Dr. Uroš Krajnc
Slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, je zaznamovalo tudi uradno odprtje Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici in Gorici. Na trgu pred novogoriško občinsko stavbo se je program začel s pozdravom slovenskega predsednika vlade Roberta Goloba, njegovo ključno sporočilo je bilo: »Dve mesti, dve državi, ena prestolnica. Nikoli več sovraštva, nikoli več hujskanja naroda proti narodu, brata proti bratu.«
Foto: Johnny McClung on Unsplash
Nova Gorica je najmlajše slovensko mesto. Zgodovina nastanka tega primorskega mesta se je začela pisati neposredno po koncu druge svetovne vojne. Za njen nastanek je bilo odločilno dejstvo, da so partizanske enote IX. Korpusa, skupaj z drugimi enotami jugoslovanske IV. armade, osvobodile večji del slovenskega etičnega ozemlja in onemogočile, da bi se ponovno vzpostavila nekdanja, za slovenski narod krivična Rapalska meja. Čeprav so partizanske enote osvobodile vsa pomembnejša mesta, kot so Trst, Gorica in Tržič, so se v skladu z začasnim, tako imenovanim Beograjskim sporazumom, dogovorjenim med maršalom Titom in feldmaršalom Alexandrom, morale iz teh mest umakniti na začasno mejo, tako imenovano Morganovo linijo. V skladu s Pariško mirovno pogodbo med Italijo in drugimi državami, ki je to mejo potrdila, so mesto Gorica odrezali od svojega naravnega zaledja. Zaledje mesta je ostalo brez mnogih upravno-komunalnih služb in institucij zdravstva, šolstva, kulture in podobno. V Pariški mirovni pogodbi je bilo glede oskrbe Gorice s pitno vodo iz vodovoda Mrzlek določeno (v sekciji 4, člen 13), da se Italiji, ki je vodovodni sistem zgradila, oz. mestu Gorica zagotovi nadaljnjo oskrbo s pitno vodo v količinah, kot so ji bile dobavljene v preteklosti.
Mesto stara Gorica je bilo do leta 1932 s pitno vodo oskrbovano iz dveh vodovodov: iz kromberškega in še manjšega vodovoda iz Solkana. Zaradi neustrezne kvalitete in količine vode so iskali nove rešitve. Preučili so vse možne vire na območju Goriške in izkazalo se je, da je najustreznejši izvir Mrzlek, zato so se leta 1930 začela izvajati pripravljalna dela na vrtini za zajem samega vodnega vira. Izvedli so tri vodnjake, nad katerimi so zgradili črpalno postajo. Cevovod iz črpališča je bil speljan v vodarno nad črpališčem. Iz glavnega vodohrana vodarne Mrzlek je pitna voda napajala protitočni vodohran pod gradom v Gorici. Višina je zagotavljala zahtevane pretoke vode za potrebe vodne oskrbe mesta Gorica.
Sodelovanje obeh držav je bilo tudi na spodnjem delu meje, nad miljskimi hribi, kjer je bila situacija obratna, saj so vasi na slovenski strani dobivale vodo iz italijanskega vodovodnega omrežja. Po informacijah tistih, ki so na občini Dolina pri Trstu skrbeli za vodovodno omrežje, so bile tudi vasi okrog Kozine priključene na dolinski vodovod, in to vse tja do osemdesetih let.
Na sodelovanje obeh Goric pri oskrbi s pitno vodo v času hladne vojne me je ob najinem zadnjem srečanju opozoril prijatelj in odlični zgodovinar prof. dr. Borut Klabjan iz Doline pri Trstu. Dr. Klabjan je diplomiral iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Trstu leta 2001 in doktoriral iz zgodovine na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani leta 2007. Kot znanstveni svetnik je zaposlen na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Prof. dr. Borut Klabjan je vodja projekta »Open Borders« v okviru sheme ERC Advanced Grant, s katero Evropska komisija financira znanstveno odličnost. Ukvarja se s politično in kulturno zgodovino srednje in vzhodne Evrope v 19. in 20. stoletju s posebnim poudarkom na mejnih območjih. Med najpogostejšimi študijskimi primeri so prostor severnega Jadrana in mesto Trst ter območje Češke in Slovaške. Zanimajo ga tudi slovensko-italijanski odnosi, mejna območja in manjšinska vprašanja, nacionalizem in nacionalne identifikacije v primerjalni in transnacionalni perspektivi. Kot urednik in avtor člankov je sodeloval tudi v posebni izdaji revije Mladina »Antifašizem: Zgodovina primorskega antifašizma« (izdani 27. 12. 2024).
