Ko je angleški zdravnik John Snow avgusta leta 1854 odstranil ročico črpalke z javnega vodnjaka na Broad Street v londonskem Sohu, se je število obolelih in mrtvih za izbruhom kolere, ki je bila v tedanjih časih pogost pojav večjih mestih, hitro zmanjšalo. Snow je že nekaj časa dvomil v tedanja uradna prepričanja, ki so vzroke za kolero pripisovala miazmi, torej »slabemu zraku«. Tega je namreč človeški nos takoj zaznal in okrivil za ponavljajoče se zdravstvene katastrofe. V natančni maniri, ki ga je povzdignila med pionirja sodobne epidemiologije, je Snow na zemljevidu mesta skrbno beležil prostorsko razporeditev bolezenskih primerov in ugotovil, da se zgoščujejo na določenih točkah, ki jih je bilo moč povezati z javnimi vodnjaki. Vse, kar je temu sledilo, sodi v zgodovino ne samo modernega pojmovanja vode, ampak tudi sodobne države. Spoznanje, da voda ni samo »vir življenja«, ampak lahko prenaša in prinaša tudi bolezen in smrt, je temeljito predrugačila tedanje in sedanje razumevanje in odnos do vode, ravnanje z njo pa je vtkala v nastajanje sodobne države in njenih javnih politik. Pomislimo, ali si danes sploh še lahko predstavljamo vodo v raznoterih stanjih in uporabah, ne da bi pred očmi imeli zavedanje o tem, da lahko prenaša bolezni, skupaj s spoznanjem, da so vse vode med seboj povezane v neskončnem vodnem krogu, ki poganja življenje na Zemlji?
Vsa ta spoznanja so v dobrih stopetdesetih letih oblikovala svet in družbo, v kateri živimo. Utrla so pot k politiki javnega zdravja in s tem razširila delokrog dejavnosti države, brez njene pomoči ne bi bila možna izgradnja obsežne vodne infrastrukture, ki zagotavlja pitno vodo na pipah ter odvaja in čisti odpadne vode – in to je proces, ki še vedno traja. Še danes v Sloveniji, kjer se radi pohvalimo z vodnim obiljem in kakovostno pitno vodo, znaša delež neprečiščenih odpadnih voda, ki jih spuščamo v naravo, kar 32 %. Za boljšo predstavo o tem, kako je priprava zdrave pitne vode vplivala na življenjski standard ljudi, naj navedem ameriškega okoljskega inženirja Davida Sedlaka, ki navaja, da se je v obdobju med letoma 1900 in 1947 življenjska doba povprečnega Američana povečala od sedeminštirideset na triinšestdeset let, polovico tega povečanja pa je, kar zadeva mestne prebivalce, treba pripisati pripravi zdrave pitne vode.
Podreditev vode
Ni treba posebej poudarjati, da pomen vode sega preko osnovnih človekovih biofizikalnih potreb, da je voda vpeta v vse razsežnosti družbenega in gospodarskega razvoja. Vendar se jo je obenem, vse do nedavnega, obravnavalo izključno kot naravni vir, ki je pomemben točno toliko, kolikor je lahko koristen za človeka in njegove dejavnosti. Voda je hkrati predstavljala tudi nevarnost (poplave) in »neukročeno naravo«, ki jo je treba podrediti in uporabiti za človekove namene. Ukrotitev rek s pregradami za proizvodnjo električne energije, oskrbo z vodo in za namakanje, je v obdobju razcveta industrijske družbe v prvi polovici prejšnjega stoletja veljala za »zmago človeka nad naravo«, in kot simbol državnosti in sposobnosti političnih elit, da zagotovijo napredek. Danes naj bi imeli na svetu kar preko 55 000 raznih pregrad na vodah, poraba vode na letni ravni za gospodinjstva v svetovnem merilu pa se je med letoma 1995 in 2010 povečala kar za 44 % – s 54 m³ na 78 m³ na osebo. Slovenija je za zdaj še na varni strani, saj je v letu 2016 letna poraba vode na prebivalca znašala 38 m³, kar je izraz tudi njene nizke stopnje urbanizacije, saj je poraba vode v velemestih bistveno višja.
Voda vrača udarec
Voda se je znašla pod pritiskom človekovega »napredka« in znala je udariti nazaj v obliki onesnaženih rek in podzemnih voda, porušenih ekosistemov in navsezadnje tudi pomanjkanja vode, ki ni le rezultat izčrpanosti vodnih zalog, ampak tudi njihove onesnaženosti. Sedanje razmere v globalnem kontekstu dobro ponazarja ameriški ekonomist Ed Barbier, ki govori o vodnem paradoksu. Pravi, da je pravzaprav neverjetno, da ob vse močnejšem zavedanju, kako pomembna je voda za življenje nasploh, tako slabo in malomarno ravnamo in upravljamo z njo. Če govorimo o vodni krizi, potemtakem ne gre za krizo vode, ampak našega odnosa do nje, še posebej če upoštevamo dejstvo, da pet največjih globalnih korporacij za proizvodnjo hrane in pijač porabi toliko vode, da bi z njo lahko zadovoljili dnevne domače potrebe slehernega prebivalca na planetu.
Naraščajoči vodni problemi so odprli tudi pot drugačnemu razumevanju in odnosu do vode. Na mesto zožitve pomena vode na njeno ozko ekonomsko funkcijo je stopilo razumevanje večpomenskosti vode. Voda je, kot pravi kanadska geografinja Karen Bakker, ekonomska dobrina, estetska referenca, religiozni simbol, javna dobrina, privatna dobrina, steber javnega zdravja in seveda biofizikalna nujnost za ljudi in ekosisteme. Prav na primeru vode lahko nazorno opozorimo na nesmiselnost ločevanja med človekom/družbo na eni in naravo na drugi strani, saj voda teče tudi »skozi ljudi«, jih skupaj z naravo povezuje v družbeni vodni krog in je pomembna tudi takrat, kadar ni pomembna (samo) za ljudi.
Voda ali »voda« – Slovenija pred izbiro
Če se v luči spremenjenega odnosa do vode ozremo na nedavne spremembe zakona o vodah, tako tiste, ki so bile sprejete in močno razširjajo možnosti pozidave priobalnih in vodnih zemljišč, kot tudi tiste, ki so bile zaradi protestov strokovne in siceršnje javnosti zaenkrat zavrnjene, šele dojamemo vso zlohotnost uveljavljenih sprememb. Nove možnosti pozidave priobalnih in vodnih zemljišč celo s tako imenovanimi enostavnimi objekti, ki ne potrebujejo niti gradbenega dovoljenja, pravzaprav odpravljajo temeljno funkcijo priobalnih zemljišč, to je zaščito površinskih voda s kopnega, in ker so površinske vode tesno povezane z podzemnimi, pomeni to, poleg vsega ostalega, tudi zmanjševanje zaščite virov pitne vode. Naj opozorim samo na en za pitno vodo usoden problem. Že sprejete in napovedane zakonske spremembe na področju voda nakazujejo, in to v nasprotju s svetovnimi trendi, spremembo odnosa do pitne vode. Poenostavljeno povedano, opraviti imamo z dvema doktrinama, ki zadevata oskrbo z zdravo pitno vodo. Po prvi doktrini, ki je v Sloveniji samoumevna, podpira pa jo tudi okvirna direktiva o vodah EU, je treba zaščititi vire »naravne« pitne vode in jo kot takšno z minimalno sanitarno obdelavo pripeljati na pipe v gospodinjstvih. Druga doktrina, marsikje v svetu je to žal izsiljena in edina opcija, pa govori o tem, da ni potrebna ali možna skrbna zaščita vodnih virov; voda, ki jo zajamemo iz podzemnih ali površinskih zajetij, je le »surovina«, iz katere v tovarnah vode proizvedemo pitno vodo. Voda je ustvarjena, proizvedena. Marsikatero območje v svetu danes nima izbire med naravno in proizvedeno vodo. Slovenija jo ima, ampak vse kaže, da jo je pripravljena zapraviti.
Dr. Pavel Gantar, prostorski in okoljski sociolog, član Slovenskega društva za zaščito voda
Prispevek je bil objavljen v časniku Večer V Soboto, 17. aprila 2021
Naslovna fotografija Maddy Baker na Unsplash
