Sava tiho teče dalje
Mednarodni dan reke Save – 1. junij
Mihael Brenčič
Slovenci smo tesno povezani z reko Savo, saj kar polovica naše države pripada njenemu porečju. Je najdaljša in najbolj vodnata reka, ki izvira pri nas. Z njo je povezana naša identiteta, spomnimo se le na Prešernov Krst pri Savici, ali pa na vsenacionalni dogodek smučarski poletov pod Poncami v Planici, ki se nahajajo v povirnem delu Save Dolinke. Sava se vije čez osrednji del Slovenije, skorajda nas deli na Slovenijo, ki leži na njenem levem (Štajerska in Koroška) in na desnem bregu (velik del nekdanje Kranjske, Dolenjska in Notranjska). Le Primorci so bolj povezani z reko Sočo. Reka Sava je pomemben pokrajinotvorni element in vzdolž nje so nanizana številna naselja. Zlasti nekoč je bilo z njo povezane veliko industrije, danes so na njej postavljeni pomembni hidroenergetski objekti. In nenazadnje, v preteklosti je bila Sava vzhodno od Ljubljane vse do Zaloga, do sotočja z Ljubljanico, plovna reka.
Slika 1: Zelenci – izvir reke Save Dolinke (foto: Mihael Brenčič).
V celotni svoji dolžini je reka Sava dolga 947 km, njena dolžina v Sloveniji pa znaša 221 km. Celotna površina porečja znaša 95.719 km2, od tega v Sloveniji 10.724 km2, kar pa ustreza le 11 % celote. Reka Sava je po površini porečja za reko Tiso drugi največji pritok Donave, po velikosti prostorninskega pretoka in prostornini celotnega dotoka pa največji. Največje mesto v nekdanji Jugoslaviji Beograd je nastalo ob njenem veličastnem izlivu v reko Donavo. V številnih geografskih regionalizacijah reka Sava predstavlja naravno severno mejo med Balkanskim polotokom in srednjo Evropo.
V bivši Jugoslaviji, tako v kraljevini kot pozneje v socializmu, je bila reka Sava najdaljša reka, katere struga je tekla skozi ozemlje njenih štirih federativnih republik. Med šestimi konstituitivnimi republikami nekdanje socialistične države le Makedonija ni ležala v njenem porečju, to v manjšem delu sega celo na območje severne Albanije. Reka Sava, ki je med seboj povezovala federativne republike, je bila nekakšen integrativni element in vedno prepoznana kot del skupne jugoslovanske identitete. Ne tako redko naslavljanje nanjo srečamo v različnih jugoslovanjskih umetniških ali popularnih delih. Spomnimo se le nekoč zelo popularne pesmi Plavega orkestra »Sava tiho teče« (Sava tiho teče / Zadnje nam je veče / Draga, ostala si sama / Sava tiho teče / Zadnje nam je veče / Draga, postala si dama … ), ki je nastala leta 1986, v času, ko se je že začel razpad nekdanje skupne države. O reki Savi je posnetih nekaj zanimivih in nenavadnih dokumentarnih filmov.
Slika 2: Savica – izvir reke Save Bohinjke (vir fotografije: Wikipedia).
Danes je v delu svojega toka Sava mejna reka, ki med seboj ločuje mednarodno priznane države, še bolj kot to pa je reka s prekomejnim tokom, ki se umešča med tako imenovana prekomejna porečja (angl. Transboundary river basins), katerih diplomatska obravnava v mednarodnem prostoru je pomemben del vodne diplomacije. O reki Savi bi se lahko razpisali na dolgo na široko, o njenih naravnih danosti, o njenem družbenem pomenu ter vplivu na poselitev vzdolž njenega toka. Marsikaj bi lahko zapisali tudi o številnih spremembah, ki jih človek vnaša v njeno strugo in pretoke, od regulacij toka do onesnaženja in vplivov na posamezne ekosisteme. Vse to bomo pustili za kakšno drugo priložnost, v našem zapisu se bomo dotaknili njenega mednarodnega pomena in njene vloge pri zagotavljanju miru na Balkanu. Ta njena vloga je v širši javnosti slabo znana in bi si zaslužila večjo pozornost.
V začetku 90. let 20. stoletja je Socialistična federativna republika Jugoslavija – SFRJ razpadla v strašnem krču, zaradi katerega je prišlo do vojn, ogromnih človeških žrtev, brezštevilnih razseljenih oseb ter izjemne materialne škode. Vse to je povzročilo rane, ki se še danes, po več kot tridesetih letih, niso zacelile. Nekdaj v svetu pomembna večnacionalna država, ki je dolgo veljala za uspešen model reševanja mednacionalnih konfliktov, je potonila v spirali nasilja, ki se je na območju Bosne in Hercegovine končalo šele konec leta 1995 z Dayonskim sporazumom, na Kosovu pa šele leta 1999 po NATO bombardiranju Srbije.
Prekomejno upravljanje in gospodarjenje z reko Savo je šolski primer delovanja in učinkovitosti vodne diplomacije. Reka Sava neposredno in posredno povezuje pet današnjih držav, ki so nastale po razdružitvi in razpadu SFRJ. Reka teče od svojih izvirov proti izlivu v Donavo, ne glede na vse spore narodov, ki živijo ob njej. Skupnosti v njenem porečju se morajo hočeš nočeš sočati in živeti z njo. Tako kot pri vseh drugih vodotokih je treba tudi reko Savo, ne glede na njeno dolžino, razumeti kot celoto, saj aktivnosti v vzvodni smeri vplivajo na aktivnosti v nizvodni smeri in obratno. Od reke so odvisni številni viri pitne vode na obeh bregovih, reka poplavlja in pozvroča s tem povezano škodo. Po njej poteka rečni promet, zaradi česar je zlasti v spodnjem delu toka pomemben transportni koridor. In ne pozabimo, celotno porečje reke Save je velik ekosistem, ki ima v različnih predelih porečja različne reprezentacije in pestro biološko pestrost.
Po koncu vojn, ki so nastale kot posledica razpada nekdanje države, je v mednarodni skupnosti in tudi v samih državah, ki ležijo v porečju reke Save, hitro dozorelo spoznanje, da bo treba poiskati povezovalne elemente za sodelovanje. Zato je mednarodna skupnost preko različnih agencij in organizacij pričela finančno in organizacijsko podpirati različne projekte, med drugimi tudi tiste s področja upravljanja voda.
Znova in znova se po oboroženih konfliktih sodelovanje na področju vodnega gospodarstva izkaže kot tisto, ki postopoma odpira vrata za sodelovanje tudi na drugih področjih. Nič drugače ni bilo tudi na območju porečja reke Save. Tako je bil 3. decembra 2002 v Kranjski Gori v Sloveniji med državami pogodbenicami podpisan Okvirni sporazum o Savskem bazenu (angl. Framework Agreement on the Sava River Basin – FASRB), ki predstavlja prvi razvojno usmerjeni večstranski mednarodni sporazum med naslednicami nekdanje SFRJ. Ob podpori Svetovne banke in nekaterih drugih mednarodnih dejavnikov je pomembno vlogo pri vzpostavitvi tega sporazuma odigrala Republika Slovenija. Poleg nje so pogodbenice sporazuma še republike Hrvaška, Bosna in Herzegovina ter Srbija, ki imajo po sporazumu tudi status obrežnih držav. Republika Črna gora je k sporazumu na podlagi memuranduma o sodelovanju pristopila nekoliko kasneje, leta 2013. Pogodbenice so sporazum ratificirale leta 2004. Tako je bil zaključen proces, znan kot Savska pobuda, s ciljem meddržavnega sodelovanja za trajnostno upravljanje vodnih virov v celotnem porečju reke Save, ki se je pričel uresničevati junija 2001. To je tudi razlog, zakaj je bil prvi dan v mesecu juniju – 1. junij, proglašen za Mednarodni dan reke Save. Na podlagi Okvirnega sporazuma o Savskem bazenu je bila ustanovljena Mednarodna komisija za reko Savo, ki se je prvič sestala junija 2005. V njenem okviru je bil ustanovljen še sekretariat, ki ima svoj stalni sedež v Zagrebu in deluje od januarja 2006 dalje. V okviru sporazuma se predstavniki držav partneric redno sestajajo, hkrati pa pod njenim okriljem deluje več strokovnih teles, katerih člani so strokovnjaki različnih profilov, ki prihajajo iz držav pogodbenic.
Slika 3: Reka Sava v Beogradu (vir fotografije: Wikipedia).
Okvirni sporazum o reki Savi določa naslednje cilje: vzpostavitev mednarodnega režima plovbe po reki Savi in njenih plovnih pritokih, vzpostavitev trajnostnega upravljanja voda in priprava predlogov ukrepov za preprečevanje in omejevanje nevarnosti ali tveganj, do katerih prihaja v povezavi z vodnim režimom reke Save in njenih pritokov. Cilji se uresničujejo s pomočjo različnih koordiniranih dejavnosti, kot so: usklajevanje pri pripravi načrtov: upravljanje voda v porečju zaščite pred poplavami in zaščite ter reševanja; vzpostavitev enotnega informacijskega sistema in sistemov monitoringa z namenom napovedi in zgodnjega obveščanja v primeru poplav in posledičnih nesreč ter zaščite pred njimi; priprava in realizacija razvojnih programov, različnih protokolov ter strateških dokumentov; sodelovanje in usklajevanje pri pripravi študij in projektov; sodelovanje pri harmonizaciji nacionalnih predpisov s predpisi, ki veljajo v Evropski uniji. Pomemben vidik delovanja Savske komisje je obveščanje javnosti in njena udeležba na različnih ravneh odločanja. Kot primer slednjega lahko navedemo parlament mladih Savskega bazena.
V časih, ko se na globalni ravni soočamo s številnimi konflikti, zaradi katerih se zdi, da kot globalna skupnost hodimo po robu, so primeri sodelovanja med nekoč sprtimi državami zelo pomembni. Uporabimo jih lahko kot zgled in kot model reševanja konfliktov. V mednarodni diplomatski skupnosti je že dolgo tega dozorelo spoznanje, da je takšna sodelovanja možno doseči s pomočjo reševanja problemov, povezanih z vodo in vodnim gospodarstvom kot celoto. Takšne pristope imenujemo vodna diplomacija. Okvirni sporazum o Savskem bazenu je lep primer implementacije metod vodne diplomacije, zato je predmet številnih raziskovalcev s področja mednarodnih odnosov in tudi praktičnih diplomatov. Za delovanje mehanizmov v porečju Save se zanimajo tudi druge mednarodne rečne organizacije.
Ob pisanju o okvirnem sporazumu o Savskem bazenu in mednarodni komisiji za reko Savo pa si avtor zapisa ne more kaj, da se ne bi spotaknil ob uradni jezik glavnih dokumentov, torej sporazuma in podrejenih protokolov, ki so spisani v angleškem jeziku. Podobno je tudi pri številnih drugih mednarodnih aktivnostih in projektih, koordinacijah in sestankih, v osrednji in vzhodni Evropi, čeprav v teh aktivnostih ne sodeluje nihče, katerega materni jezik bi imel karkoli skupnega z angleščino. Seveda, ta deluje nevtralno, ker to ni jezik nikogar, ki sodeluje v aktivnostih Savske komisije, hkrati pa tudi nima nič skupnega s pravo standardno angleščino, ki jo mnogi enačijo s »Queen’s English«. Med svojimi obiski nekdanjih republik socialistične Jugoslavije znova in znova opazujem, kako nemoteno poteka komunikacija med ljudmi, ki prihajajo iz različnih krajev, v njihovem maternem jeziku. Tako enostavno poteka tudi komunikacija znotraj delovnih skupin pod okriljem Savske komisije. Člani teh komisij se med seboj razumejo odlično in ne potrebujejo prevajalcev. Prav tako pogosto poslušam, kako se standardni jeziki, ki se danes imenujejo bošnjaški, črnogorski, hrvaški in srbski, med seboj razlikujejo manj, kot se na primer med seboj razlikujejo dialekti znotraj njih; tako imata na primer hrvaška čakavski in kajkavski dialekt manj skupnega kot standardi štokavskih jezikov, kamor sodijo vsi predhodno našteti jeziki. Ob tem mi pride na misel Deklaracija o skupnem jeziku (Deklaracija o zajedničkom jeziku / Декларација о заједничком језику), ki jo je marca 2017 predstavila skupina intelektualcev iz območja nekdanje Jugoslavije in ki jo je do danes podpisalo skoraj 10.000 intelektualcev, ne le govorcev teh ali tega jezika, temveč tudi nekateri ugledni »tujci«, kot je na primer Noam Chomsky. Namen te deklaracije je spodbuditi razpravo o jeziku brez bremena nacionalizma in pripomoči k spravi med narodi. Po mnenju podpisnikov te deklaracije so vsi prej našteti jeziki le različice enega samega jezika. Morda lahko k temu pripomore tudi reka Sava, ki se v vseh jezikih imenuje enako, korenine njenega imena pa segajo v davnino, k začetkom indoevropskih jezikovnih korenin, ko so se nekdanji Praslovani še sprehajali daleč tam onkraj Donave po onostranstvih srednjeazijskih step.
Sava tiho teče dalje in med seboj povezuje narode, ki živijo ob njej. Naj tako ostane tudi v prihodnje, ne glede na vse geopolitične poizkuse, da bi se to območje ponovno destabiliziralo.
