14. junij 2023, vodenje: prof. dr. Mihael Brenčič
Namesto uvoda – strokovno srečanje na kulturno-vodni poti ob Ljubljanici
Slovensko društvo za zaščito voda je svoje člane v sredo, 14. junija 2023, povabilo na drugo strokovno srečanje Naprej k vodi (prvega smo organizirali v letu 2022 na svetovni dan Zemlje, in sicer z ogledom vodnih poti ob Kamniški Bistrici).
Tokratni dogodek je potekal v obliki vodenega sprehoda po središču Ljubljane, kjer smo udeleženci skupaj s priznanim hidrogeologom prof. dr. Mihaelom Brenčičem odkrivali kulturne in naravoslovne zgodbe reke Ljubljanice in mesta, ki je tesno povezano z vodo.
Ob 18. uri smo se zbrali pri Mestni hiši ob Robbovem vodnjaku, zatem pa se mimo stolne cerkve sprehodili do Mesarskega mostu in Tromostovja, zatem pa še na Kongresni trg. Pot nas je vodila z Dvornega in Novega trga do Čevljarskega mostu in Starega trga, Brega ter Šentjakobskega mostu. Nato smo se podali še proti Trnovemu in se ustavili pri Hradeckega mostu, kjer je bilo vodenje ogleda zaključeno. Druženje smo sklenili ob reki, v enem izmed lokalov, kjer se je sproščen pogovor nadaljeval ob pogledu na Ljubljanico.
O Ljubljani, mestu, povezanim z vodo
V uvodu v strokovno vodenje po Ljubljani je prof. Brenčič poudaril, da bo ta ekskurzija zanj nekaj posebnega – in tudi nekoliko eksperimentalnega. »Takšnega sprehoda po Ljubljani še nisem vodil v slovenščini. Doslej sem mesto predstavljal predvsem tujim kolegom in študentom, ki so obiskali našo univerzo – seveda z dodatki iz svoje stroke, saj so bili večinoma povezani s hidrogeologijo,« je pojasnil.
Ob tem se je namenoma odločil, da se ne bo osredotočal na temeljna zgodovinska dejstva: »O zgodovini ne bom veliko govoril – verjamem, da o tem že nekaj veste.« Ideja za tovrstno vodenje se mu je porodila kar med vsakodnevnimi sprehodi po Ljubljani, saj živi v središču mesta. »Ko poslušaš turistične vodiče, kakšne stvari razlagajo obiskovalcem – moram priznati, da slišiš toliko neumnosti, da si včasih mislim, da sploh ne govorijo o istem mestu, kot ga poznam sam,« je komentiral s kančkom ironije.
Svojo pripoved pa je navezal tudi na svojo stroko – hidrogeologijo – in širše razumevanje pomena vode v prostoru. »Z vodo se ukvarjam tako na ravni podzemne vode kot tudi širše – začel sem razmišljati o vodi kot simbolu, kot pojavu v sociologiji, filozofiji in v tako imenovanem hidrosocialnem krogu. In Ljubljanica ni le reka – je kulturni in hidrološki fenomen, ki se prepleta z zgodovino mesta in življenjem njegovih prebivalcev, zato je prav, da si nekatera dejstva podrobneje pogledamo.«
Robbov vodnjak pred Rotovžem – simbol treh kranjskih rek
Strokovno vodenje se je začelo na Mestnem trgu, pred znamenitim Robbovim vodnjakom, kjer nam je profesor Brenčič predstavil enega najprepoznavnejših spomenikov v Ljubljani kot izhodišče za razmislek o kulturni in naravni zgodovini mesta.
»Tujcem ta ogled predstavim kot Hydrocultural trip through Ljubljana – from deep history to present, torej kulturno-vodna pot skozi Ljubljano – iz davne zgodovine do danes,« je uvodoma pojasnil. »In prav tukaj, pred tem vodnjakom, vstopimo dobesedno v geološke in simbolne temelje mesta.«
Robbov vodnjak ali Vodnjak treh kranjskih rek, ki ga je leta 1751 ustvaril italijanski kipar Francesco Robba, je bil zasnovan po vzoru rimskih baročnih vodnjakov, zlasti Berninijevega Fontana dei Quattro Fiumi na Piazza Navona (vodnjak štirih rek). Robbov vodnjak s tremi alegoričnimi figurami simbolizira reke Ljubljanico, Krko in Savo, hkrati pa tudi tri pokrajine Kranjske – Dolenjsko, Gorenjsko in Notranjsko.
»Vas je kdaj zanimalo, zakaj Robbov vodnjak sploh nosi to ime? Tega je namreč dobil šele po drugi svetovni vojni, prej so ga preprosto imenovali ‘vodnjak pred Mestno hišo’,« je razložil Brenčič in dodal, da stoji vodnjak na simbolno pomembnem stičišču treh mestnih ulic.
Ob tem je izpostavil tudi njegovo funkcionalno preteklost: »Do druge svetovne vojne je bila tukaj tržnica. Branjevke so za osvežitev zelenjave uporabljale prav vodo iz tega vodnjaka – ta tako ni imel le estetske funkcije, ampak tudi povsem praktično.«
Posebej zanimiva je tudi kamnita sestava vodnjaka, kar je Brenčič s svojo geološko strokovnostjo dodatno osvetlil: »Skulpture so iz znamenitega carrarskega marmorja, znanega po vsem svetu. Obelisk in sklede pa so iz domačega kamna – apnenca, ki prihaja z Lesnega Brda, ki se nahaja med Vrhniko in Ljubljano. Ta apnenec je sedimentna kamnina, ki je nastala v obmorskem okolju. Ta kamen je del starodavnega koralnega grebena, in to iz srednjega zemeljskega veka, zgodnjega obdobja triasa.«
Pojasnil je, da se kamnina prepozna po značilnih porah, ki so zapolnjene z lažjim materialom, saj greben kot porozna struktura omogoča pronicanje in kasnejše sedimentiranje mineralov: »To je prava ‘kamninska zgodba vode’ – z njeno močjo, ki oblikuje material in prostor.«
Udeleženci so postavili tudi nekaj vprašanj – med drugim, ali pod vodnjakom obstaja vodni rezervoar, podobno kot v nekaterih drugih mestih. »Včasih je voda prihajala iz smeri Streliške, danes pa predvidevam, da je priključen na mestni vodovod. Ne vem pa, zakaj vodnjak ne deluje – kar je škoda, saj s tem izgublja del svoje pojavnosti,« je odgovoril Brenčič.
Dotaknili smo se še polemik iz 80. in 90. let glede obnove in prestavitve vodnjaka. »Zdaj imamo tukaj repliko – original, ki je izjemno občutljiv na vremenske vplive, je že od leta 2006 shranjen v Narodni galeriji. Replika pa preprosto nima iste energije,« je priznal Brenčič. Ob tem je poudaril še, da je bilo iskanje ustreznega kamna s pravo teksturo za repliko velik izziv: »Kamen na Lesnem Brdu ima več nians in tak odtenek je danes težko dostopen.«
Po tem poglobljenem uvodu v zgodbo vodnjaka in mestne kamnite dediščine nas je Brenčič povabil k ogledu naslednje točke – stolne cerkve.
Stolna cerkev sv. Nikolaja – opomnik nekdanje vodne identitete mesta
Naslednja postaja na poti po kulturno-vodni Ljubljani je bila pred Stolnico sv. Nikolaja, zaščitnika ribičev in brodarjev, kar po mnenju Brenčiča ni naključje, temveč jasen znak nekdanje močne povezanosti mesta z reko.
»Gre za baročno cerkev, ki je s svojo posvetitvijo svetniku ribičev in brodarjev jasen pokazatelj, kako pomembna je bila voda za Ljubljano – tako v vsakdanjem kot ekonomskem smislu,« je razložil. »Danes se tega Ljubljančani premalo zavedamo.«
Nekoč je bila Ljubljanica bogata z ribami, zlasti s sulci, in mesto je živelo v tesni povezavi z reko. »Moj ded je bil strasten ribič in mi je pripovedoval, kakšni veliki sulci so bili v Ljubljanici. Ti so bili na voljo tudi v gostilnah. Prav tako so bile gostilne znane po rakih, ki so jih stregli v različnih jedeh,« je povedal Brenčič in izpostavil gostilno Mrak, znano po rakovih specialitetah.
Žal so raki zaradi rakove kuge pred drugo svetovno vojno skoraj povsem izginili, s tem pa je Ljubljana izgubila del svojega gastronomskega in naravnega bogastva.
Stolna cerkev pa ne govori zgolj o ribolovu, temveč tudi o nekdanji prometni vlogi reke. Ljubljanica je bila plovna vse do Vrhnike, kar je pomenilo, da je bila reka tudi trgovska žila mesta. »Zgodba o Argonavtih, ki naj bi po reki pripluli do Ljubljane, je sicer bolj mit, nastal iz želje baročnih učenjakov Akademije operosorum, da bi Ljubljani dali antične korenine. A plovnost reke je dejstvo, in prav to jo umešča v gospodarski okvir tistega časa,« je dodal.
Ob cerkvi stoji tudi pitnik, ki pa na dan sprehoda po Ljubljani – tako kot številni mestni vodnjaki – ni deloval.
»Radi se pohvalimo, kako imamo v Ljubljani kakovostno in dostopno pitno vodo – a ko pride tujec, vidi le suhe in zapuščene fontane. Tudi ta pitnik je v slabem stanju. To pove veliko o našem odnosu do vode,« je dodal in udeležence pomenljivo spomnil še na stari slovenski pregovor, da »voda še za v čevelj ni dobra«.
Opozoril je na širši problem urbane vodne krajine: vodnjaki in pitniki v Ljubljani niso le funkcionalni elementi, ampak tudi del simbolnega in kulturnega prostora, ki pa ga po njegovem mnenju premalo negujemo.
Mesarski most in Plečnikova tržnica – reka kot infrastruktura
Pot nas je vodila na Mesarski most, kjer je Brenčič pojasnil razvojno logiko prostora, tesno povezano z reko in mestno ekonomijo.
»Ljubljana se je skozi zgodovino močno širila ob reki. Ljubljanica je bila v 19. stoletju še precej drugačna – danes deluje kot kanal, nekoč pa je imela povsem drugačno, naravno strugo,« je začel. Po potresu leta 1895 je bil sprejet regulacijski urbanistični načrt, ki ga je pripravil arhitekt Maks Fabiani. Ta je med drugim predvidel regulacijo vodotokov, predvsem izgradnjo Gruberjevega prekopa in drugih kanalov, s čimer bi Ljubljano zaščitili pred poplavami.
Povedal je, da je bil tak kanal načrtovan po zgledu dunajskega Wienerbacha (reka Wien je bila močno regulirana zaradi poplav z betonskim kanalom, op.p.). – narejen je bil zato, da bi ob nalivih hitro odvajal velike količine vode. »Regulacija Ljubljanice je tako imela povsem jasno funkcijo,« je dodal Brenčič.
Obrežja Ljubljanice so danes mestna promenada, toda nekdaj so bila polna obrtnih delavnic. »Hiše, ki jih vidite tukaj, so nekoč stale tik ob bregu in bile naseljene z barvarji, krznarji, usnjarji in mesarji. Ti so bili namerno pomaknjeni proti obrobju mesta – ob reko – da so lahko odplake odtekale stran od mestnega središča in da ni smrdelo po celem mestu,« je povedal. Današnje ulice, kot sta Usnjarska in Za Čreslom, ohranjajo spomin na to obrtno preteklost.
Mesarski most, po katerem danes hodimo, je del Plečnikove vizije, čeprav je bil v današnji obliki zgrajen šele po arhitektovi smrti. »Plečnik si je želel, da bi Ljubljana imela most z močno simboliko in funkcijo. Most ni bil naključno poimenovan – mesarji so mostove uporabljali iz praktičnih razlogov: bili so zračni, hladni, in kar ni bilo uporabno, se je enostavno odvrglo v reko,« je razložil Brenčič.
Plečnikova tržnica, ki jo most povezuje, je nastala kot večfunkcionalni kompleks, v katerem so imeli pomembno vlogo tudi prostori za mesarije. »Tu so še pred drugo svetovno vojno klali živino, ki so jo pripeljali v mesto – spet zato, ker je bila voda takoj pri roki,« je poudaril.
Posebno zanimiva pa je bila Plečnikova ideja o ribarnici. Po njegovih načrtih bi voda tekla skozi notranjost prostorov, kar bi omogočilo, da bi bile v njih žive ribe – a ta zamisel ni bila nikoli uresničena.
»Reka je bila infrastruktura – vir energije, hrane, hladilni sistem, kanalizacija in prometna pot. Nič ni bilo naključno. Vse je bilo postavljeno ob reko z razlogom,« je zaključil Brenčič.
Prešernov trg – poskus postavitve fontane in upor Ljubljančanov
Na Prešernovem trgu, osrednji mestni točki Ljubljane, nam je prof. dr. Mihael Brenčič predstavil dogodek, ki ga večina Ljubljančanov danes ne pozna ali pa se ga niti ne spominja – poskus postavitve fontane leta 1988. Lokacijo v srcu mesta, kjer naj bi stala fontana, je označil kot “singularno točko”– točko, ki bi imela za mesto močan pomen, a ji fontana zdaj tam manjka: »To je še ena tistih zgodb, ki pripoveduje o tem, da v Ljubljani ne uspemo postaviti vodnjaka.«
Načrt za fontano je pripravil arhitekt Edvard Ravnikar, kot del prenove Prešernovega trga. A projekt je že v zgodnji fazi naletel na močan civilnodružbeni odpor. Na trgu so postavili maketo, ki so jo celo varovali policisti zaradi splošnega nezadovoljstva s to prostorsko intervencijo.
Razlago je dopolnil prisotni dr. Pavel Gantar, ki je pojasnil, da sta bila takrat s kolegom sociologom Dragom Kosom povabljena, da analizirata v več zvezkov zapisane pripombe občanov, ki jih je bilo več kot 3.000. Ti zapisi ponujajo izjemno zanimiv vpogled v javno mnenje Ljubljančanov ob koncu 80. let – med drugim je razvidno, kako tesno je bilo urbano oblikovanje povezano z identiteto prebivalcev ter z njihovim odnosom do oblasti in prostora. Analiza je namreč pokazala, da večina Ljubljančanov ostro nasprotuje postavitvi fontane – in to ne le zaradi estetike ali funkcionalnosti, temveč zaradi simbolnega pomena prostora. Kot je poudaril Gantar, je bila ureditev, ki jo je predlagal Ravnikar, zelo podobna tisti, ki jo je predlagal Plečnik, eden od glavnih ugovorov zoper fontano pa je bil ta, da “voda ne sodi k vodi” – kar seveda ne drži, saj so vodnjaki v mestih ob rekah običajni, in voda v mestu ni samo uporabna snov, temveč tudi medij kolektivne identitete, kulture in družbenega izraza. Po besedah Gantarja je šlo za enega prvih primerov, ko je voda izgubila zgolj svojo praktično funkcijo in dobila močan simbolni pomen – voda kot izraz odnosa do oblasti, mesta, identitete in celo političnega sistema. Občani so vodnjak v tem občutljivem simbolnem prostoru dojemali kot »tujek«, kot vsiljen in neprimeren element, in menili so, da je treba zaščititi Prešernov spomenik, saj ima trg za Ljubljančane močan identifikacijski pomen, fontana pa je delovala kot grožnja tej identiteti. Pripombe občanov so presegle urbanistično razpravo – postale so odsev širšega nezadovoljstva s takratno oblastjo in političnim sistemom. Zelo poveden je bil tudi komentar nekega meščana: »Če bo vodnjak, bo tudi bomba.« Ta izjava povzame napetost med simbolnim prostorom in oblastjo, ki je takrat želela s prostorskim posegom uveljaviti novo podobo mesta.
Brenčič je ogled Prešernovega trga sklenil z besedami: “Zdaj veste, zakaj je to singularna točka sredi Ljubljane.”
Tromostovje – Od mesarskih lop do arhitekturne ikone
Na današnjem Tromostovju, kjer Ljubljanica povezuje staro in novo mestno jedro, nam je Brenčič predstavil zgodbo o tem, kako mostovi niso le infrastrukturni objekti, temveč simboli časa, identitete in političnega kompromisa.
Prvotni most, ki danes tvori sredino Tromostovja, je imel skozi zgodovino več imen – od Starega in Spodnjega mostu, do Mesarskega, Francovega in Špitalskega mostu (to ime je dobil po Špitalski ulici, danes Stritarjevi, op. p.). Vsako ime odraža svojo dobo in funkcijo: od gospodarske (mesarske lope na mostu po letu 1640), do politične (posvečen nadvojvodi Francu Karlu).
Špitalski most je preživel ljubljanski potres leta 1895, a so mestne oblasti načrtovale povečanje njegove kapacitete in projekt obnove zaupale Plečniku. Ker je bil most v dobrem stanju in bi ga bilo neracionalno podirati, je Plečnik zasnoval dva dodatna mostova za pešce, ki skupaj z osrednjim tvorijo Tromostovje. Plečnikova rešitev je pomenila arhitekturni obrat: most ni več le prehod, temveč je postal prostor – odprt, simetričen, vpet v mestno os – in hkrati povabilo v srce Ljubljane. »Kot pravijo arhitekti, je ‘prostor usmeril navznoter’ – k Prešernovemu trgu,« je dodal Brenčič.
»Zgodovina tega mostu sega globoko v srednji vek – ko so bili ljubljanski mostovi polni obrtnih delavnic in trgovin,« je poudaril Brenčič. »Mesarske lope so se s Čevljarskega mostu po letu 1640 preselile na ta most. Kasneje so jih odstranili, a duh obrtnega vrveža se je ohranil – tudi v ‘hišicah’ na Čopovi, ki so bile še v 80. letih 20. stoletja nadomestek za obrtne delavnice na in ob mostu.«
Ob tem je Brenčič navezal še zgodbo o Prešernovem spomeniku, ki so ga – na do takrat imenovanemu Marijinem trgu – postavili leta 1905 – tudi ta je sprva sprožal polemike. Gola muza z lovorjevo vejico, simbolom navdiha in pesniške slave, je povzročala burne reakcije v javnosti. Oba objekta – most in spomenik – kažeta, kako prostorski posegi v Ljubljani redko minejo brez simbolnih napetosti.
Na koncu nas je opozoril še na nekdanjo obliko rečne krajine: današnje obrežje Ljubljanice je nastalo šele z ureditvijo leta 1930 – prej so hiše stale tik ob vodi, ta pa je pogosto zalivala kleti. “Ljubljanske Benetke”, kot so temu nekoč rekli, danes obstajajo le še v spominu.
Tromostovje, mojstrovina Jožeta Plečnika, pa ni le arhitekturna znamenitost, ampak tudi urbanistično križišče. Na njem se križata dve pomembni osi mesta: vodna os vzdolž Ljubljanice in prečna os med Ljubljanskim gradom in Rožnikom. Plečnik je to simbolno srečanje poudaril z razgibano kompozicijo mostov. Podobna urbanistična logika se ponovi tudi pri Zoisovi piramidi, kjer se stikajo os iz Krakovega in pot proti grajskemu griču z ukrivljeno linijo vzdolž reke.
Kongresni trg – od pivovarne in samostana do političnega središča Evrope
Tik pred vhodom na Kongresni trg nas je prof. Brenčič opozoril, kako je voda pomembna za urbano življenje. Nekdaj je na lokaciji Oražnovega doma (na Wolfovi ulici, v njem bivajo študentje medicine), delovala pivovarna, »kar seveda ni naključje, saj za proizvodnjo piva potrebuješ vodo.«
Zatem je pojasnil, zakaj se trg imenuje Kongresni trg. Leta 1821 je Ljubljana za kratek čas postala politično središče Evrope, saj je gostila kongres svete alianse. V mesto so prišli evropski vladarji in z njimi številni državni uslužbenci, katerih ena ključnih nalog v času kongresa je bila najti čisto pitno vodo. Dogodek ni bil zgolj političen, temveč tudi logističen in sanitaren izziv, kar lepo kaže pomen vodnih virov v 19. stoletju. O tem kongresu je dogodke za rubriko blog na spletni strani SDZV podrobneje opisal dr. Uroš Krajnc (povezava).
Zgodovina Kongresnega trga razkriva tudi druge mejnike. V začetku 17. stoletja je na območju današnjega parka Zvezda stal Kapucinski samostan, ki so ga Francozi ob okupaciji Ljubljane (1809–1813) uničili, zgradbo pa spremenili v vojaško skladišče in konjušnico. Samostan so leta 1817 dokončno porušili. Eden redkih ohranjenih ostankov iz tiste dobe je Kapucinski vodnjak, ki v parku Zvezda stoji še danes.
Ta vodnjak je bil ob prodaji samostana zavarovan z lastniško pogodbo in je moral ostati javen in dostopen prebivalcem. Vodnjak stoji na florentinskih stebrih, voda pa iz trebušaste posode teče v kamnito školjko. Njegova današnja oblika izhaja iz obnove iz leta 1941. In tukaj Brenčič pripelje razlago do geologije in naravnega izvora kamna – tistega, iz katerega je vodnjak izdelan. To je Plečnikov najljubši kamen, najdemo ga še v NUK-u, pa tudi drugod po Ljubljani. Kamen prihaja iz anoksičnega morskega okolja – torej iz morja z malo kisika, kjer so v plitvinah živele školjke, zlasti znamenita vrsta Lithiotis problematica.
Gre za školjke, ki so tvorile goste ‘gozdove’, in ko so izumrle zaradi pomanjkanja kisika, se je iz njih ustvarila kamnina z značilno školjkasto strukturo, ki jo je Plečnik cenil zaradi teksture in naravne estetike. Brenčič tako poveže morje, kamnino in Plečnikovo arhitekturo, da ponovno pokaže, kako preteklost in narava tiho oblikujeta urbano identiteto mesta.
Sidro pri Zvezdi – simbol pomorstva in potopljenih imperijev
Starejši Ljubljančani se verjetno z nostalgijo spominjajo leta 1954, ko so v parku Zvezda postavili pravo ladijsko sidro, ki je v središču Ljubljane kmalu postalo dogovorjeno zbirališče: »Dobimo se pred sidrom.« Po preureditvi prostora v letu 2019 ga mladi ne prepoznavajo več kot točko pomena, je pojasnil Brenčič. »A sidro v parku ni zgolj okras. Večina ljudi verjame, da gre za sidro iz ladje Rex – največje italijanske predvojne luksuzne ladje, ki je nosila modri trak – tega je dobila tista ladja, ki je najhitreje preplula Atlantski ocean. To ladjo so potem uporabljali za pot po Sredozemlju, Italijani pa so jo 1940 skrili pri Kopru, kjer so jo nasedli in prevrnili, zatem pa so jo leta 1944 zbombardirali Angleži. Tam, med Koprom in Izolo, je še danes ‘Rexov ovinek’, opremljen s panoji,« je razložil Brenčič in nadaljeval: »A to ni resnična zgodba sidra v parku Zvezda. Prava zgodba se začne leta 1954, v času priključitve dela Tržaškega ozemlja Jugoslaviji.«
V Ljubljani so takrat organizirali pomorsko razstavo, da bi poudarili pomen morja za novo socialistično Slovenijo. Idejo o sidru kot simbolu ponovne pridobitve slovenskega izhoda na morje sta izpeljala Boris Šnuderl, takratni direktor Splošne plovbe Koper, in Josip Kopinič, direktor puljske ladjedelnice Uljanik, tajni agent NKVD-ja in eden ključnih obveščevalcev Josipa Broza Tita.
»Njuna ideja je bila v Ljubljano pripeljati sidro admiralske ladje Viribus Unitis, najpomembnejše bojne ladje avstro-ogrske mornarice, zgrajene leta 1912 v Trstu, katere zadnji poveljujoči poveljnik je bil Ljubljančan, admiral Haus,« je pojasnil Brenčič. »Ladja je bila v času propada Avstro-Ogrske zasidrana pred Reko, nato so jo potopili Italijani. Kasneje so jo razžagali za železo, sidro pa naj bi bilo še ohranjeno.«
A pri načrtih za bližajočo se pomorsko razstavo v Ljubljani je nastala težava: sidro s te ladje, precej načeto od morske vode, ni bilo uporabno, zato so na hitro priskrbeli drugo sidro, najdeno na stari italijanski ladji. »Če ga natančno pogledate, je na njem napis v italijanščini, kar izdaja njegov pravi izvor,« je sklenil Brenčič.
Kužno znamenje – pred Uršulinsko cerkvijo
Pot smo nadaljevali h Kužnemu znamenju, ki stoji na Kongresnem trgu pred Uršulinsko cerkvijo (Cerkvijo Svete Trojice). Brenčič nam je pojasnil, da kužno znamenje ni postavljeno na svoji izvorni lokaciji, temveč je rezultat Plečnikove preureditve mestnega prostora v letih po prvi svetovni vojni. »Kužno znamenje priča predvsem o higienskih pogojih iz začetkov novega veka – 15., 16. in 17. stoletja – ko je imela Ljubljana velike težave s kugo in kasneje s kolero,« je povedal.
Prvotno je znamenje do leta 1927 stalo na Ajdovščini, pred današnjim Figovcem, kjer je takrat stal samostan posebnega meniškega reda. Sprva je bil tam postavljen le lesen križ, ki so ga kasneje nadomestili s kamnitim stebrom. »Domnevno naj bi kip Kužnega znamenja izdelal Francesco Robba na začetku svojega ustvarjanja v Ljubljani,« je razložil Brenčič.
V sedanji obliki je znamenje delo več umetnikov: steber naj bi ustvaril baročni kipar Luka Mislej, medtem ko so figure verjetno delo mladega Robbe. Vrh stebra krasijo liki svete Trojice – Marija z Jezusom in sveti Jožef z golobom. »Do nedavnega je bil golob v Mestnem muzeju, kjer niso vedeli, kam točno sodi, dokler niso študije pokazale, da spada sem, na vrh stebra,« je povedal Brenčič.
Poleg verske in zdravstvene simbolike je lokacija Kužnega znamenja danes pomemben del Kongresnega trga, ki ima bogato zgodovinsko plastovitost.
Brenčič je pojasnil, da je na tem mestu v času rimske Emone potekala glavna vzdolžna ulica, imenovana Cardus Maximus. Rimska mesta so bila namreč vedno grajena po natančnem načrtu, s prečnim in vzdolžnim cestnim omrežjem: Cardus je bila vzdolžna ulica, Decumanus pa prečna. Decumanus Maximus je bila za mesto še posebej pomembna, saj je ob njej stalo rimsko pristanišče na Ljubljanici.
V nadaljevanju nas je opozoril še na naravne in hidrološke značilnosti območja. “Eden od obrambnih jarkov je potekal tudi na območju vzdolžne ulice Cardus Maximus, in ves čas je bila tukaj prisotna tudi voda. Ta na lokacijo Kongresnega trga prihaja z območja Rožnika, saj se tu spodaj nahaja plitek vodonosnik, ki mu hidrogeologi rečemo “zaprt vodonosnik” – kar pomeni, da je voda v njem pod tlakom.”
Na tem območju so bili kar trije jarki: dva v bližini današnjega Kongresnega trga, tretji, srednjeveški jarek, pa pri stavbi Univerze. Zaradi teh jarkov in neravne topografije se je ta predel še v novem veku (do okoli leta 1800) imenoval Domina, kar je verjetno povezano z neizravnanim terenom in ostanki teh utrdbenih struktur.
»Na lokaciji Kongresnega trga je bilo več rimskih vodnjakov, ki so to vodo zajemali, verjetno tudi prej omenjena pivnica,« je pojasnil Brenčič in nadaljeval: »Voda tu še danes povzroča gradbene izzive.
Med gradnjo podzemne garaže in objekta Šumija so bile zaradi te vode hiše na Konresnem trgu statistično zelo ogrožene. Sprva so menili, da gre za manjše količine vode, ki jih bo mogoče enostavno izčrpati, a zgodilo se je nekaj nepričakovanega – bližnje hiše so se začele posedati. Tlak v vodonosniku je narasel, leseni pilotni temelji starih stavb so bili naenkrat izpostavljeni zraku in les je začel razpadati. Podobno težavo s stabilnostjo tal so imeli že prej pri Nunski cerkvi, kjer so se posedki pojavljali že med gradnjo. To je bil velik geotehnični problem,« je opozoril.
Stanje pod površjem, kjer voda mezí iz vodonosnika, ima vpliv tudi na gradbene materiale:
»Tam, kjer voda ves čas pronica, prihaja do dekarbonizacije* in postopnega propadanja betona, kar dolgoročno vpliva na njegovo trdnost in obstojnost.«
*CO₂ v vodi reagira s cementom, ki temelji na karbonatih, ki se zato raztapljajo. Iz nastale raztopine pa se nato karbonati ponovno izločijo kot belkast obor na utrjenih površinah – gre za znak, da se beton kemično razkraja (op.p.).
Fontana Evropa in nekdanji mestni vodnjaki
Strokovni ogled po Ljubljani se je nadaljeval pred Univerzo v Ljubljani, kjer stoji ena bolj simbolnih plastik v mestu – fontana z bronastim kipom Evrope in bika. Brenčič nam je predstavil ozadje mitološke pripovedi, ki jo upodablja fontana. Kip prikazuje feničansko princeso Evropo, ki jo je ugrabil bog Zeus, spremenjenen v bika, da bi jo zapeljal in osvojil. Brenčič je ob tem opozoril tudi na etimološko povezavo z imenom našega kontinenta: »Ime Evrope izvira prav iz te grške legende.«
Fontano pred Univerzo je zasnoval priznani kipar France Kralj, njegove plastike se nahajajo na različnih lokacijah po Ljubljani. Kip Evrope je nastal leta 1955, bronasti odlitek pa je bil postavljen šele leta 1992, ob evropskem priznanju samostojne Slovenije. Brenčič je dodal kritiko današnje osvetlitve kipa: »Kip ima posebno energijo in odlično postavitev, a so ga obupno osvetlili – zelena in vijolična svetloba delujeta popolnoma neprimerno za tak spomenik.«
Na območju Kongresnega trga je bilo nekoč več vodnjakov, ki so črpali vodo iz plitkega vodonosnika pod mestom. Eden izmed njih je bil odkrit prav med gradnjo podzemne garaže. »Vodnjaki so bili preprosto grajeni – to niso bile sofisticirane konstrukcije. Vodnjaški venec je bil le lepo zložen kamen,« je opisal. Izpostavil je, da je šlo za tradicionalno obrt, ki je v Ljubljani obstajala vse do druge svetovne vojne. »Vodnjake so vedno kopali posebni vodnjaški mojstri – tudi v rimskem času, čeprav je delo opravljala bela suženjska sila, je bilo zadaj znanje. Ti mojstri so poznali geološko strukturo tal, celo vodili so zapiske, kjer so natančno beležili vsak izkopani vodnjak in njegove hidrološke značilnosti,« je dodal.
Dizidenška vrata in Novi trg
Ogled se je nadaljeval na območju Dvornega trga, kjer je pred potresom leta 1895 stala Dizidenška palača, del nekdanjega obrambnega sistema mesta. Brenčič je opisal potek mestnega obrambnega jarka: »Potekal je za današnjo Univerzo, po Vegovi ulici in naprej do območja, ki se še danes imenuje Graben. Ta sistem je bil povezan s celotno obrambo mesta. Če se sprehodite do Vegove, boste opazili polkrožno hišo, kjer je danes Glasbena matica – to je ostanek robnega obrambnega stolpa nekdanjega mestnega obzidja.«
Izpostavil je tudi spremembe struge Ljubljanice, ki je danes povsem drugačna kot nekdaj: »Kakšne so bile prvotne višinske razlike, je težko rekonstruirati, saj takrat še niso obstajali geodetski posnetki ali sistematične meritve,« je razložil.
V nadaljevanju je pojasnil, da je na območju Novega trga nekoč prebival ljubljanski plemiški sloj. »To območje ni bilo nikoli pravi trg – bolj je šlo za rezidenčni del mesta, medtem ko sta bila Mestni in Gornji trg bolj obrtniška.« Ob koncu ogleda tega dela je odprl še pomembno urbanistično vprašanje: zakaj je bila Emona lokacijsko umeščena na višjo lego v tedanjem rimskem mestu: »Razlog za to je bil najverjetneje v drugačni podobi Ljubljanice. Možno je, da je bilo tukaj močvirje, morda celo malarijsko, zato se je mesto umaknilo na nekoliko višji teren,« je sklenil Brenčič.
Pepca in Johanca – spomenik bizoviškim pericam
Na vogalu ene izmed hiš na Starem trgu v Ljubljani stoji kip dveh žensk, Pepce in Johance, posvečen bizoviškim pericam, ki so z delom za meščane v preteklosti igrale pomembno vlogo v mestnem življenju.
»Če me vprašate, katera je katera, ne vem. Vem pa, da gre za spomenik ljubljanskim pericam – ženskam iz območja Bizovika pod Golovcem, ki so za premožnejše Ljubljančane prale perilo in s tem vzdrževale svoje družine,« je povedal Brenčič.
V času, ko Ljubljana še ni imela urejenega vodovoda, so bile perice nujen del vsakdana v številnih gospodinjstvih. Njihovo delo je bilo težavno in fizično naporno – perilo so prale ročno in ga nosile v velikih lesenih čebrih, skupaj s pepelom, ki je služil kot sredstvo za beljenje in odstranjevanje madežev.
Spomenik je pericam v čast zasnoval arhitekt Boris Kobe kot poklon njihovemu napornemu, a pogosto spregledanemu delu. Več o bizoviških pericah si lahko preberete v Brenčičevem blogu o Pepci in Johanci na spletni strani SDZV (povezava).
Poplave Ljubljanice in zgodovina regulacije
Ustavili smo se na Čevljarskem (Šuštarskem) mostu, kjer nas je Brenčič opozoril na poplavno preteklost reke: »Ljubljanica ima izrazit kraški značaj, kar pomeni velika nihanja v pretoku – od zelo nizkih do izjemno visokih, kar je Ljubljani v preteklosti povzročalo resne težave. O tem priča tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je v svoji Slavi vojvodine Kranjske zapisal, da je voda ob poplavah segala vse do prvega nadstropja hiš in tekla kar skozi prostore.« Njegovo enciklopedično delo iz leta 1689 velja za eno najpomembnejših zgodovinskih pričevanj o naravi in življenju na Kranjskem.
Ljubljanica je bila stoletja neregulirana in pogosto poplavljena. Prvi dokumentirani poskus regulacije je datiran v leto 1554, ko so deželne oblasti na Kranjsko povabile inženirja iz Bologne in Mantove. Čeprav načrt ni bil realiziran, je takrat prvič nastala ideja o kanalu – današnjem Gruberjevem kanalu. Ta je bil dejansko zgrajen šele med letoma 1771 in 1780, in je pomembno vplival na vodni režim v Ljubljani ter na širšem območju Ljubljanskega barja.
»Zgodba z Gruberjevim kanalom se tam ni končala,« je nadaljeval Brenčič. »Ljubljana je še naslednjih 150 let iskala načine za učinkovito regulacijo reke.« Ena večjih ureditev je bila izvedena med letoma 1931 in 1935, v sodelovanju z več gradbenimi podjetji – med njimi Dukič, ki je za seboj pustil pečat z značilnimi Dukičevimi bloki na Štefanovi ulici.
Te velike regulacije so vključevale tudi zapornice na Ambroževem trgu in jez na Špici, s katerimi so preusmerili tok reke v Gruberjev kanal in dosegli boljši nadzor nad pretokom.
Ljubljanica kot smrdljiva reka
Ljubljanica je bila dolgo časa tudi odvodnik mestnih odplak. »V srednjem veku je bila reka zelo umazana – vse je šlo vanjo,« je povedal Brenčič. »Mesto ni imelo nobenega odnosa do reke. Pročelja hiš so bila obrnjena stran od nje, saj je reka smrdela.«
V tem duhu so pred regulacijo Ljubljančani sestavili celo šaljivo pesmico, ki jo je Brenčič pred desetletji našel zapisano v ljubljanskih arhivih:
Ljubljanica je smrdljiva reka,
taužent let že smrdi,
v njej je skladišče dreka
in še drugih stvari.
»Ko se sprehajamo ob Ljubljanici, imamo občutek, da je v njej veliko vode,« nas je opozoril Brenčič in nam pojasnil, da gre zasluga za to prav zapornicam na Ambroževem trgu. Kljub regulacijam in vzpostavljenem kanalizacijskem sistemu še danes ni vse idealno – zato ima reka zapornice, ki omogočajo, da voda stalno ostaja v strugi. »To je pomembno iz sanitarnih razlogov. Če bi voda odtekla, bi se takoj razvil neprijeten vonj – tudi danes,« je povedal in dodal: »Takrat ni bilo brežin, kot jih poznamo danes – bile so nizke, dostopne. In reveži so vodo pili iz Ljubljanice, ker so bili mestni vodnjaki pogosto rezervirani za bogatejše.
Na Valvasorjevih vedutah Ljubljane je mogoče videti, kako nekdo vleče vedro iz Ljubljanice v zgornje nadstropje. »Ljubljanica je takrat ‘opravljala’ centralno funkcijo kot odvodnik, kot kanalizacijski kanal, pri čemer se moramo zavedati, da je bilo to onesnaženje le organsko. Zato so bili v Ljubljanici ob visokem vodostaju tudi veliki sulci in raki, ker je bilo v reki pač dovolj hrane,” je sklenil Brenčič.
Voda in Ljubljanski grad
Pogled proti Ljubljanskemu gradu razkriva več kot le arhitekturno dominanto mesta – tudi ta vzpetina je zgodovinsko povezana z vodo. Na gradu se nahaja rimski vodnjak, globok kar 60 metrov, ki pa je danes suh. Razlog za to tiči v gradnji predora in drugih objektov med drugo svetovno vojno, ki so vplivali na podzemne vodne tokove.
»Tudi grad je z vidika vode zelo pomemben. Če bi ga obiskali, bi videli številne zanimive podrobnosti, povezane z njegovim vodnim sistemom,« je izpostavil Brenčič.
Rekonstruirani vodnjak in spomin na Auerspergove vrtove
Ob poti proti Bregu, nedaleč od Čevljarskega mostu, stoji zanimiv rekonstruiran vodnjak, ki ima dolgo in nekoliko nomadsko zgodovino. »Ta vodnjak Ljubljana kar naprej seli – prestavlja, razstavlja, ponovno postavlja,« je razložil Brenčič.
Nekoč so bile sklede tega vodnjaka postavljene na Auerspergovih vrtovih*, ki so se nahajali za Nunsko cerkvijo. Vodnjak je dolgo časa stal razdrobljen: ena od njegovih skled je bila umeščena na Krekov trg, kjer danes domuje umetniška figura Sapramiške, ki je v vročih poletnih dneh do vratu potopljena v vodo.
*Rodbina Auersperg je bila ena najvplivnejših plemiških družin na Kranjskem. Njihovo ime izvira iz gradu Turjak pri Velikih Laščah. Poleg vojaške in politične moči so bili tudi pomembni meceni, njihova palača v Ljubljani, ki je bila njihova mestna rezidenca, pa danes predstavlja del Narodne in univerzitetne knjižnice (NUK).
Ivan Hribar – vizionar ljubljanskega vodovoda
Ob razpravi o vodi v Ljubljani ni mogoče mimo Ivana Hribarja, enega ključnih mestnih županov, ki je pomembno zaznamoval razvoj prestolnice po potresu leta 1895. Med njegovimi številnimi zaslugami posebej izstopa uvedba sodobnega vodovoda.
»Hribar je bil vizionar – politično najbolj zaslužen, da danes pijemo kakovostno vodo,« je poudaril Brenčič. V njegovih spominih najdemo dragocene zapise o političnih igrah, ki so spremljale to prelomno odločitev. »Hribarjev mestni vodni odbor je včasih celo izigraval nasprotnike – preprosto jih ni povabil na sestanke, če so bili proti izgradnji vodovoda,« je slikovito opisal Brenčič.
Hribar je razumel, da je treba vodovodni sistem umakniti izven urbanega jedra in poiskati stabilne, čiste vire vode. V času njegovega županovanja so potekale velike razprave o tem, kako in kje zgraditi nov vodovod.
Hribarjeva življenjska zgodba pa je tragično povezana prav z reko Ljubljanico. V svojih poznih letih je, ovit v slovensko zastavo, storil samomor s skokom z mostu na Kodeljevem. Njegova smrt je simbolno zaokrožila življenjsko zgodbo človeka, ki je Ljubljano dvignil iz ruševin in ji dal trajno vodno hrbtenico.
Zaton Ljubljanice kot prometne žile – prihod železnice
Ljubljanica je bila v zgodovini ključna prometna žila mesta, a je s prihodom železnice izgubila svoj primat v transportu. V času rimskega mesta Emona je bil tok prometa usmerjen tudi po reki, kjer je najverjetneje stalo rimsko rečno pristanišče. Urbanistična zasnova rimskega mesta je sledila klasični razporeditvi – z glavnima osema decumanus (vzhod–zahod) in cardo (sever–jug). Trasa decumanusa naj bi potekala po današnji Križevniški ulici in Rimski cesti. Prav tam so Rimljani morda postavili tudi pomol, ki je kasneje omogočil trgovanje in prevoz blaga po reki.
»Pomembnost Ljubljanice kot prometne žile je trajala skozi stoletja, vse do sredine 19. stoletja, ko je v Ljubljano prispela železnica,« je pojasnil Brenčič. »Ta gospodarska in tehnološka prelomnica je za vedno spremenila tok blaga, ljudi in razvoj mesta. V tem duhu je France Prešeren zapisal pesem “Železna cesta”, ki simbolično zaznamuje konec prevlade rečne plovbe.«
Z izgubo transportne funkcije je Ljubljanica izgubila gospodarski pomen, številni meščani, ki so nekoč živeli od rečnega prometa, pa so morali poiskati nove vire preživetja.
Komunalne ulice in življenje ob vodi v stari Ljubljani
V neposredni bližini Ljubljanice se še danes vidijo ostanki t. i. komunalnih ulic – ozkih pasov med stavbami, po katerih so nekoč potekali kanali za odvajanje odplak. »Te reže, ki jih lahko opazite, so bile zgrajene za osnovne potrebe – na kratko: to so bila stranišča,« je pojasnil Brenčič. Vse, kar je steklo skozi te odprtine, je končalo neposredno v reki.
Ljubljana je bila do novega veka slabo utrjena, njene ulice niso bile tlakovane in so bile zato pogosto blatne. Po mestu so se prosto sprehajali prašiči, ki so jih Ljubljančani gojili celo v svojih stanovanjih. Mestni svet je šele okoli leta 1650 prepovedal rejo prašičev v zaprtih prostorih, vendar so živali še dolgo tekale po mestnih ulicah. Ulice so bile mestoma prekrite le z večjimi kamni, po katerih so meščani preskakovali blatne luže in odplake. To je bilo vsakodnevno mestno okolje.
Razumevanje higienskih standardov v duhu časa
Pomembno je razumeti, da nizki higienski standardi tistega časa niso bili posledica nevednosti, temveč duha takratnega časa in nepoznavanja narave okužb. Spoznanje, da se bolezni lahko prenašajo s pitno vodo, se je v znanstveni prostor prebilo šele v sredini 19. stoletja, najprej v Angliji, in je šele nato počasi prispelo tudi na celino.
Zato ni presenetljivo, da so se prebivalci preteklih stoletij do pitne vode in rečnih tokov vedli drugače kot danes – preprosto niso vedeli, kakšna je povezava med onesnaženo vodo in boleznimi. To razumevanje je prišlo relativno pozno in je temelj današnjega odnosa do čistosti voda.
Zlata ladjica, fakini in Šentjakobski most
Ustavili smo se ob Šentjakobskem mostu, enemu pomembnejših mostov v Ljubljani, ki je bil zgrajen leta 1915. Gradnja se je pričela leta 1912, projekt pa sta vodila arhitekt Albert Keller in projektant Aljoz Kral. Železobetonski most ni le funkcionalna infrastruktura, temveč tudi del širše urbanistične prenove območja.
V tej soseski je nekoč stala znamenita ljubljanska gostilna Zlata ladjica (zdaj stoji nižje pri Čevljarskem mostu), znana ne le kot priljubljena oštarija, temveč tudi kot zbirališče mestnih težaških delavcev –
fakinskih nosačev. Ti so tukaj čakali na prihod ladij, ki so pristajale v pristanišču Na Bregu, tik ob gostilni. Med čakanjem so si privoščili obrok – najraje “leteče žgance”, kar je praktično pomenilo »pohane piške«. Posebnost gostilne so bili tudi pohani raki, prava kulinarična posebnost Ljubljane tistega časa. Rake so pripravljali na številne načine – in prav to je Zlato ladjico zaznamovalo v lokalni kulinarični zgodovini.
Zoisova palača in vodnjak
Nedaleč stran stoji Zoisova palača, rezidenca Žige Zoisa, enega najpomembnejših slovenskih razsvetljencev. Palačo je ustvarila združitev treh hiš, ki jih je že pred tem kupil njegov oče. V njej je tudi zasebni vodnjak, eden redkih primerov tovrstne infrastrukture iz tistega časa. Palača je bila intelektualno in znanstveno središče razsvetljenske Ljubljane.
Graben in Krakovo – otok v mestu
»Območje, kjer stojimo, se imenuje Graben,« nas je na naslednji točki postanka opozoril Brenčič, »kar je logično, saj se nahajamo tik ob nekdanjih vodnih kanalih.« Krakovo, le nekaj korakov stran, je bil nekoč otok, obdan z vodo z vseh strani. Prvotno je bila to ribiška naselbina, kasneje pa so se tukaj naselili tudi križarji. Kljub spremembam v času in prostoru Krakovo še danes ohranja svojo posebno identiteto, prepoznavno po vrtovih in ozkih uličicah, ki spominjajo na njegove začetke.
»In ko bomo prečkali cesto, se bomo ustavili še ob spomeniku, ki je pogosto tako zaraščen, da se ga sploh ne vidi. Zato se mu splača približati in prebrati napis, ki razkriva še en drobec iz bogate ljubljanske zgodovine.«
Gruberjev kanal in mestno urejanje voda
Gruberjev kanal predstavlja enega najpomembnejših vodnih infrastrukturnih projektov 18. stoletja v Ljubljani. Gradnja se je začela leta 1771, kanal pa je deloma omogočil nadzor nad visokimi vodami Ljubljanice. Ob njem je bila med letoma 1772 in 1775 zgrajena tudi Gruberjeva palača. Projekt regulacije so zaradi visokih stroškov že leta 1776 prekinili, načrtovalec, jezuit Gabrijel Gruber, pa je moral Ljubljano zapustiti.
V bližini se nahaja tudi Gradaščica, danes bolj mestni kanal kot reka, ki pa je še do začetka 20. stoletja imela bogato vodno mrežo in meandre, ki so segali vse do Kolezije. Ob regulaciji v 30. letih 20. stoletja so te meandre zasuli – zemljo, izkopano iz Ljubljanice, so zlagali na posebne vlakce, ki so jo prevažali do zasipov.
Trnovski pristan in Plečnikovo nabrežje
Na območju Trnovskega pristana je bilo nekoč ribiško naselje, kjer so domačini živeli izključno od ribolova. Gradaščica je bila znana kot hudourna reka – ob močnem deževju je pogosto spremenila smer toka in tekla nazaj proti Barju, s sabo pa nosila velike količine suspendiranega materiala, ki so vplivale na vodni sistem mesta.
Hradeckega most – most s selitveno zgodovino
Ena od posebnosti Ljubljane je Hradeckega most, danes lociran med Prulami in Krakovim, blizu sotočja z Gradaščico. Gre za drugi najstarejši ohranjen most v Ljubljani in prvi litoželezni most v Avstro-Ogrski brez podpornega stebra v vodi. Poimenovan je bil po ljubljanskem županu (Janez Nepomuk Hradecky), ki je bistveno prispeval k razvoju Ljubljane. Prvotno je most stal na mestu današnjega Čevljarskega mostu, nato so ga zaradi propadanja prestavili k UKC, kjer je postal znan kot Mrtvaški most. Ko so ga restavrirali, so ga ponovno preselili – na današnje mesto, kjer še vedno stoji kot priča zgodovinskih premikov.
Žabjak, grablje in davki na ladje
Na območju, kjer se danes končuje Vozarska cesta, je nekdaj stal vodni stolp z zapornicami (do leta 1780) – oziroma t. i. grablje, kjer so ladje plačevale voznino. Te zapornice so ponoči zapirali, podobno kot mestna vrata, saj ponoči ladijski promet ni bil dovoljen. Gre za pomemben finančni vir za mesto, saj so prihodki od mostnine in voznine šli neposredno v mestno blagajno.
Danes je ta del poznan kot Žabjak ali Portendorf – ime izhaja iz nekdanjega močvirnatega območja, kjer so živeli nižji sloji prebivalstva. V preteklosti je bilo tu mestno obrobje v širšem pomenu besede. Žabjak, nekdaj simbol družbenega dna, prav tako nosi pripoved o vodni zgodovini mesta.
Zaključek
Vodeni ogled smo po dveh urah končali na Prulah s prijetnim druženjem v enem od bližnjih lokalov ob Ljubljanici.
Krajši video z utrinki z vodenega ogleda po Ljubljani si lahko ogledate na našem YT kanalu (povezava).
Prispevek pripravila: Miša Hrovat, maj 2025*
*Zapis z vodenega ogleda Ljubljane je ostal žal neavtoriziran.
