Scroll Top

Prodajalec vode iz Seville – svetovni dan muzejev – 18. maj

Prodajalec vode iz Seville

Svetovni dan muzejev – 18. maj

 

Kot otrok sem zelo rad zahajal v muzeje, in to z velikim veseljem počnem še danes. Nenavadno, kajne? Vedno, kadar nas je mama preko vikenda nagnala iz stanovanja, da bi lahko v miru pospravila, naju je oče s sestro odpeljal kam, kjer sva se vsaj malo kratkočasila. Če je bilo vreme slabo, se sredi mesta pogosto nismo imeli dati kam drugam, kot na matinejo v kino Mojca, ali pa v kakšen muzej ali galerijo. V galerijah smo bili pogosto prav takrat, ko je bilo za obiskovalce na urniku strokovno vodenje po zbirkah. Tega sicer nisem nikoli maral, tudi danes nisem pristaš strokovnih vodenj, ker nimam potrpljenja, da bi zbrano poslušal in se počasi premikal od enega eksponata do drugega. Ob razlagi zdržim le minuto ali dve, nato pa jo uberem po svoje. Vedno mi je bilo v veliko veselje pohajati po muzeju sem in tja, si ogledati kakšen eksponat in se nato sprehoditi naprej, zatem pa se zopet vrniti nazaj, da bi si kakšno podrobnost natančneje vtisnil v spomin. Ko se vrnem domov, z veseljem še kaj preberem o tem, kar sem videl. Veliko lažje je brati o stvareh in dogodkih, če si si pred tem o njih ustvaril vizualno podobo. Tudi ko potujem, ko zaidem v kakšno tuje mesto, skoraj praviloma obiščem kakšen muzej, če je le na razpolago dovolj časa. Včasih moji sopotniki protestirajo, včasih se sprijaznijo z usodo, na primer sin, ki je to najprej komentiral z: »Ah, pa ne že spet«, ko pa je bil že malce starejši, pa je vedno štrajkal in je raje počakal kje zunaj, ali pa počel kaj drugega.

Z mojim vedno bolj poglobljenim znanstvenim in strokovnim delovanjem na področju voda, sem se začel s temi vprašanji soočati tudi v muzejih. Tako kot v stroki, ko sem se najprej ukvarjal s problemi podzemne vode, nato pa še z mnogo širšimi vidiki vode, sem se s temi vprašanji začel postopoma ubadati še pri svojih obiskih muzejskih in galerijskih zbirk. Tu in tam sem našel kak razstavni predmet, ki je bil povezan z vodo, nato pa sem pričel ugotavljati, da nam zbirke pogosto nudijo bistveno širši vpogled v odnose med človekom in vodo ter v njene značilnosti. Lahko bi opisal veliko svojih srečanj z vodo v muzejih in galerijah, a zame so gotovo najintenzivnejša tista, ki so povezana s slikami in fotografijami. Že zaradi medija svoje umetnosti slikarji in fotografi vidijo vodo na zelo raznolike načine.

Skoraj pred desetimi leti so v Umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju odprli pregledno razstavo slik Diega Velasqueza (1599-1660), znamenitega španskega slikarja, znanega po številnih portretih otrok španskih kraljev. Vendar na razstavi niso bili predstavljeni le portreti. Med vsemi razstavljenimi slikami je mojo pozornost najbolj pritegnila slika Prodajalec vode iz Seville (slika 1). Na sliki je v ospredju glineni vrč, po katerem mezijo kaplje vode. Za njim stoji prodajalec vode in ob njem dva kupca; mlajši fant, ki drži v roki kozarec vode, in starejši, ki pije vodo in zre v nas. Slika spada v žanr gostilniških prizorov, ki jih je po galerijah vse polno. Najbolj znane so tovrstne flamske upodobitve, pa tudi v naši Narodni galeriji jih hranijo nekaj. Bolj kot to pa je Velasquezova slika upodobitev revščine. Prodaja vode po lokalih je bila nekoč domena najrevnejših prebivalcev mest. Ker niso imeli ne sredstev in ne znanja, da bi lahko počeli karkoli drugega, so se s preživljali s tem. Slika je znana pod različnimi imeni, ohranila pa se nam je v treh različicah, med njimi je najbolj znana tista, ki jo hranijo v Londonu. Vse tri variante slike so nastale med leti 1618 in 1620, tik preden se je slikar iz Seville preselil v Madrid.

 

Slika 1: Prodajalec vode iz Seville (orig. El Aguador de Sevilla) Diega Velasqueza. Slika, ki jo hrani galerija v Apsley House v Londonu.

 

Dolgo sem stal pred to sliko in se nato še nekajkrat vrnil k njej. Čeprav je že sama kompozicija oseb, ki strmijo druga mimo druge, zelo pomenljiva, me je na njej fascinirala upodobitev vode; samih kapelj na glinenem vrču in vode v kozarcu, ki ga mladenič drži v roki. Nobena reprodukcija ne more prikazati moči in čara originala. Videz vode na tej sliki je mogoče opisati le s prispodobo »živa voda«.

Voda pa je lahko tudi glavna tema muzeja. Velike metropole, kot so na primer London, Pariz in Moskva, imajo muzeje, ki so posvečeni kompleksnosti sistemov za oskrbo in odvajanje vode v teh velikih megalopolisih. Drugod predstavljajo muzeji, posvečeni vodi, pomembne dosežke na področju sistemov za oskrbo z vodo, na primer akvaduktov ali pa kanatov. Tretji se posvečajo vodi v naravnem okolju, četrti pa globalni problematiki o vodi. Raznolikost muzejev, ki se ukvarjajo z vodo, je leta 2017 pripeljala do ustanovitve globalne mreže vodnih muzejev WAMU-NET (ang. Water Museums Global Network). Zveza je bila ustanovljena v Benetkah. Leta 2018 jo je Medvladni hidrološki program pri UNESCO (IHP-UNESCO) prepoznal kot pomembno pobudo, ki »izboljšuje trajnostno izobraževanje o vodi in izvaja njuno potrebne aktivnosti za izboljšanje naših slabih odnosov z vodo.« Med članicami te pobude je največ italijanskih muzejev, v letošnjem letu pa se je kot prvi muzej iz Slovenije pobudi pridružil Posavski muzej iz Brežic.

 

vodnjak na trguSlika 2: Stavba Muzeja vode v Moskvi. (foto Mihael Brenčič)

Letošnji mednarodni dan muzejev, ki ga obeležujemo 18. maja, poteka pod geslom »Muzeji, trajnost in blagostanje«. Tema, ki je še kako povezana s cilji trajnostnega razvoja in s tem tudi z vodo.

Zaključimo blog z mislijo turškega nobelovega nagrajenca za književnost Orhana Pamuka: »Muzeji so območja, kjer se čas pretvori v prostor.«

 

Prof. dr. Mihael Brenčič

Sorodni prispevki