Moje prve šoferske izkušnje
Ob svetovnem dnevu mokrišč – 2. februar
Svoje otroštvo in velik del mladosti sem preživel v Tomišlju, v vasi pod Krimom na robu Ljubljanskega barja. Oče se je odločil, da bo tukaj sezidal družinsko hišo, tako kot so to v »sivih« časih socializma počeli mnogi, čeprav nihče od nas preostalih članov družine ni nikoli razumel, zakaj smo se preselili prav tja. Z Ljubljanskim barjem sem se seznanil že zelo zgodaj, saj smo ga na poti iz Ljubljane v Tomišelj vsakič tudi prečkali. Prav tako sem bil pogosto priča, kaj so o njem pripovedovali predstavniki »prvotnega ljudstva«, domačini, ki so z Barjem živeli. Proti koncu osnovne šole, ki sem jo ves čas obiskoval v Ljubljani, pa sem o Barju pričel tudi brati, a je bilo zame vse do zadnjih dveh letnikov srednje šole, ko sem ga pričel intenzivno raziskovati, tuje, skrivnostno in odbijajoče območje, tako kot temačni krimski gozdovi, ki so se dvigali za našo hišo. Na Barju je bila poleti neskončna množica komarjev in muh, in ne poleti in ne pozimi naj ne bi bilo varno hoditi naokoli, ker lahko padeš v kakšno luknjo in te nikoli več ne bodo našli. Kasneje so se ti strahovi izkazali za pretirane, verjetno so bili spodbujeni s strani odraslih, da se ne bi kam potepel. Barje mi je počasi pričelo odkrivati svoje skrivnosti.
Slika 1: Ljubljansko barje med poplavami (foto: Mihael Brenčič)
Opazoval sem, kako se Barje spreminja, ne le zaradi menjave letnih časov, temveč počasi, iz leta v leto, zaradi človekovih posegov. Opazoval sem spremembe, ki so se pričele že s prvimi melioracijskimi deli v drugi polovici 18. stoletja, in nato iz desetletja v desetletje nadaljevale. Današnje Barje ni več takšno, kot je bilo še pred desetimi leti, in Barje na prelomu tisočletja tudi ni bilo več takšno, kot je bilo na začetku osemdesetih let 20. stoletja. Danes si Barja, kakršno je bilo pred človekovimi posegi, ne znamo niti več predstavljati. V mojem otroštvu je imela vsaka hiša na Barju čoln. Veliki podolgovati leseni čolni so bili namenjeni prevozu ljudi in živine. Že dolgo je tega, kar so ti čolni povsem izginili. Nekoč so bili vsi odvodni kanali polni vode, tudi v najbolj vročem poletju, poplavljanja pa so bila pogostejša. Že na prvi pogled je bilo takrat na Barju mnogo več vode, in nikomur ni prišlo niti na misel, da bi zasipaval drenažne jarke, tako kot se to počne danes. Na mestu nekdanjih jarkov se celo gradi.
Slika 2: Ižanska cesta v smeri proti Igu med poplavami leta 2010 (foto: Mihael Brenčič)
Ko smo se vozili iz Ljubljane v Tomišelj, smo morali pogosto ubrati daljšo pot, ker so bile ceste preko Barja poplavljene ter neprevozne. Oče se je pogosto pritoževal nad tem, češ, kdaj bodo to uredili. Nekoč, bil sem star sedem ali osem let, smo se v našem modrem Amiju 8 peljali od Haptmanc proti Mateni. Že med vožnjo sem skozi avtomobilsko okno opazoval svetleče vodne površine na obeh straneh ceste. Ko smo zapeljali z Ižanke na Matenko, takrat je bila cesta še makadamska, je bilo cestišče nekoliko naprej od križišča zalito z vodo. Kaj sedaj?
»Peljali se bomo preko. Ami je Citroënov izdelek in ima visok motor, ne bo ga zalilo. Gremo naprej,« je rekel oče.
»Ne lomi ga, obrnimo se,« je očeta prepičevala vedno previdna mama.
A kaj, ko se oče ni nikoli pustil prepričati, če je bil za nekaj trdno odločen. Sam kot veliki ribič pa ja že pozna vodo. Pritisnil je na plin, motor je zarohnel in na hitro smo zapeljali v vodo, da bi čim prej prišli preko zalitega dela cestišča. V padajočem mraku je bil kopni del ceste na drugi strani videti zelo blizu. Voda je brizgnila na vse strani, motor pa je takoj nato samo še zakašljal in obstali smo sredi vode. Povsem počasi je voda pričela ob stikih vrat mezeti v notranjost avtomobila. Vsi poizkusi, da bi oče motor avtomobila ponovno zagnal, so bili zaman. Motor je še nekajkrat zakašljal, potem pa tudi to ne več. Počutil sem se, kot da sedim v čolnu. V moji otroški domišljiji sem si predstavljal, kako nas bo voda zdaj zdaj dvignila in odnesla nekam tja proti Ljubljanici.
Oče se je sezul, si nad kolena zavihal hlače in izstopil, mama pa se je presedla na njegovo mesto, in zelo počasi mu je uspelo avto potisniti na drugo stran, na suhi del ceste. Toda tudi tam avto ni in ni vžgal. Nikjer ni bilo nikogar, da bi nam pomagal. Avta ni bilo mogoče pustiti ob cesti, peš do prve vasi z majhnimi otroki pa je bilo predaleč.
»Miha, ti boš šofiral. Usedi se za volan! Ali vidiš preko volana na cesto?«
»Ne, vidim pa nebo,« sem odgovoril očetu.
»V redu, ti samo primi volan, in ga drži. Ko ti rečem levo, zavrti volan v levo, in ko ti rečem desno, zavij volan v desno. Si razumel?«
»Oči, sem.«
In tako smo krenili na pot. Trdno sem z obema rokama držal volan, nogi pa sta bingljali v zraku. Počutil sem se zelo zelo imenitno. Šofiral sem! Moja mala sestra je še nekaj sitnarila na zadnjem sedežu, nato pa je globoko zaspala.
»Zavij levo! Zavij levo! Levooo! Mulc, ali ne veš, katera je leva? Če ti rečem na levo, zavij levo in ne desno. Ali ne vidiš, da bi avto skoraj zdrsnil v jarek?«
»Ne.«
Tako sem se počasi naučil obračati volan, ugotovil sem pa tudi, katera stran je leva in katera je desna. Starša sta že v trdni novembrski temi pririnila avtomobil do vasi. Meni se je tole ”šofiranje” že zelo vleklo, pred tem si nisem mislil, da se lahko avto premika tudi tako zelo počasi. Niti sanjalo se mi ni, da je lahko upravljanje volana tako zelo naporno početje. Avto sta starša zrinila na dvorišče hiše znancev in nato smo ujeli še zadnji avtobus za Ljubljano.
Ko smo se nekaj dni kasneje otroci igrali na dvorišču pred blokom, v katerem smo živeli v Ljubljani, sem se seveda pohvalil, kako sem sam šofiral. Ampak hvale je bilo kaj hitro konec, ko me je starejši prijatelj vprašal:
»Če si šofiral, pa povej, kje ima avto kuplungo?« Seveda nisem vedel, ne kaj je to in ne kje v avtomobilu bi to lahko bilo.
Kaj podobnega bi se nam danes le težko zgodilo. Tudi če bi na Barju zapeljali v vodo in bi tam obstali, bi nam gotovo kdo pomagal, ker je sedaj tam povsod polno ljudi, avtomobilov in hiš. In skoraj vsakdo ima pri sebi telefon, s katerim lahko pokliče na pomoč.
Slika 3: Voda išče pot med hišami – poplave na Ljubljanskem barju leta 2010 (foto: Mihael Brenčič)
Ljubljansko barje je po besedah nekaterih avtorjev največje slovensko mokrišče. S to oceno pa se nikakor ne morem strinjati. Morda je to bilo nekoč, a že nekaj desetletij ni več. Ljubljansko barje je zaradi človekovega vpliva povsem spremenjena pokrajina. To je še vedno biosferno zelo bogato območje, vendar tega, kakšno je bilo nazadovanje biodiverzitete preko stoletij, ne vemo, ker prvotnega stanja biotske pestrosti na Barju ne poznamo. Dovolj je le, če si ogledamo nekatera krajevna imena, ki so še danes v rabi; na primer Hauptmance, ki se tako imenujejo zaradi tega, ker je bilo to lovišče prenate divjadi, na območju katerega je lahko lovil le »Landes Haptman«, poveljnik vojaškega garnizona v Ljubljani. Danes tam ni ne duha in ne sluha o kakršnih koli vodnih površinah, pa tudi pernate divjadi je bolj malo. Ali pa na to, da je bilo Krakovo, ki danes leži skorajda v centru Ljubljane, nekoč ribiško naselje na polotoku, kjer so se ljudje preživljali z ribolovom na Ljubljanici in njenih pritokih. Povsem spremenjena pa je tudi geodiverziteta tega območja, prvotna morfologija površja iz sredine 18. stoletja je nepovratno izgubljena.
Letošnje geslo mednarodnega dneva mokrišč je: »Čas je za obnovo mokrišč.« Takšno geslo je na Ljubljanskem barju naravi le v posmeh. Ob tukajšnjih zadnjih velikih poplavah lastniki najnovejših hiš ob črnovaški cesti niso imeli niti škornjev, uradni predstavniki države in lokalne skupnosti pa so morali poslušati očitke o tem, zakaj protipoplavna zaščita v centralnem delu Barja še vedno ni urejena. Ne glede na napore naravovarstvenikov in konzervatorjev je vse, kar bo v smeri obnove mokrišč na Barju narejeno v prihodnje, le vzpostavljanje naravnih parkov po človekovi predstavi, in ne na način, kakor bi to oblikovala narava, če bi ji pustili prosto pot.
Mednarodni dan mokrišč pod okriljem Organizacije združenih narodov – OZN je bil na generalni skupščini razglašen šele septembra 2015. Pred tem je bila organizacija v domeni UNESCO, še pred tem pa nevladnih organizacij. Resolucija generalne skupščine OZN tudi v tem primeru govori o doseganju ciljev trajnostnega razvoja do leta 2030 in pri tem poudarja vlogo mokrišč.
Slika 4: Pogled čez Ljubljansko barje proti Ljubljani (foto: Mihael Brenčič)
Zgodovina mednarodnega dneva mokrišč je zanimiva in dolga že več kot 50 let ter odraža zavite poti priznavanja mednarodnih sporazumov s področja varovanja okolja in biodiverzitete. Analiza te zgodovine bi lahko bila zanimiva za kakšnega pravnika, mi pa si oglejmo le nekaj najbolj osnovnih dejstev o njej. Prvi mednarodni dan mokrišč je bil obeležen že leta 1971, ko se je peščica okoljevarstvenikov zbrala z namenom, da bi opozorila na njihovo vlogo in pomen v naravnem okolju. V to leto sega tudi sprejem Ramsarske konvencije, podpisane 2. februarja 1971 v Iranu, ki je dobila ime po tamkajšnjem mestu Ramsar, ležečem na obali Kaspijskega jezera. To je tudi vzrok, zakaj na ta dan obeležujemo dan mokrišč. Sprva je bila konvencija pripravljena le v štirih jezikih; angleščini, francoščini, ruščini in nemščini. Uporaba slednje je nekoliko nenavadna, saj ne sodi med svetovne diplomatske jezike. To je posledica tega, da so bili pri pripravi kampanje za priznanje mokrišč in kasnje tudi pri njeni finančni podpori zelo aktivni Švicarji. Sekretarijat Ramsarske konvencije ima še danes sedež v švicarskem mestu Gland. Ta je od leta 1998 dalje povezan z multinacionalko Danone, ki ga financira preko ustanove »Evian za vodo«, slednja pa ima svoj sedež v Parizu. Šele po sprejemu konvencije je UNESCO kot depozitar pogodbe pripravil tudi prevode v ostale diplomatske jezike. Čeprav so se obeleževanja dneva pričela relativno zgodaj, v začetku sedemdesetih let 20. stoletja, je bil prvi mednarodni dan proglašen šele leta 1997. To je tudi prvo leto, ko je bilo razglašeno vodilno geslo tega svetovnega dneva.
Ramsarsko konvencijo je nekdanja skupna država SFRJ ratificirala leta 1977 pod imenom: »Konvencija o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic«. To konvencijo je Republika Slovenija potrdila leta 1992 v okviru akta o ratifikaciji nasledstva nekdanje SFRJ. Hkrati s tem aktom se je pričel v slovenščini uporabljati nekoliko drugačen naziv: »Konvencija o mokriščih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot lokalitete vodnih ptic«. Vzrok za to naj bi bil ne dovolj natančen prvotni prevod, ki je uporabljal tudi napačno izrazoslovje. Leta 1996 je bil ustanovljen tudi slovenski nacionalni odbor Ramsarske konvencije. Poleg Ramsarske konvencije so z dnevom mokrišč povezane še druge mednarodne konvencije o varovanju vrst in habitatov.
Slika 5: Jugozahodni rob Ljubljanskega barja (foto: Mihael Brenčič)
V Republiki Sloveniji je varovanje in obnavljanje mokrišč pomemben del okoljevarstvenih prizadevanj, tako na formalni kot tudi na izvedbeni ravni. Mokrišča v naši državi predstavljajo 5 % površin. Kot mednarodno pomembna mokrišča je leta 1993 Slovenija razglasila Sečoveljske soline, leta 1999 Škocijanske jame in leta 2006 Cerkniško jezero, skupaj s Križno jamo in Rakovim Škocijanom. Med pomembna slovenska mokrišča se uvrščajo še: Mura s poplavnim gozdom, Krakovski gozd, Zelenci – izviri Save Dolinke, Ljubljansko barje in Škocijanski zatok pri Kopru. V povezavi s temi mokrišči so bili v preteklosti izvedeni nekateri projekti, zlasti pod okriljem iniciative LIFE, v okviru katerih so bili sproženi tudi restavracijski projekti.
Navkljub mednarodnemu zavedanju o pomenu mokrišč, ki naj bi jih varovali in ohranjali, so to še vedno ekosistemi, ki v globalnem merilu najhitreje izginjajo. To je še vedno posledica tega, da so ta območja razumljena kot nevredna zemljišča, ki jih je treba izsušiti in nameniti drugačni rabi. Kot družba smo takšno razmišljanje v Sloveniji že presegli, vendar pritiski na mokrišča ostajajo prisotni še naprej tudi pri nas; veliko bo treba še postoriti. Z vprašanjem mokrišč je tesno povezano tudi vprašanje protipoplavne zaščite in sanacij vodotokov, o čemer tečejo številne javne in strokovne razprave. Upajmo, da se bodo te razprave iztekle tudi v korist vodnih ekosistemov, vodotokov in mokrišč; v korist narave, ne le za korist ljudi.
Ljubljansko barje pa … Ne spreminjajmo ga več!
A mnenja nekaterih so drugačna. Zapeljite se po rekonstruirani črnovaški cesti od Mokarja proti Lipam. Prostor je dragocen, prostor je bogastvo, ki pripada le – človeku.
Slika 6: Panorama Barja med zimskimi poplavami (foto: Mihael Brenčič)
prof. dr. Mihael Brenčič
