (slika 1) in stara vojaška karta iz 18. stoletja (slika 2) nam prikazujeta podobo reke, ki se razvije takrat, kadar voda z relativno visoko energijo z visoko transportno močjo priteče iz gora na ravnino. Ob prihodu na ravnino najprej odloži vse, kar je prinesla s seboj. Na iztokih iz dolin najprej tvori vršaje, nato pa nemirna prične menjavati strugo sem in tja. Zaradi svoje energije dobesedno opleta naokoli, pri migraciji struge pa ustvarja tolmune, plitvice in otočke. Iz zraka je njena struga videti kot dobro prepletena ribiška mreža. Takšnim rekam v geomorologiji pravimo prepletajoče reke.
Reki Sava in Kamniška Bistrica sta bili nekdaj, še nekaj več kot 150 let nazaj, na osrednjem delu Ljubljanske kotline po svojem naravnem toku prepletajoči reki. V današnji podobi sta le še vodni avtocesti, izravnali smo ju, zato da po njunih strugah voda čim prej odteče. Preteklih strug reke danes ne vidimo več, kljub temu pa imamo včasih srečo, da se nam odkrijejo njeni nekdanji rokavi. Če se ob lepem sončnem vremenu spuščamo z letalom na letališče Brnik preko Mengeško Domžalskega polja, se za hip ozrimo skozi okno. Če so njive že požete, bomo na njihovi površini uzrli sledove nekdanjih tokov Kamniške Bistrice. Odkrila se nam bo njena nekdanja moč, ki smo jo ujeli v današnjo izravnano strugo.
Slika 4: Idilična Kamniška Bistrica nekaj mesecev pred poplavami avgusta 2023, premočrtno rečno korito s protipoplavnimi nasipi. (foto: Mihael Brenčič)
Naravna struga reke je vedno njeno ogledalo, in če jo bomo opazovali natančno, bomo v njenih oblikah odkrili ne le njene osnovne značilnosti, kadar mirno teče in lahko uživamo ob njej, razkrile se nam bodo tudi oblike, ki so posledica divjanja visoke vode, pa tudi oblike, ki nastanejo zaradi suše, ko je v strugi komaj kaj vode. Ogledalo česa pa je njena regulirana struga?
Reke pogosto podcenjujemo. Pred seboj imamo meritve in fizikalno matematične modele ter smele razvojne načrte. Zato se nam, laikom, zdi, da je urejanje voda zelo enostavno, in da reki zlahka odškrnemo še kaj prostora. A reke bi morali bolje poznati, predvsem bi morali razumeti, kako in na kakšen način so tekle nekoč, tako nas morda nekatere njihove reakcije na izjemne padavine ne bi presenetile. Reka ne glede na naše regulacije ohranja svojo moč. Reka ob ekstremnih padavinah in pretokih vedno išče svoje stare struge, ko pa premaga ovire, ki jih je postavil človek, jih tudi ponovno zavzame. Morda bi na podlagi poglobljenega poznavanja dinamike rek preko daljšega časovnega obdobja z večjo modrostjo posegali v njihove struge in razlivne površine. Ali pa bi jih celo pustili, da nemoteno tečejo dalje.
Slika 5: Primer reke s prepletajočimi koriti – reka Aoos v severni Grčiji. Takšna je bila verjetno nekoč struga Kamniške Bistrice na območju med Domžalami in Kamnikom. (foto: Mihael Brenčič)