Sodobno kmetijstvo in vodni ekosistemi

Sodobno kmetijstvo in vodni ekosistemi

AGRA, Gornja Radgona, 23. avgust 2021

Predavanje: prof. dr. Mihael J. Toman, BF UL, Katedra za ekologijo, podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda

Uvodne misli

Kmetijstvo je tesno povezano z vodnimi sistemi. Kakovostne hrane namreč brez kakovostnega vodnega okolja ni mogoče pridelati. V 40-letnem delu z ekosistemi me je vedno presenečala povezava med količino vode, ki jo Slovenija premore, z onesnaževanjem, ki je tudi v evropskem merilu na visoki stopnji. Ni le vsak posameznik kriv, da imamo takšno vodno okolje, kot so naše onesnažene reke in jezera, velik del gre pripisati prav nepoznavanju delovanja v kmetijskem prostoru, kot tudi v okolju in naravi. Pri nas imamo številne ‘poznavalce’ okolja, ki pa o naravi ne vedo praktično nič. V kmetijskem okolju resda veljajo določeni naravni zakoni, vendar človek neposredno nanje močno vpliva.

Kaj je vzrok in kaj posledica? Tega še nismo uspeli povsem doumeti.

V prihodnosti bo bolj kot ekološki problematičen naš vodni odtis. Vprašanje je, katera vodna okolja bodo vzdrževala kmetijstvo in na kakšen način? Ne bo dileme, ali bo hrane dovolj, temveč kakšna bo ta hrana. Vse je namreč povezano z vodo.

Ljudje smo in bomo spreminjali globalni vodni cikel, ne da bi imeli dovolj znanja o tem sistemu in tudi ne znanja o pričakovanih spremembah. Mediji pogosto navajajo, da se ljudje ‘borijo’ z vodo, kar praktično pomeni, da z njo zelo malo sobivajo. Ko smo spreminjali globalni vodni cikel, se posledic, ki jih to prinaša, nismo zavedali. To velja tako za kmetijstvo kot za naše bivalne navade. Pričakovanih sprememb nismo zaznali in predvideli pravočasno, zato so postale glavni problem sodobnega časa. Žal nanje prepozno odreagiramo in šele post festum ugotavljamo, kakšne posledice nam to prinaša. Kakovostna in zdravju neoporečna hrana se rojeva v kmetijski krajini. V razvitem svetu je kmetijski kolonializem postal svetovna realnost. Ali jo tam pridelajo preveč? Zavržejo jo zagotovo.

Je kmetijska krajina v Sloveniji res neobremenjena in sonaravna? Kaj vodi pridelavo hrane, želja po kapitalu ali prehranske potrebe? Kje smo v Sloveniji? Je koncept samooskrbe realnost? Po kateri poti gremo?

V Sloveniji počasi izgubljamo kmetijsko zemljo, kar nas boli, in naša samooskrbnost je pogosto predmet razprav, saj je z njo povezana kakovost hrane, ki jo uživamo. Zagotovo je treba poznati povezavo med vodo, kmetijsko krajino in zdravo hrano. V Sloveniji prepogosto slišimo, da smo vodnata dežela in da z vodo ne bi smelo biti problemov niti v kmetijski krajini. Ko gre za vprašanja klimatskih sprememb ter z njimi povezanih suš, ki nas pestijo, je to postala naša mantra.

Posreden in neposreden vpliv na naravo (biosfera), na ekosisteme (talne in vodne) in življenjski prostor človeka je zanesljivo povezan s kmetijstvom in živinorejo. Količina in kakovost celinske površinske in podzemne vode, ki se v kmetijstvu uporablja, vpliva na pridelek in posledično na kakovost hrane. Raztopljene snovi, hranilne in toksične, prehajajo v rastline in se v njih akumulirajo, ljudje pa jih konzumiramo. Na dolgi rok, kot sta denimo dve desetletji, se lahko pri ljudeh pojavijo kronične bolezni, zato je vpliv na kakovost našega zdravja pomembna, a se s kroničnostjo nihče ne ukvarja. Način našega življenja je, da raje živimo za sedanjost in se neradi oziramo v prihodnost. Toksičnih snovi je v vodi vse več. A ni pomembno le, kaj jemo, ampak tudi kako se oblačimo, umivamo in na sploh porabljamo vodo. Zato ni nujno, da je le kmetijstvo glavni dejavnik, da toksične snovi prehajajo v rastline, se v njih akumulirajo in posledično vplivajo na naše zdravje.

Zakaj pri nas ni medresorskega povezovanja ? Kaj je z onesnaževanjem in kje so glavna bremena?

Podatek, da kar 80 % onesnaženja ekosistemov prihaja s kopnega, je pomenljiv. Kmetijstvo in živinoreja sta izpostavljena kot primarna onesnaževalca, vendar gredo z njima z roko v roki tudi druge dejavnosti – industrija, transport, onesnaženja iz gospodinjstev, svoje prispevata še izsekavanje gozdov in kopičenje odpadkov, zanemarljivo pa ni niti onesnaženje s padavinami (lep primer so naša alpska jezera).

Koliko je osebne in koliko družbene odgovornosti v posameznih segmentih?

Osebna odgovornost je primarna. Tudi v kmetijstvu. Med stresorje za površinska in podzemna vodna okolja sodijo:

• fitofarmacevtska sredstva (FFS),
• naravna in umetna gnojila z dušikovimi in fosforjevimi hranili (v Sloveniji izstopa gnojevka),
• veterinarska zdravila in dodatki pri reji živali,
• spremenjena priobalna (obrežna) zemljišča,
• monokulture,
• (ne)upoštevanje vodovarstvenih območij.

V kmetijstvu za varstvo rastlin in pridelkov pred škodljivci, plevelom in povzročitelji bolezni uporabljajo kemična fitofarmacevtska sredstva, ki so pri današnjem načinu kmetovanja še vedno potrebna. Njihove učinkovine vsebujejo snovi, ki so lahko nevarne in predstavljajo tveganje za zdravje ljudi. Prav zaradi različnih pogledov na to problematiko je nujno medresorsko sodelovanje različnih strok. Najti je potrebno rešitev tako glede njihove rabe, izrabe ali zlorabe.

Tako kot lahko neuki posameznik vzame 3 aspirine namesto enega, nekateri slabo poučeni kmetovalci namesto predpisane količine uporabijo trikratne doze FFS, saj menijo, da bo tako bolj ‘prijelo’.

Vpliv kmetijstva z uporabo naravnih in umetnih gnojil na biodiverziteto v kopnih in vodnih sistemih je izrazit. Dokaz za to so vrstna revnost travnikov ter izginjanje določenih vrst rastlin in živali. V Sloveniji gnojila predstavljajo tudi resno grožnjo endemnim vrstam, zato je nujno potreben razmislek in ukrepanje za njihovo zaščito. Kdaj bomo končno zaščitili travnike narcis na krasu, modrega encijana, pomladnega zaspančka, črnega apolona in črnega močerila, edinega endemskega vretenčarja v Sloveniji?

Kaj zahteva sodobno kmetijstvo? Odgovor je: iskanje rešitev. Zakaj?

• Nerazumljivo je, da glavnina gozdarskih in kmetijskih strojev ne gre skozi sito preizkusov presoje vplivov na okolje, še manj to velja za presoje vplivov na naravo. Treba bo ukrepati in to spremeniti.
• Potrebno bo razmisliti o izboru vrst in sort, ki jih gojimo pri nas. Žitarice ali koruza? Za gojenje koruze potrebujemo občutno več vode, za namakanje pa akumulacije, ki upravljavcem prinašajo dodatne probleme.
• Premislek velja tudi o potrebni, prostorsko in časovno določeni oziroma omejeni rabi fitofarmacevtskih sredstev, upoštevajoč vodne zaščitne pasove in podzemne vode kot vire pitne vode, pa tudi življenjski prostor redkih vrst.
• Potrebno je razmisliti tudi o spremembi nitratne direktive. Višja je v vodah vrednost dušika (N), večja je grožnja za ekosisteme in živali. To je ena od rak ran, s katerimi se sooča naša družba. Dvig nitratne vrednosti v vodnih okoljih je bila zagotovo pot v napačno smer.
• Premisliti bo treba tudi o večji mozaičnosti kmetijskega prostora, ki daje možnost preživetja lokalnemu prebivalstvu.
• Prav tako se je treba izreči glede intenzivne pridelave, ki jo vodi želja po zaslužku.

Kam torej gremo in kaj nas čaka?

Napovedi okoljske prihodnosti, količinskega in kakovostnega stanja voda, kakovosti pridelane hrane in stanja narave na planetu Zemlja, niso rožnate.

Spremeniti bomo morali lastno obnašanje in prepoznati tako osebno kot družbeno odgovornost na lokalnem in na globalnem nivoju. Okoljske probleme bo potrebno reševati sistemsko, medresorsko, ne le deklarativno in parcialno. Drži, da je pri tem odnos posameznika pomemben, vendar ni rešitev za vse nakopičene probleme – potrebne so sistemske rešitve na globalnem nivoju. Varstvo okolja je danes mantra političnih in družbenih gibanj, ne pa (še) realna in prepoznana potreba.

Na vodi čoln plava ali potone! (kitajski pregovor) – sklepne misli

Vsi smo v istem čolnu. Ta lahko plava ali potone. Tudi voda je lahko zdrava ali onesnažena. Podobno je s kmetijstvom. Tudi ta lahko plava ali potone, a z njim bomo potonili tudi mi.

Predavanje prof. dr. Mihaela J. Tomana na Agri dne 23. 8. 21 si lahko ogledate na spodnji povezavi (od 20:09 do 38:00, s komentarji udeležencev do 45:51).

YT vir: Javni forum EIT Food hub Slovenija, Biotehniška fakulteta

Komentarji:

• Naša politika bi morala pred sprejemanjem odločitev stroko bolj vključevati, vendar pa je ta preveč razdeljena in nepovezana; rešitev je v stalni konfrontaciji strokovnjakov različnih strok;
• Kmetijska in okoljevarstvena stroka bi se morali bolj povezovati in skupaj najti optimalne rešitve;
• O problemih razpravljajo in odločajo tisti, ki imajo premalo znanja;politika bo potrebovala evolucijo, če ne kar revolucijo;
• V Sloveniji imamo 42.000 kmetijskih gospodarstev velikosti do 10 ha, ter več kot 50.000 velikosti do 30 ha; maloštevilni veliki kmetje zaradi vse večjih stroškov uporabljajo minimalne količine FFS in gnojil, kar pa za ‘amaterske’ kmetovalce ne velja vedno; potrebno bo stalno ozaveščanje.