Namerno ali nenamerno puščamo za seboj sledove, kot posamezniki, kot skupina ali kot skupnost. Nekateri sledovi so vidni, drugi nevidni, a povzročajo spremembe in puščajo za seboj posledice. V naravi in okolju ter med nami. Hkrati pa vsaka stopinja, kaj šele mnogo njih, pošilja sporočilo.
Moderna okoljska in tudi politična gibanja, ki so jim sledila nekoliko kasneje, so ob zavedanju, da človek vpliva na naravo in okolje, želela te vplive podrobneje opredeliti. Na eni strani so želela opredeliti stopnjo teh vplivov, na drugi strani pa bi bile te ocene podlaga za nadaljnje odločanje in ukrepe. Ker so narava in okolje ter vse njune komponente kompleksne, jih je težko meriti kot celoto. Merimo in opazujemo jih lahko le kot posamezne fizikalne spremenljivke, da pa bi lahko stanje okolja in narave opredelili v celoti, potrebujemo zelo veliko spremenljivk in meritev. Tako pogosto zaradi dreves ne vidimo gozda. Zaradi vsega tega potrebujemo nekakšne »nadomestne« meritve, ki združijo množico meritev v eno, ta pa predstavlja povzetek mnogih. V nekaterih primerih potrebujemo celo kombinacijo fizikalno kemijskih meritev in družbeno ekonomskih indikatorjev.
V povezavi z dilemami, kako združiti množico kazalcev in meritev v pregledno celoto, se je konec 80. let 20. stoletja pričel uveljavljati koncept različnih odtisov, ki vsi skupaj sodijo v družino ekoloških odtisov. Tako danes med drugim poznamo okoljski odtis, energetski odtis, zemljiščni odtis, klimatski odtis in še nekatere druge. Mednje sodi tudi vodni odtis (ang. water footprint).
Vodni odtis je leta 2002 vpeljal nizozemski hidrolog Adrien Hoekstra (1967-2019), pri tem pa izhajal na eni strani iz koncepta navidezne vode, ki ga je uvedel leta 1993 angleški geograf Tony Allan (glej blog Navidezna voda), po drugi strani pa iz različnih okoljskih odtisov, ki so bili pred tem že vpeljani. Če koncept navidezne vode opredeljuje količino vode, ki je potrebna za to, da se pridela nek prehrambeni produkt ali proizvod, je koncept vodnega odtisa širši.
Vodni odtis povzroča posameznik ali skupnost in je opredeljen kot celotni volumen sveže vode, ki je bila porabljena za proizvodnjo dobrin ali izvajanje ter vzdrževanje storitev. Zaradi tega lahko vodni odtis izračunamo za posameznika ali kakršno koli drugo skupnost: družino, poslovno dejavnost, vas, mesto, državo in še in še. Vodni odtis lahko razdelimo na različne komponente. Na primer, koliko tega vodnega odtisa je povzročenega v skupnosti ali koliko ga je bilo predanega v drugo skupnost. Prav tako lahko določimo vodni odtis modre, zelene in sive vode (glej blog Vse barve vode).
Vodni odtis se je izkazal kot uporabno orodje za obravnavo vzdržnega ravnanja z vodnimi viri, zato so razvili tudi mednarodni ISO standard za njegov izračun. Standard temelji na metodologiji analize življenjskega kroga (LCA). Metodologijo so osvojila nekatera združenja, države, korporacije in tudi mednarodne organizacije.
Najvišje vodne odtise imajo najrazvitejše države in med njimi najvišjega ZDA. V Sloveniji smo že naredili nekaj poizkusov izračuna vodnega odtisa za posamezna območja in dejavnosti, kompleksna analiza vodnega odtisa za celotno državo pa kot kaže še ni bila narejena. Na tem področju zamujamo, prav tako pri oceni nekaterih drugih okoljskih kazalcev. Seveda se pri tem zastavlja tudi vprašanje, ali so kazalci, kot sta navidezna voda in vodni odtis, ustrezni. V literaturi bomo našli kar nekaj kritik teh konceptov.
Izr. prof. dr. Mihael Brenčič, Naravoslovnotehniška fakulteta UL
Naslovna fotografija: Photo by Cristina Gottardi on Unsplash
