NAPREJ K VODI – reportaža z ogleda porečja Kamniške Bistrice

Naprej k vodi 11. maja 2023

NAPREJ K VODI – reportaža z ogleda porečja Kamniške Bistrice na dan Zemlje, 22. aprila 2023

Na dan Zemlje, 22. aprila, smo se člani in simpatizerji Slovenskega društva za zaščito voda odpravili na ogled vodne poti ob reki Kamniški Bistrici. Z avtobusom se nas je skupaj s šoferjem na pot odpravilo 30 udeležencev. Najprej smo se ustavili ob cesti nasproti nekdanje kamniške smodnišnice in si ogledali veliki jez na Kamniški Bistrici, po naslednjem postanku v soteski Predoselj pa smo se po delu Koželjeve poti odpravili peš do gostišča Pri Jurju, kjer nas je čakal okusen golaž. Na poti proti izviru Kamniške Bistrice smo si ogledali še zunanjost dvorca, lovske koče kralja Aleksandra, ki so jo po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika postavili na jasi s čudovitim razgledom na gore in dolino v letu 1933. Po ogledu izvira smo se mimo Arboretuma Volčji Potok odpeljali do Domžal in si v drevoredu ob Kamniški Bistrici ogledali razstavo Iz spomina Kamniške Bistrice, ki jo je v sodelovanju z drugimi društvi in posamezniki pripravil Zavod Revivo. Naš ogled se je končal na lokaciji v Študi na Centralni čistilni napravi Domžale-Kamnik, kjer smo si ogledali njeno delovanje od vtoka do iztoka v Kamniško Bistrico. Ogled smo zaradi izjemno zanimivih in podrobnih predstavitev zaključili dve uri kasneje, kot je bilo predvideno po urniku.

Predsednica SDZV dr. Marjetka Levstek je najprej vsem prisotnim izrazila prijazno dobrodošlico na prvem ogledu vodnih poti, ki jih bo društvo izvajalo pod krovnim imenom »Naprej k vodi«, zatem pa udeležencem predstavila glavni protagonistki ogleda porečja Kamniške Bistrice – Evo Horvat iz Zavoda Revivo in Barbaro Strajnar iz Občine Kamnik, sama pa bo na zadnji postaji v Študi vodila še ogled CČN Domžale-Kamnik. Zahvalila se je vsem pokroviteljem, ki so omogočili izvedbo strokovnega srečanja, med udeleženci pa toplo pozdravila tudi podpredsednika SDZV prof. dr. Mihaela J. Tomana in predsednika SKIAH prof. dr. Mihaela Brenčiča, ki sta s svojimi strokovnimi pojasnili dodatno obogatila predstavitve na dogodku. V soteski Predoselj sta se nam pridružila lokalni vodnik Miha Babnik in biolog ter jamar dr. Rajko Slapnik, ki se ukvarja z analizami vodnih virov. Izhodišče za pogovor na avtobusu je bila ugotovitev, kako pomembno je ohranjati Kamniško Bistrico vsaj v takem stanju, kot je danes, saj je bila pred 40 leti to praktično že »mrtva« reka, v katero so se stekale vse industrijske in komunalne odplake.

Barbara Strajnar iz oddelka za razvoj in investicije na Občini Kamnik nas je uvodoma seznanila, da Kamniški Bistrici pripada številka 3: reka je dolga 33 km, vanjo se steka voda iz treh glavnih smeri, teče pa tudi skozi 3 občine – Kamnik, Domžale in Dol pri Ljubljani. Reka je zelena os treh občin, zato je postala tudi del njihovih prostorskih načrtov, ob njej pa nenehno razvijajo kolesarske in peš poti ter počivališča. Ob Kamniški Bistrici vodi tudi pohodniška Koželjeva pot, ki je sicer del 190 km dolgih vodnih poti v okviru Kamniško-Savinjskih Alp. Ob Kamniški Bistrici, ki je največja reka tega z vodo bogatega masiva, so tu še druge večje reke: Kokra, Savinja in Bela na avstrijski strani. Čeprav območje ni zavarovano kot regijski park, so zaradi številnih izvirov začeli razmišljati o vodni poti okrog Kamniško-Savinjskih Alp in projekt izvedli s pomočjo evropskih sredstev.

Barbara Strajnar: »Slovenija je ena izmed bolj vodnatih dežel v Evropi. S padavinami in dotokom vode, ki jo je po količini več, kot se je dejansko porabi, ustvarja pozitivno letno vodno bilanco. Čisto pitno vodo povečini najdemo v neposeljenih območjih, v goratih in gozdnatih predelih, kot so Kamniško-Savinjske Alpe. Te so otok neokrnjene narave sredi civilizirane in urbanizirane Evrope, kjer še lahko pijemo vodo iz izvirov. Po podatkih naših jamarjev Kamniško-Savinjske Alpe skrivajo v svojem podzemlju več milijonov kubičnih metrov vode, samo pod Veliko planino štiri milijone, s čimer bi lahko napolnili eno in pol Blejsko jezero,« je navedla in dodala: »Dragocena voda izpod Kamniško-Savinjskih Alp prihaja na plan v številnih izvirih. Člani Jamarskega kluba Kamnik so na širšem območju Kamniško-Savinjskih Alp popisali in analizirali kar 80 izvirov. Ugotovili so, da je voda presenetljivo visoke kakovosti. Strokovnjaki menijo, da so – glede na ohranjeno visoko kakovost vode – Kamniško-Savinjske Alpe največje tovrstno ohranjeno območje v osrednjem delu Evrope, kar pomeni, da gre za svojevrsten biser v evropskem merilu. Prav zaradi omenjenih dejstev moramo vodne vire, ki jih v Sloveniji za zdaj še ne primanjkuje, skrbno varovati. Mnogim turistom, ki jih pot zanese v našo lepo zeleno deželo pod Alpami, se zdi neverjetno, da lahko pijejo vodo iz pipe ter celo iz izvirov, ki se nahajajo v naravi. Pitje vode neposredno iz izvirov, strug ali potokov je v današnjem času že prava redkost, česar se moramo zavedati. Prepričani smo, da tudi v svetu turizma postaja zdrava izvirska voda vse večja vrednota.« Ker je v bližini Velika Planina, priljubljena izletniška točka pohodnikov, se zaradi naraščajočega turizma pojavljajo težave z vse večjimi količinami grezničnih gošč, zato v občini Kamnik že razmišljajo o vzpostavitvi kanalizacije. »Na Veliki Planini je 270 koč, od tega 140 turističnih, poraba vode pa z opremljenostjo s tuši, savnami in celo masažnimi bazeni prav tako narašča,« poudarja Strajnar. »Potencial za razvoj turizma je velik, vendar moramo imeti ob tem v mislih tudi odgovornost do vodnih virov, da jih skrbno varujemo in ohranjamo njihovo kvaliteto. Razmislek, kje in v kakšni meri pospeševati turizem, je več kot na mestu. Analiza vodnih virov namreč kaže, da turistične kapacitete v planinah negativno vplivajo na kakovost vode v dolini. Najprej bo torej treba urediti komunalno infrastrukturo, šele potem pa razvijati turizem v dopustnih mejah. Zaradi vedno bolj očitne krhkosti okolja kvaliteta življenja ne sme več temeljiti na nepremišljeni potrošnji, saj kot družba nosimo odgovornost, da živimo na razumen način in s tem tudi zanamcem omogočimo udobno bivanje na našem planetu.« V občini Kamnik si prizadevajo tudi za zavarovanje vseh virov pitne vode (eden takih je Iverje), da bi obremenitve na račun posegov človeka v okolje zmanjšali, zato s strani pristojnega ministrstva že težko pričakujejo Uredbo o vodovarstvenih območjih.

Eva Horvat nam je še pred prvim postankom na kratko predstavila Zavod Revivo, ki deluje pretežno na območju osrednje Slovenije, Kamniška Bistrica pa je rdeča nit njihovih številnih projektov ozaveščanja javnosti o nujnosti ohranjanja reke v njenem celotnem porečju z vsemi pritoki, in o možnostih njenega oživljanja na delih, kjer je to še mogoče. Celotno porečje upravlja Ribiška družina Bistrica Domžale, ki z Zavodom Revivo tesno sodeluje. Njen član dr. Tomaž Lavrič, ki je tudi predsednik odbora za prostor in varovanje okolja občinskega sveta v Občini Domžale, je poudaril, da vsi vplivi, zlasti politični, reki prinašajo dolgoročne posledice, zato je ozaveščanje prebivalstva nujno.

Stahovica: smodnišnica, veliki jez na Kamniški Bistrici, mlinščice

V času Avstro-Ogrske so v Kamniku po letu 1852 izdelovali smodnik, v času Jugoslavije pa je podjetje Kemična industrija Kamnik (KIK) za potrebe vojske in industrije poleg smodnika izdelovalo še eksploziv (razstrelivo za kamnolome) in pirotehniko. Lokacija smodnišnice ob reki ni bila naključna. Energijo je podjetju že od leta 1912 dobavljala lastna elektrarna, za njene potrebe pa je bil zgrajen jez čez Kamniško Bistrico. Del toka reke so preusmerili skozi novozgrajeno tovarno, kjer je voda skrbela za pogon v industrijskem obratu. Na začetku so dnevno proizvedli le 300 kg smodnika za topove in lov, kasneje pa so izdelovali še rudarski smodnik. Barutana ali »pulfer fabrika«, ki se je razprostirala na več kot 50 ha površin, je močno vplivala na urbani razvoj Kamnika. Podjetje je po 156 letih obratovanja s stečajem ugasnilo v letu 2008. Zaradi stalnega strahu pred morebitno nesrečo, ki bi lahko »v zrak dvignila cel Kamnik«, podjetje med krajani nikoli ni bilo posebej priljubljeno.

Mlinščice so imele velik vpliv na razvoj tukajšnjega gospodarstva, saj so poganjale žage, mline in druge naprave ter so bile ključne za razvoj številnih industrijskih obratov. Kamnik je bil eno najbolj industrijskih mest v nekdanji Jugoslaviji, ki mu je voda dajala energijo in je bila gonilo njegovega razvoja, hkrati pa so mlinščice s svojimi umetnimi in betoniranimi strugami, ki preprečujejo ponikanje vode v podzemlje, močno vplivale na funkcionalnost reke in na vodne organizme. Danes ima Kamniška Bistrica še 60 km delujočih mlinščic (nekdaj 200 km), na katerih so v zadnjih desetletjih zgradili tudi več malih hidroelektrarn.

Največ vode je v Kamniški Bistrici maja in junija, po deževju in taljenju snega, ter jeseni, ko so padavine obilnejše. Kot nam je povedala Eva Horvat iz Zavoda Revivo, je imela lanska poletna suša velik vpliv na populacijo rib v reki. Pri vzorčenju rib v Kamniški Bistrici so preverjali populacije rib nad izpustom in po izpustu iz CČN Domžale-Kamnik. V zgornjem delu je bilo vode zelo malo, ta se je segrela in imela zelo malo kisika, zato je prišlo do spremembe v vrstni in številčni sestavi ribje združbe v primerjavi s prejšnjimi leti. Vrste, ki za preživetje potrebujejo veliko kisika in hladnejšo vodo, kot so salmonidi in barjanski kapelj, so bile odsotne ali manj številčne kot prejšnja leta. Pod CČN je izpust Kamniški Bistrici prispeval še enkrat toliko vode, kot jo je bilo v strugi tekom suše 2022, in ribe so si kljub višjemu deležu organskih snovi, zaradi večje vodnatosti reke, nižjih temperatur in obogatenosti s kisikom, tu našle zatočišče.

Besedo je na poti skozi naselji Zgornje in Spodnje Stranje pri Kamniku zatem povzel prof. dr. Mihael J. Toman, ki je bil nekdaj med tistimi, ki so na tukajšnji »monitoring točki« preverjali in analizirali stanje Kamniške Bistrice. Ekološko stanje rečnega sistema so po takratnih parametrih uvrščali med štiri »kakovostne razrede«, meritve pa izvajali za takratni Hidrometeorološki zavod Slovenije, ki je bil predhodnik današnje ARSO. Reka je bila na tem območju zaradi številnih delcev v vodi (kamnolom, rudnik kaolina) že ekstremno spremenjena. Od Stranja do Beričevega so bila biološka stanja večinoma v najslabšem kakovostnem razredu. V izjemno onesnaženi reki rib ni bilo, saj se niso imele s čim prehranjevati. V Kamniško Bistrico, ki je bila nekdaj življenjski prostor avtohtone potočne postrvi, so ribiči za potrebe ribolova na veliko vlagali tudi šarenko, ki pa je bolj prilagodljiva in agresivna vrsta ter bolj oportunistična glede izbire hrane, ter zato tudi uspešnejša od potočnice. Navedel je, da je Kamniška Bistrica v delu pod čistilno napravo takrat postajala vse bolj problematična in je bila med petimi rekami, ki so bile takrat v Sloveniji v najslabšem stanju. Z delovanjem CČN Domžale-Kamnik se je stanje največje onesnaženosti po vsebnosti organskih snovi zatem bistveno izboljšalo, njena največja težava pa je (p)ostala njena hidromorfološka spremenjenost.

Soteska Predoselj in Koželjeva pot

Vodnik in domačin Miha Babnik nam je kratko orisal zgodovino območja in nam na poti do soteske pokazal, kje se v bližini kamnoloma Calcit na levem bregu Kamniške Bistrice nahaja glavno zajetje za kamniški vodovod.

Z nami je delil informacije o izjemno vodnatih pritokih Kamniške Bistrice, kot sta Korošica in Kamniška Bela, o ledeniški in tektonski zasnovi široke doline ter izkoriščanju keratofirja, o tukajšnjih rokovnjačih, rokovnjaških jamah ter kamniti knežji – Firštovi mizi, oglarjih, kovačijah, fužinah, drvarjih, nekdanjih upravljavcih gozdov in Koželjevi poti, ki vodi ob reki vse do Plečnikovega dvorca. Opozoril je, da so na območju Stahovice nekdaj delovale številne apnenice, zato je velika škoda, da so kot tehnična dediščina ostale povsem zapuščene. V njih so pridelovali apno, večino kamna pa so pobirali iz struge in je bilo bistveno boljše kakovosti kot apno iz kamnoloma.

Predoselj je več kot sto metrov dolga soteska, ki leži tik pod cesto pri Kopišču, v kateri med navpičnimi stenami temno sivega apnenca dere Kamniška Bistrica. Reka je v apnencu izjedla široko kotanjo in je sestavljena iz dveh sotesk – gornje Veliki Predoselj, ki je globok 30 m, in spodnje, krajše soteske Mali Predoselj globine 15 m. Obe predstavljata najožji del struge Kamniške Bistrice. V Velikem in tudi Malem Predoslju sta se čez prepad v globoki soteski zagozdili skali, ki služita kot naravna mostova čez Kamniško Bistrico. Več o soteski si preberite na povezavi Predoselj – Predaselj.

O kamninski sestavi Kamniško-Savinjskih Alp nas je seznanil hidrogeolog prof. dr. Mihael Brenčič: »Na tem območju imamo opraviti z zelo različno starimi kamninami, od starega do srednjega zemeljskega veka, kjer so kamnine stare med 250 do 150 milijoni let, do najmlajših sedimentov, ki so posledica poledenitve in so stari do 300.000 let. Tukajšnji balvani tudi niso ledeniški, kot bi lahko morda sklepali po reliefu, so le balvani, ki so nastali kot posledica rušenja blokov kamnin zaradi velikih pritiskov po umiku ledenika in razbremenitvi območja, zato tudi niso zaobljeni, kot bi sicer bili.« Pojasnil je tudi, da je v tej izjemno ozki soteski Predoselj s hitrim tokom na kratki razdalji prišlo do zelo hitrega urezovanja reke in hitrega izpiranja sedimentov s struge reke: »Ker je voda hitro našla pot skozi razpoke ali prelome, je nenadoma nastala velika višinska razlika. Velik hidravlični gradient nakazuje tudi na veliko energijo Kamniške Bistrice v soteski Predoselj, v katero voda prihaja iz relativno visokega predela.« Razložil je, da visoko povirje s kraškim izvirom v sotesko prinaša zelo velike količine vode, ki teče izjemno hitro, zaradi naraščanja vode pa včasih nastane visok poplavni val, ki se naprej na poti vse bolj plošči. »Tako kot velja za druge slovenske gorske reke, ima tudi Kamniška Bistrica snežno-dežni režim, kar pomeni, da prevladuje delež snega v odtoku napram dežju. Danes vse bolj ugotavljamo, da nekatere reke niso več snežno-dežne ampak dežno-snežne, nekatere pa le še dežne. Ker se snežna meja dviguje, ima to precejšnje posledice na vodni krog. Sneg se tali počasneje in tudi počasneje napaja reko, dež pa ob močnih nalivih hitro napolni reko in tudi hitro odteče. Tudi v Kamniški Bistrici se delež snežnega odtoka počasi manjša. Ti procesi imajo velik vpliv na zaloge vode v kamnini. Za reke, kjer prevladuje dežno-snežni režim, rečemo, da dobivajo vse bolj izrazit hiter odtok. Zaradi apnenca, ki ima zelo visoko trdnost, a je hkrati topna kamnina, se znižuje tudi njena erozijska baza, soteska Predoselj pa se tako kot Ljubljansko Barje in del Ljubljanske kotline zato tudi poglablja.«

Zaradi številnih posegov in regulacij človeka Kamniška Bistrica nikjer ne teče več v svojem naravnem toku, krajina pa je spremenjena, je v nadaljevanju še pojasnjeval Brenčič: »Ko je Kamniška Bistrica pritekla iz soteske, svojega najožjega dela, je bila nekdaj to razpletena reka, ki je ves čas spreminjala svojo strugo, vijugala sem ter tja, se razlivala in ob nizkih vodah ponikala v Kamniško-Mengeško oz. Kamniško-Domžalsko polje. V njem se nahaja velik vodonosnik, njegova posebnost pa je izjemna debelina, ki znaša ponekod tudi več kot 100 metrov. Ta vodonosnik tudi nima »pokrova«, kar pomeni, da se vse, kar se počne na površju, odraža tudi na podzemni vodi. Ker je bilo v Kamniku veliko industrije, se je veliko onesnaževal stekalo v podzemlje, kar za območje predstavlja velik izziv, saj iz tukajšnjih črpališč vodo poleg Domžal pridobiva še cela vrsta naselij. Človek je reko spravil v korita in ji vzel prostor, s tem pa spremenil dinamiko vode in sedimentacijske pogoje v reki. Zaradi kolmatacije* se je spremenila smer toka vode in povzročila posledice za okolje, kot so poplave, erozija in spremembe vodnih habitatov. Ker je struga skolmatirana in zelo regulirana z različnimi kamnitimi stenami, zidovi in jezovi, Kamniška Bistrica v enem delu dejansko visi nad vodonosnikom. Njena renaturacija je težko izvedljiva, saj bi se moral človek odreči prostoru, ki ga danes v strugi reke tudi naseljuje.«

*Kolmatacija – proces, kjer se zaradi drobnega sedimenta zmanjša propustnost rečnega dna in bregov, posledično se komunikacija med površinsko in podzemno vodo zmanjša.

Ob izviru Kamniške Bistrice

Izvir Kamniške Bistrice bi težko označili kot naraven, saj je zaradi bližnje pregrade precej spremenjen, je povedal prof. dr. Mihael J. Toman: »To je bil reokreni* izvir, zaradi obremenitev s hranilnimi snovmi, kar kaže že njegov videz, pa danes deluje kot limnokreni** izvir. Prispevno območje namreč ni le gozdnato, temveč tudi kmetijsko, zato se levo od zajezitve že nabirajo mulj in drobni delci, razrast, ki se pojavi, pa je idealen življenjski prostor za razmnoževanje cianobakterij, tudi toksičnih. Da je izvir hidrološko močno spremenjen, kaže tudi razrast vodnih mahov pod jezom pri mostu. Mahovi zaradi bogate hranljivosti preraščajo skale in so zelo dobrodošli za rečne bentoške živali, hkrati pa idealno pašno mesto za ribe za jezom.«

* Reokreni – rečni izvir

**Limnokreni – jezerski izvir

Domžale: razstava »Iz spomina Kamniške Bistrice«

Eva Horvat nam je v domžalskem lipovem drevoredu ob Kamniški Bistrici predstavila razstavo, ki so jo pripravili v Zavodu Revivo v sodelovanju z drugimi društvi in posamezniki. Vse skupaj se je začelo z razpisom natečajev, v katerih so prosili otroke po šolah, naj narišejo divjo naravno reko, a so jo mladi večinoma izrisali kot kanal, ob katerem se tu in tam pojavi kakšno drevo. Zato so v zavodu prišli na idejo o razstavi z naslovom Iz spomina Kamniške Bistrice, ki budi spomine na tisto pravo, divjo in neukročeno Kamniško Bistrico, ki je z vodo, hranili in prodom dajala utrip območju. »Danes živimo v njeni stari strugi, iz nje odvajamo vodo za izkoriščanje hidroenergije in napajanje starih mlinščic, se sprehajamo tik ob njeni strugi, da nas v poletni vročini hladi, ali pa odvažamo prod in drevesa. S ciljem, da takšna Kamniška Bistrica ne postane v mladih očeh simbol naravne reke, za katero se bodo borili, prebujamo spomin nanjo in celotno dolino,« je pojasnila. Razstava vsebuje tudi dragocene starejše fotografije Petra Nagliča. Fotograf je imel v svoji neverjetno bogati zbirki o Kamniški Bistrici tudi več fotografij izvira, ki je bil takrat brez jezera popolnoma drugačen, kot je danes. Ob ogledu razstavnih tabel nas je spomnila, da so na poti mimo Arboretuma Volčji Potok na zemljiščih, kjer so bile včasih poplavne ravnice, zdaj parkirišča in hiše: »Tako vzpostavljeno urbano okolje ima velik vpliv na poplavno varnost ter ponikanje vode v naše podzemlje, od koder jo črpamo za pitno vodo. Tudi pregrade na Kamniški Bistrici naj ne bi imele vpliva na vodni živelj in naj bi omogočale prehod ribam, vendar temu ni tako. Vse pregrade na Kamniški Bistrici niso prehodne. Prečkanje pregrad, ki imajo urejen prehod za ribe, uspe le nekaterim od močnejših plavalk, kot so na primer postrvi, manjšim pa to ne uspe. Zaradi prečnih pregrad prihaja ponovno do globinskega spodjedanja, kar je značilno za povirne dele reke, zato so v strugo namestili večje skale, ki reko mestoma še dodatno upočasnijo. Ob tem pa je potrebno podariti, da posamezne skale za ribe niso smiselne. Potrebujejo pestro strugo in sediment, s številnimi skalami različnih velikosti, tolmuni in obrežnimi skrivališči med koreninskim spletom dreves.«

Skale so pri Domžalah v Kamniško Bistrico položili zato, da bi zadržali vodo in ublažili pritisk odtekanja vode, je v nadaljevanju pojasnil še dr. Tomaž Lavrič. Za njimi voda ustvari muldo in omogoča večje zračenje vode. Na ravnini, ko je vode izredno malo, skale ribam nudijo zavetje, senco in hlad, racam pa počivališče, ob visokih vodah pa blažijo hitrost vodnega toka reke. Renaturacijo območja reke nameravajo izvesti tudi z zasajevanjem novih drevesnih struktur, primernih za to okolje, saj so obrežno vegetacijo, ki je za reko izjemno pomembna, skoraj v celoti odstranili. S polaganjem večjih skal bi lahko dosegli ustrezno zasenčenost in znižali temperaturo reke, hkrati pa zagotovili prehranski vir ne le za ribe, ampak tudi za ostale vodne živali. Podobne ukrepe na Gorenjskem izvajajo že v Bohinjski Bistrici in na delu Save.

Ogled Centralne čistilne naprave Domžale-Kamnik

Dr. Marjetka Levstek nam je uvodoma orisala kratko zgodovino čistilne naprave po letu 1980, ko je bila Kamniška Bistrica močno onesnažena, in njeni nadgradnji na terciarno stopnjo čiščenja v letu 2017. Po ogledu filma v konferenčni dvorani smo si procese čiščenja odpadne vode na mehanski, aerobni in anaerobni biološki stopnji ogledali še v živo, od vtoka na Centralno čistilno napravo (CČN) do iztoka v Kamniško Bistrico.

Centralna čistilna naprava Domžale – Kamnik velikosti 149.000 PE s svojimi kapacitetami zagotavlja visoko stopnjo čiščenja komunalnih in industrijskih odpadnih voda in je po zmogljivosti četrti največji sistem za čiščenje odpadne vode v Republiki Sloveniji. Letno lahko na CČN prečistijo do 9,1 milijonov kubičnih metrov komunalne, padavinske in industrijske odpadne vode, ustrezno obratovanje čistilne naprave pa je ključno ne le za razvoj gospodarstva na prispevnem območju, pač pa tudi za ohranjanje vodotoka Kamniška Bistrica in za izboljšanje njenega ekološkega stanja. Na CČN se steka komunalna odpadna voda iz 30.000 gospodinjstev, priključenih na kanalizacijski sistem, iz šestih občin pa CČN sprejema še odpadno vodo večine industrijskih obratov s sprejemnega območja, greznično goščo in blato iz malih komunalnih čistilnih naprav ter tekoče nenevarne in biološko razgradljive odpadke.

Na CČN se iz kanalizacijskega omrežja steka voda v vstopni objekt, prispele količine pa čez dan močno nihajo, prav tako se spreminja tudi njena sestava, saj je odpadna voda različno obremenjena z onesnaževali, k takemu nihanju pa svoje doda še deževje. Vsa ta valovanja morajo na CČN obvladovati, da na iztoku zagotavljajo parametre pod mejnimi vrednostmi. Na CČN uporabljajo on-line merilnike na vtoku in iztoku, NLZOH pa kot akreditiran laboratorij opravlja uradne kontrole meritev vsakih 14 dni. Po novi direktivi EU bodo na čistilnih napravah, večjih od 100.000 PE, morali take meritve izvajati dnevno. Smiselnost takšnega vzorčenja, ki laboratorijske rezultate pokaže z velikim časovnim, tedenskim ali še daljšim zamikom, je zato za operaterje, ki se morajo takoj odzvati na morebitne anomalije, najmanj vprašljiva.

V vstopnem objektu senzorji in merilniki v kinetah stalno merijo in kontrolirajo sestavo vode, ki prihaja na čistilno napravo, vzorčevalnik vode pa vsako uro odvzame vzorec odpadne vode. Na ta način na CČN 24 ur 7 dni na teden kontrolirajo dospelo vodo, posamezne vzorce pa lahko natančno analizirajo in v njih preverjajo stanje ogljika, dušika in fosforja. Iz odpadne vode najprej odstranijo grobe in fine delce ter pesek in maščobo, odpadna voda, razbremenjena finih delcev, pa se steka v SBR bazene, kjer se ob zračenju in delovanju različnih vrst mikroorganizmov razgradijo topne organske snovi, zatem pa čiščena voda prek iztočnega objekta odteka v vodotok Kamniška Bistrica.

Na aerobni biološki stopnji z napredno tehnologijo sekvenčnih reaktorjev (SBR) se SBR bazeni polnijo in sočasno zračijo dve uri. Sledita ura usedanja biomase in nato še ura dekantacije čiščene vode. Nato se cikel ponovi. SBR bazeni se zaporedno polnijo z enournim zamikom. V vsakem ciklusu se zamenja od 10 do 15 % vode. Zaradi različne sestave odpadne vode se v posameznem ciklu in bazenu namnoži različna količina biomase, zato je treba zelo pozorno paziti na ustrezno odvajanje presežnega blata. V bazenih imajo za potrebe nadzora in potrebe regulacije številne merilnike, ne le za nivo, pač pa tudi za koncentracijo blata, koncentriranega kisika, vsebnost amonijevega, nitritnega in nitratnega dušika ter ortofosfata. Na CČN so v letu 2017 pokrili vse bazene in jih opremili z biofiltri, ki učinkovito prečistijo zrak, da ta z neprijetnim vonjem ne obremenjuje bližnjega okolja. Tudi aktivno blato potrebuje kisik, ki ga prisilno vpihavajo s puhali, ta pa porabijo polovico vse energije na CČN. Kljub temu je bila CČN v letu 2022 že v 96 % samooskrbna. Čiščena voda zatem prek iztočnega objekta odteka v vodotok Kamniška Bistrica. Na iztoku zdaj zagotavljajo bistveno višjo stopnjo čiščenja, kot so jo pred nadgradnjo.

Blato na CČN odvajajo v gnilišča – digestorje (primarno blato na mehanski stopnji prečrpajo v anaerobno stopnjo, vanje odvajajo tudi blato, ki ga izločajo pri biološkem čiščenju ter blato iz greznic), kjer na 40 °C zatem nastajajo plini – bioplin (metan in CO₂). S pomočjo bioplina, ki se zadržuje v plinohramu, proizvajajo električno energijo, ki jo potrebujejo za obratovanje. V teh gniliščih se količina blata zmanjša, zatem pa ga strojno zgostijo še na centrifugi do 27 % sušine ter odložijo pod pokrito strešnico, pooblaščeni izvajalci pa ga zatem odpeljejo na sežig v Avstrijo. Blato iz čistilnih naprav ni primerno za odlaganje na kmetijske površine, saj so v njem patogeni organizmi, mikroplastika, škodljive organske snovi in kovine, ki ne onesnažijo le zemlje, pač pa se posledično lahko izlužijo tudi v vodo. V Nemčiji so že sprejeli zakonodajo, da tako blato sežigajo v monosežigalnicah, kjer iz njega nastane pepel, iz katerega ekstrahirajo fosfor, esencialno snov za rast rastlin, ki pa ga vse bolj primanjkuje (zdaj ga dobavljajo le iz rudnikov v Maroku). Tudi v CČN razmišljajo o lastni monosežigalnici blata, za kar potrebujejo manjšo peč, največji izziv pa pri tem predstavljajo kompleksni postopki čiščenja dimnih plinov za varovanje okolja.