Na Oddelku za biologijo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani je 12. februarja potekal posvet z naslovom Kako do dobrega ekološkega stanja rek? Pri organizaciji posveta sta se povezala prof. dr. Mihael J. Toman iz Biotehniške fakultete in dr. Polona Pengal iz Zavoda REVIVO, ki s konzorcijem biologov in okoljevarstvenikov deluje na področju ohranjanja in revitalizacije rek.
Namen posveta je bil podpreti pripravo Načrta upravljanja z vodami (NUV III za obdobje 2021-2027), ki je glavni nacionalni dokument, s katerim Slovenija načrtuje doseganje dobrega ekološkega stanja naših voda. Postopek priprave NUV III se je v večini evropskih držav že začel, zato je prav zdaj najprimernejši čas za preverjanje učinkovitosti in uspešnosti izvedbe obstoječih ukrepov, kar velja tudi za podajanje pobud in predlogov za izboljšanje tako pomembnega strateškega dokumenta.
Glavni izziv današnjega upravljanja z rekami je razumevanje in upoštevanje funkcionalnosti ter ekološke celovitosti rek, kar je bila tudi glavna tema tega posveta. Upravljanje z rekami bi morali prestrukturirati v prilagodljivo, na naravi temelječe upravljanje, ki ohranja naravne procese, od katerih sta odvisna tako biotska pestrost kot naše preživetje. Kompleksnost upravljanja z rekami se tako izrazi predvsem pri pripravi in izvajanju NUV-a, s čemer se je strinjala večina udeležencev in kar je bila tudi skupna točka in izhodišče večine razprav.
Kako pomembna je omenjena tema za ohranjanje okolja v skrbi za prihodnost, nam pove tudi število sodelujočih strokovnjakov, ki so se povezali na tem posvetu. Na njem je tako razpravljalo preko 50 strokovnjakov z različnih strokovnih področij in sektorjev, od Ministrstva za okolje in prostor (MOP), Agencije republike Slovenije za okolje (ARSO), Zavoda Republike Slovenije za varstvo narave (ZRSVN) in Zavoda za ribištvo Slovenije (ZZRS), preko Biotehniške fakultete, Fakultete za gradbeništvo in geodezijo in Filozofske fakultete do ribiških družin, Ribiške zveze Slovenije, WWF, GWP in številnih drugih, vključno s številčno udeležbo študentov.
Skladno z zastopanostjo različnih strok so bile zelo različne tudi obdelane teme. Udeleženci so se spraševali o smiselnosti gradnje ribjih stez, tako s stališča ohranjanja genetske čistosti domorodnih vrst kot s stališča smiselnosti njihovega načrtovanja in gradnje v dolgih verigah hidroelektrarn. Dotaknili so se tudi težav pri določanju referenčnega stanja, ki hkrati predstavlja cilj, ki ga želimo doseči. Izpostavljali so močno stopnjo zavedanja problematike med udeleženimi in veliko znanja, ki ga deležniki nenehno razvijajo, ugotovili pomanjkanje sodelovanja oziroma upoštevanja strokovnjakov tako pri pripravi kot pri izvajanju ukrepov. Strinjali so se, da NUV še zdaleč ni rešitev, je pa podlaga za izvedbo, do katere žal iz njim neznanih razlogov ne pride, kar se odraža v rezultatih monitoringa, ki kažejo nespremenjeno ekološko stanje že od prvega NUV-a dalje.
V tehtni razpravi posveta so udeleženi ugotovili, da za izboljšanje stanja naših rek v praksi naredimo premalo. Načrti in strategije ne bodo očistili vode, ne bodo vrnili rib v reke, in ne bodo povrnili rekam življenja. Čim prej bi morali začeti z učinkovitim izvajanjem ukrepov, ki pa seveda zahtevajo politično voljo za revitalizacijo naših rek v dobro narave in vseh nas.
