Na Vrhniki okrogla miza na temo Civilna družba in okoljska politika

V Kulturnem centru Vrhnika so v okviru programa Teden kulture na Vrhniki* v soboto, 9. decembra 2017, ob 17. uri organizirali okroglo mizo z naslovom Civilna družba in okoljska politika, katere glavna tema je bila aktualna sanacija potoka Tojnica po okoljski nesreči v podjetju Kemis.

Teden kulture na Vrhniki, razstavišče Moja Ljubljanica
Kulturni center Vrhnika, okrogla miza – 9. december 2017 ob 17h

Na Vrhniki okrogla miza na temo Civilna družba in okoljska politika

V Kulturnem centru Vrhnika so v okviru programa Teden kulture na Vrhniki* v soboto, 9. decembra 2017, ob 17. uri organizirali okroglo mizo z naslovom Civilna družba in okoljska politika, katere glavna tema je bila aktualna sanacija potoka Tojnica po okoljski nesreči v podjetju Kemis. S svojimi zanimivimi prispevki so jo soustvarjali podpredsednik Slovenskega društva za zaščito voda, biolog in ekolog prof. dr. Mihael J. Toman iz Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, Gregor Danev iz Zavoda RS za varstvo narave, Andrej Lupinc iz Ribiške družine Vrhnika in Gorazd Buh iz civilne iniciative EkoVrh, povezoval pa jo je Vrhničan Andrej Marković.

*Razstavišče Moja Ljubljanica se je s programom Teden kulture na Vrhniki v sodelovanju z nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi partnerji pridružila uvodnim dogodkom in prireditvam, povezanim s prihajajočim Evropskim letom kulturne dediščine v letu 2018. Kot takega ga je razglasila Evropska komisija, da bi z njegovim obeleževanjem med državljani ne le okrepila občutek pripadnosti skupnemu evropskemu prostoru, pač pa spodbudila izmenjavo in spoštovanje naših skupnih evropskih temeljev, zgodovine in vrednot.

Ko govorimo o okoljski politiki, vsi razumemo, da gre vsebinsko za tematike ravnanja z odpadki, onesnaževanja okolja, za vplive na okolje, za izkoriščanje naravnih virov in za trajnostni razvoj, je uvodoma poudaril Andrej Marković, ki je povezoval srečanje pomembnih akterjev v projektu sanacije potoka Tojnice. Civilna družba se je v preteklosti vzpostavljala iz nuje, da bi kot antipod politiki državljani lahko organizirano vplivali na upravljanje države, danes pa jo običajno povezujemo s sektorjem nevladnih organizacij, društev in civilnih pobud. Prostor civilne družbe se danes v nekaterih državah krči, drugod pa celo intenzivno širi, pri čemer velja, da bolj kot je civilna družba aktivna, več je v družbi demokracije. Kakšno pa je stanje pri nas, glede na to, da je občino Vrhnika v maju s požarom v Kemisu doletela velika okoljska nesreča?

Gregor Danev, dipl. inženir gozdarstva in vodja OE Ljubljana na Zavodu RS za varstvo narave, je kot prvi govornik prisotnim najprej pojasnil vlogo Zavoda RS za varstvo narave kot naše ključne strokovne institucije, ki skrbi za uveljavljanje javnega interesa ohranjanja in varstva narave, ter prisotnim uvodoma razložil, kako je treba razumeti našo okoljsko zakonodajo in kdo lahko izdaja in posega v dovoljenja za obratovanje podjetij v določenem okolju. Evropska zakonodaja je precej obširna, zato vključuje veliko direktiv, vsaka od držav pa jih prevzame in prenese v svoj pravni red z uredbami. Ohranjanje narave temelji na dveh stebrih- na varstvu naravnih vrednot oziroma naravne dediščine na eni ter na varstvu biotske raznovrstnosti na drugi strani. Varstvo narave je vezano na posamezna območja, kot je na primer območje Natura 2000, ki vključuje habitatne tipe in vrste evropskega pomena (te na seznam umesti vsaka evropska država, Slovenija je nanj vključila proteus), ter ekološko pomembna slovenska območja. Podjetja, ki želijo na takih naravovarstveno pomembnih območjih izvajati gospodarsko dejavnost, morajo zaradi morebitnih vplivov na okolje/naravo ustrezno predhodno pridobiti okoljevarstvena/naravovarstvena soglasja. Prepovedi so mogoče le v primerih, ko je določeno območje zavarovano zaradi morebitne ogroženosti, akt o zavarovanju, v katerem so prepovedi jasno izražene, pa se lahko sprejme tako na lokalnem kot državnem nivoju. Na področju varstva biotske raznovrstnosti, ki ima v EU vedno večjo težo in poleg evropskih vključuje tudi slovenske vrste, je izdelana strategija. Tako tudi Slovenija zasleduje uresničevanje šestih ciljev, da bi ohranjali stanje, ustavili upadanje oziroma izboljšali stanje habitatov in ekosistemov v EU. Za nekatere projekte so v EU na voljo podpore s finančnimi mehanizmi ter orodja za njihovo uresničevanje. Za upravljanje območja Natura 2000 (v katerega je vključena tudi Tojnica kot del območja Ljubljansko barje) je bil v sozvočju z institucijami pripravljen program za obdobje 2015 – 2020, za vsako območje, za vsako vrsto in za vsak habitatni tip pa napisan cilj za ohranjanje oziroma izboljšanje stanja okolja. Samo Občina Vrhnika ima tako danes 33 zavarovanih območij, 1 krajinski park (Ljubljansko Barje), 1 naravni rezervat in 32 naravnih spomenikov (gre za manjša, ožja območja, ki so prepoznana kot posebna in so kot ogrožena tudi ustrezno zavarovana kot naravna dediščina). Občina ima skladno z zakonom o varovanju narave 239 naravnih vrednot, od tega 177 jam, nekatere žal precej onesnažene. Ključna vira onesnaženja z nitrati sta kmetijstvo in točkovno spuščanje onesnažil na eni strani, na drugi pa se pojavlja problem neustreznega delovanja čistilnih naprav. Danev je v nadaljevanju opozoril tudi na druge kršitve varovanja narave, ki smo jim priča, zlasti zaradi nevestnega odlaganja gradbenega materiala. Občina Vrhnika ni pri tem nobena izjema.


Od leve proti desni: Andrej Lupinc, Ribiška družina Vrhnika, prof. dr. Mihael J. Toman, BF UL in podpredsednik SDZV, povezovalec okrogle mize Andrej Marković, Gorazd Buh, civilna iniciativa EkoVrh, Gregor Danev, Zavod RS za varstvo narave

Prof. dr. Mihael J. Toman, biolog in ekolog, redni profesor za Ekologijo in varstvo celinskih voda na BF UL, je uvodoma poudaril, kako se je v primeru Kemis kot strokovnjak vključil v sanacijo potoka Tojnica in pri tem izrazil obžalovanje, da se je v reševanje problematike vključilo zelo malo strokovnjakov različnih strok, kar je nujen pogoj za kakovostno izvedbo projekta. Vzroki za tako apatičnost stroke v naši družbi so večplastni, a stroka bi morala biti obvezen vezni člen med državo in občani. Tudi vloga civilne družbe ni nujno vedno spodbudna. Zaradi nerazumevanja, strahov ali dvomov o pristnosti ter resničnosti strokovnih pojasnil se lahko zlahka sprevrže v svoje nasprotje.

Opozoril je, da naš zgodovinski spomin precej hitro zbledi, čeprav nas mnoga onesnaženja industrijskega tipa iz preteklosti bremenijo še danes, pa tudi na to, da take hipne okoljske nesreče, kot je bila v primeru potoka Tojnica, nujno ne pomenijo dolgoročnih posledic za naravo. Primer Kemisa vsekakor zahteva izvajanje strategije in ukrepov, sicer bo tudi ta neslavna havarija čez desetletje enostavno pozabljena. Opozoril je, da smo v Sloveniji okoljsko pogosto nedosledni. Tako na primer obdelamo le 50 % odpadnih vod, polovica pa jih odteka nečiščena nazaj v naravo in v podzemne vode, ki so glavni vir naše pitne vode. Na večini čistilnih naprav odstranjujemo samo ogljik, v zelo redkih primerih pa še dušik in fosfor, nevarnih snovi, ki prihajajo v naše okolje in so produkt našega načina življenja, pa žal ne. Tudi meritve in sicer korektni rezultati analiz nam kažejo, da je stanje voda v Sloveniji dobro, a glavni težavi predstavljata vzorčenje in manko spremljajočih mnenj, torej pojasnil, kaj koncentracije in vsebnosti nevarnih snovi za nas pomenijo. Ta manko povzroča in dopušča različne (ne)strokovne interpretacije, zato so lahko te zavajajoče ali manipulativne. Potok Tojnica na Vrhniki je zdaj v slovenskem merilu lahko idealen primer, da ob akutnem onesnaženju, ki je povzročilo pogin rib in vrste drugih organizmov, storimo korak naprej tudi pri ozaveščanju družbe. Navedel je primer, ko je onesnaženje na območju zaliva Minamata na Japonskem zaradi zastrupitve prebivalcev z živim srebrom z angažmajem civilne družbe v svetu posledično privedlo do opustitve amalgamskih zalivk v zobozdravstvu (sproščanje metiliranega živega srebra v industrijske odpadne vode s strani tamkajšnje kemične tovarne je povzročilo zastrupitev z živim srebrom pri prebivalcih, ki so se prehranjevali s kontaminiranimi morskimi živalmi – op.a.). Opozoril je, da sta civilna družba in okoljska politika običajno na dveh bregovih, kjer pa delujeta z roko v roki, ju vedno učinkovito povezuje stroka. Mnenja je, da je kot strokovnjak v primeru onesnaženja Tojnice upravičeno dvignil svoj glas in opozoril na vsebinske nepravilnosti in pomanjkljivosti, ki jih je vseboval prvi sanacijski načrt.

Poudaril je tudi, da trajnostni razvoj z naravo praktično nima nobene povezave, saj vidi samo človeka in resurse v naravi, ki mu lahko služijo. Pri nas za to skrbi ministrstvo za okolje, skrb za ohranjanje narave pa nosi Zavod RS za varstvo narave. To je tudi vzrok, da narave nihče (dovolj) ne regulira in je vedno podrejena družbi. Poleg narave in okolja, ki vključuje vsa živa bitja, je tu še prostor kot nesnovna entiteta, v katerem beležimo dogodke, povezave med naravo in družbo in družbene pojave. Vse to je bilo potrebno upoštevati tudi pri pripravi sanacijskega načrta Tojnice in obdelati vpliv na vodo, zrak, tla in na zdravje ljudi. Že na začetku se je pokazalo popolno nepoznavanje celovitega ekosistemskega pristopa, saj je vsak od deležnikov na sanacijo gledal s svojega zornega kota. V sanacijskem programu je bilo potrebno z izkušnjami, analizami, predpostavkami in razumevanji tveganj sestaviti načrt, kako obravnavati sedimente, v katere so se začasno naselile nevarne snovi in jih je bilo delno treba sistemsko reševati z odstranitvijo. Ker je potok Tojnica hudourniški vodotok, tudi zanj velja veliko nihanje vodostaja glede na količino padavin, kar pomeni, da se vplivi zaradi samočistilnega mehanizma zmanjšajo po naravni poti. Ljubljanica in Srednja Sava imata za razliko od Tojnice pregrade, ki so lahko veliko bolj problematične. Vprašanje je, do kod je čiščenje Tojnice potrebno in kako znova vzpostaviti strugo in z naravnimi procesi povečati njeno samočistilno sposobnost. Poleg tega je onesnažena tudi brežina, ki je najpomembnejše zaledje za potok, a vzroke je treba iskati tudi v dejavnikih že prej degradiranega območja okoli potoka. Vse to so bistveni poudarki izvedenskega mnenja, ki ga je pripravil prof. dr. Toman, ki je ob zaključku še poudaril, da je v primeru Kemisa tokrat na izpitu padla odgovornost zaradi neresnosti pri delu, zato morajo občani skupaj s civilno družbo vztrajati pri izvajanju ukrepov ter pobudi, da država spremlja stanje potoka tudi v prihodnje. Pri tem bi morali preseči izrazito lokalne interese in v slovenskem prostoru enotno delovati, saj za težave v drugih slovenskih regijah državljani običajno nimamo primernega posluha, ker se nesreča ni zgodila neposredno v naši bližini. Poleg tistih onesnaževalcev, ki jim bo lokalna skupnost izstavila okoljski račun, se pogosto soočamo tudi s tistimi, ki jih sploh ne moremo detektirati. Primeri so v občini Vrhnika očitni že pri izviru Ljubljanice, saj zaradi disperznega onesnaževanja v Močilniku na primer ni mogoče vzpostaviti ribogojnice, ker je območje zaradi povečane vsebnosti nitratov preveč kontaminirano. In takih primerov je v Sloveniji še več. Stroka lahko pomaga pri reševanju okoljskih problemov, pri umeščanju gospodarskih objektov v prostor pa tu vseeno prevladuje družbeni interes. Tudi tu lahko civilna družba uporabi orodja ali mehanizme za varovanje okolja, kot je zahteva za vzpostavitev nadomestnega habitata, a na Vrhniki ga v primeru Kemisa, ki je na tej lokaciji deloval že pred umestitvijo območja v Naturo 2000, ni nihče zahteval. Monitoring Tojnice brez osnovnih in kompenzacijskih ukrepov ne bo uspešen, če se slednji ne bodo spreminjali in nadgrajevali skladno z rezultati prihodnjih meritev. Pomembno je, da se s strokovnimi pojasnili občane seznani s stanjem v njihovem okolju, po mnenju prof. Tomana pa večjih posledic na naravo na Vrhniki ne bo.

Andrej Lupinc iz Ribiške družine Vrhnika je opozoril, da je potok Tojnica eden od številnih v nizu onesnaženj na Vrhniki v zadnjih 25. letih, in poudaril, da se civilna družba ne zna niti dobro povezati, saj vsak sledi le svojim parcialnim interesom. Prav to se je izkazalo pri sanaciji Tojnice, na srečo občanov pa se je kot ekspert v projekt vključil prof. dr. Toman. V ribiški družini so si želeli sicer še več analiz, ki bi bile javno interpretirane, a manjkala so pojasnila o njihovih vrednostih, za kar bi moralo ministrstvo za okolje prevzeti vso odgovornost. Aktivna civilna družba je s svojimi nestrokovnimi zahtevami tako trčila ob zid birokracije, vodilni iz institucij pa se niso želeli izpostaviti pred javnostjo. Poudaril je, da bi morala Tojnica postati model za nek nov standard delovanja državnih institucij, sicer se tudi s tako odmevne nesreče ne bomo naučili ničesar. Gorazd Buh, pobudnik civilne iniciative EkoVrh, ki je nastala v maju po nesreči v Kemisu, je poudaril, da se je v njej združilo 20 do 30 tistih, ki so želeli nekaj spremeniti in poskrbeti za bolj odgovorni odnos do okolja, v katerem živijo. Izrazil je razočaranje nad institucijami, saj so zaradi pomanjkljivega komuniciranja in nepopolnih pojasnil njihovih predstavnikov občani vanje izgubili zaupanje.

Prof. dr. Toman je ob izteku skoraj tri ure trajajoče okrogle mize še poudaril, da je prispevek Tojnice za ozaveščanje javnosti pomemben, a tudi ta lahko brez medijske podpore časovno hitro izzveni. Civilne iniciative so potrebne in dobrodošle, še zlasti pri odkrivanju prikritih onesnaževalcev. V Sloveniji ob takih nesrečah nujno potrebujemo verodostojne predstavnike vlade in izvedence iz vrst stroke, ki znajo novice filtrirati, podatke pravilno predstaviti in jih odgovorno komentirati. V primeru Kemisa bo onesnaževalec resda plačal, vprašanje pa je, kdaj.

Tu si lahko prenesete PDF datoteko sporočila za javnost. 

Sorodne novice