Namesto uvoda – o soodvisnosti in vzpostavljanju ali rušenju ravnovesij
Planet Zemlja in življenje na njej sta neločljivo povezana in nenehno vplivata drug na drugega. To je ključna misel nedavno preminulega angleškega izumitelja, raziskovalca, naravoslovca, okoljevarstvenika, publicista in futurista Jamesa Lovelocka, avtorja hipoteze o Gaji, ki jo je svetu predstavil v letu 1972. O tem je sredi julija pričal tudi dokumentarec na nacionalni televiziji z naslovom Vse je neskončno kroženje. V njem je tudi arhitekt, inženir in oblikovalec Arthur Huang govoril o tem, kako je v biosferi vse med seboj odvisno in v ravnotežju, vendar pa si je človek zase zgradil nov ekosistem, umetno tehnosfero, ki ni v ravnovesju z naravnim ekosistemom. Biologinja Janine Benyus je dodatno utemeljevala, da sta v naravi kroženje in ponovna uporaba materialov neskončna. Vsi trije protagonisti so nam prenesli sporočilo, da se bomo ljudje morali odločiti, v katero smer bomo šli v prihodnosti, saj se v odnosu do narave še vedno ne obnašamo razumno in trajnostno.
In kako trajnostno in v sožitju z naravo živimo pri nas? V začetku septembra se je slovenska javnost znova spraševala, kako v vodnato bogati Sloveniji ravnamo z vodami. Razlog za skrb so ponujale nove ugotovitve o onesnaženih alpskih jezerih v zavarovanem območju Triglavskega narodnega parka. V jezerski vodi so poleg cvetenja alg in vsebnosti onesnažil zaznali še prisotnost bakterij E. Coli, fekalno onesnaženje pa z množičnim obiskom gora povzročajo planinske koče z neustreznim čiščenjem odpadnih voda. Taki izpusti na kraških območjih ne ogrožajo le vodnih teles, pač pa tudi vire pitne vode. V SDZV smo na neustrezno delovanje malih čistilnih naprav v planinskih kočah začeli opozarjati že pred leti, prav tako na težave v Dvojnem jezeru, v katerega so leta 1992 neznanci naselili ribe. To je povsem spremenilo delovanje jezerskega ekosistema, drugačni fizikalni, kemijski in biološki procesi pa so občutno zmanjšali možnost za njegovo uspešno sanacijo. Spomnimo še enkrat na sporočilo letošnjega svetovnega dneva voda: vse, kar počnemo na površju, se odrazi pod njim. V Sloveniji za oskrbo prebivalstva kar 95 % pitne vode načrpamo iz podzemne vode, ki jo zajemamo na samih izvirih ter iz vodonosnikov visoke izdatnosti in prepustnosti. Skrb za varovanje tako podzemnih kot površinskih voda, ki so zaradi človekove dejavnosti bolj ranljiva in slabše zaščitena, nam mora biti pri tem skupna.
Kakšen pa je danes odnos med vodo in arhitekturo? Kako vodo razume in javnosti tolmači arhitekturna stroka, ki si jo prizadeva postaviti v ospredje pri sprejemanju odločitev pri varovanju zdravja in okolja?
Na vprašanja, kako se odzivati na okoljsko in zdravstveno krizo, je skušal letos odgovoriti tudi BIO27, ki je še do 29. septembra na ogled v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO) v Fužinskem gradu v Ljubljani.
Kustosinja Jane Withers je pripravila temo Supervernakularno, v kateri so sodelujoči iskali navdih v vernakularni arhitekturi ter pripravili domiselne odgovore na izzive današnjega časa, kot so pomanjkanje vode, odlaganje odpadkov in vse manjša biotska raznovrstnost. Rešitve naj bi pomagale reševati regionalne in globalne težave, s katerimi se soočamo. Kot so zapisali organizatorji, supervernakularni pristop temelji na vse boljšem razumevanju vrednosti starodavnih, vernakularnih praks, s katerimi ohranjamo ekološko znanje več generacij.
Kakšna je vrednost ”vernakularne, anonimne, spontane, avtohtone in podeželske” arhitekture, je že pred šestimi desetletji pojasnjeval Bernard Rudolfsky, danes pa je ponovno izražena v obujenem zanimanju za tradicionalno ekološko znanje. Med tiste, ki so nenehno iskali navdih v vernakularnih pogledih, sodi tudi slovenski arhitekt Jože Plečnik, ki je močno vplival na sodobno identiteto Ljubljane. Poslanstvo bienala hkrati sovpada s prizadevanji Mestne občine Ljubljana za kakovostno trajnostno načrtovanje in upravljanje mesta z vizijo, ta pa se tesno povezujejo s preostalimi načrti in ukrepi za trajnostno prihodnost Ljubljane, ki naj bi postala odporno, samooskrbno, zeleno, opremljeno, povezano in oblikovano mesto.
Med petimi produkcijskimi platformami tudi VODA
Na letošnjem bienalu razstavlja pet interdisciplinarnih oblikovalskih skupin, ki so jih izbrali na podlagi javnega razpisa. Te so se z mentorji lotile težav lokalnih skupnosti in okolja, pred tem pa jim je skupina kustosov predstavila oblikovalska izhodišča, ki so jih morali sprejeti in nadgraditi, če so želeli postati relevantni dejavniki pri zagovarjanju dolgoročnih sprememb na bolje.
Oblikovanje biovernakularnega na temo VODA je med petimi sodelujočimi prispevala skupina Pjorkkala, skupina Krater se je lotila teme Prepovedane vernakularnosti, skupina Futuring Regenerativne kulturne produkcije, Robida Plus se je ukvarjala s Siti z žiti, Garnitura pa z Zgodbami moderne arhitekture. Vodenje letošnje zanimive produkcijske platforme je prevzel arhitekt, kustos in kulturni producent Milan Dinevski.
Voda – oblikovanje biovernakularnega
Skupina Pjorkkala, ki jo sestavljajo mladi oblikovalci Žan Girandon, Pia Groleger, Ema Kapelj, Zala Križ in Luka Pleskovič, je pod mentorstvom indijske arhitektke Shneel Malik izdelala prototipe za lokalne naravne rešitve, s katerimi naj bi se lotevali onesnaženja naravnih voda v Sloveniji.
Kot oblikovalka keramike in raziskovalka sonaravnega oblikovanja je mentorica tudi avtorica inovativnega koncepta Indus za čiščenje odpadne vode s sistemom modelarnega zidu, sestavljenega iz posebnih keramičnih ploščic v obliki rastlinskih listov, napolnjenih s hidrogelom z vsebnostjo morske trave z dodatkom mikroalg, ki na naraven način filtrirajo odpadno vodo.
Mladi slovenski oblikovalci so v središče projekta postavili čiščenje vode na območjih z neustreznim ali pomanjkljivim javnim vodovodom. Za pilotno območje projekta so izbrali lokacijo v Triglavskem narodnem parku, kjer so izvirske vode v nasprotju z javnim mnenjem precej onesnažene. Raziskavo so temeljili na izhodiščih, da približno petina Slovencev nima dostopa do javnega vodovoda, in da tudi tisti, ki ga imajo, pogosto raje uporabljajo vodo iz drugih, naravnih virov. V Sloveniji naj bi prevladovalo prepričanje, da je voda iz izvirskih virov in gorskih rek čista, ker pa je večina slovenskega ozemlja kraškega izvora, je težko predvideti tok podzemne vode in njenega onesnaženja, ki ga povzroča pretirano gnojenje kmetijskih površin.
Da bi izboljšali kakovost vode, so mladi oblikovalci iz naravnih, vernakularnih materialov ustvarili keramični vodni filter posebne oblike, ki naj bi vodo očistil bakterij, hkrati pa v njej ohranil minerale. Izdelali so ga iz zmesi gline in organskih snovi ter ga poimenovali po slovanski boginji dežja Dodoli. Giroidno strukturo filtra, ki naj bi pospeševala filtracijo vode, so ustvarili s 3D-tiskalnikom in jo utrdili v peči pri 950 °C. Tok vode naj bi poganjal vrtenje filtra in omogočil pretakanje vode v višji del modula, iz katerega bi izšla očiščena voda. Vodni filter naj bi bil oblikovan za avtonomno delovanje na odročnih lokacijah, kjer ni elektrike.
Odgovor na vprašanje, ali je ustvarjalcem s sodobnim vernakularnim pristopom ob sicer laičnem razumevanju znanstvenih izzivov ohranjanja in zaščite slovenskih voda uspelo najti uporabno rešitev, ki bo pripomogla k zmanjšanju onesnaženja površinskih vodnih teles in posredno prispevala k izboljšanju njihovega ekološkega stanja, bo tokrat prvenstveno v domeni strokovne javnosti. Vabljeni k obisku!
BIO sodi med oblikovalske bienale z najdaljšo tradicijo na svetu. Sprva so na njem predstavljali najboljše dosežke industrijskega oblikovanja v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji, kasneje pa so vsled družbeno-političnih sprememb v letih 1990 do 2010 bienale BIO na novo zasnovali. V letu 2012 je v ospredje vstopilo eksperimentiranje, ustvarjanje in izmenjava strokovnega znanja ter razvoj oblikovalskih postopkov, ki so ponujali rešitve tedanjih težav, ta koncept pa je vključeval tudi produkcijsko platformo. BIO je odtlej gostil na stotine večdisciplinarnih oblikovalcev z vsega sveta ter omogočil večplastna sodelovanja.
Fotografije: arhiv SDZV, julij 2022
