Ob svetovnem dnevu ledenikov – 21. marec
V svetu mednarodnih praznikov in mednarodnih dni je pestro. Vsako leto dobimo nekaj novih dni, ko Organizacija združenih narodov – OZN obeležuje kakšen pomemben dogodek ali pa želi opozoriti na družbena razmerja ali na naravni pojav. Nekatere dni pa začno na novo obeleževati nevladne organizacije ali kakšne druge interesne skupnosti. Roko na srce, na kakšen mednarodni dan pa tudi pozabimo in počasi izgine iz zavesti.
Tako nam je začetek leta 2025 prinesel nov mednarodni dan, to je 21. marec – svetovni dan ledenikov, ki v trenutku, ko nastaja ta zapis, s strani OZN še ni niti dokončno potrjen. Kljub temu pa je skupina agencij OZN, ki deluje pod okriljem OZN-Voda, že pred tem razglasila geslo Svetovnega dneva voda 2025: »Zaščitimo ledenike«, in s tem povezala bodoči svetovni dan ledenikov s tradicionalnim ter že uveljavljenim svetovnim dnevom voda. Nenazadnje je to povsem smiselno, saj ledeniki predstavljajo pretežni del zalog sladke vode. Na ta način je bila hkrati dosežena tudi ustrezna odmevnost novega mednarodnega dneva.
Oglejmo si najprej politično plat razglasitve svetovnega dneva ledenikov. Tako kot pri drugih mednarodnih dnevih pod okriljem OZN je tudi v tem primeru obeleževanje dneva predlagalo več držav članic: Barbados, Kanada, Peru, Senegal, Singapur, Tadžikistan, Švica in Združeni arabski emirati. Pobudi so se pridružile tudi številne agencije OZN, ki jih je preveč, da bi jih vse našteli. Pisana druščina, kajne? Le kaj imajo pri tem opraviti države, kot so Barbados, Senegal, Singapur in Združeni arabski emirati, kjer se led nahaja le v hladilnikih? Tako širok nabor držav iz različnih podnebnih pasov skuša poudariti pomen ledenikov za vodno bilanco in stabilnost podnebja na globalni ravni. Njihovo hitro taljenje ogroža dostopnost do vode, prehransko varnost ter številne skupnosti. Prebivalci visokogorskih območij bodo zaradi taljenja ledenikov v prihodnosti imeli na voljo manj vode, hkrati pa taljenje ledenikov povzroča dvig morske gladine in ogroža države v razvoju, ki se nahajajo na majhnih oceanskih otokih (angl. Small Island Developing States – SIDS). Med takšne države spada pobudnica Barbados. Zaščita ledenikov je del globalnega trajnostnega upravljanja voda.
Ko govorimo o vodi, še posebej v kontekstu njenih raznolikih odnosov z družbo, običajno mislimo le na tekočo vodo. Pri tem pogosto pozabljamo, da sta za življenje na Zemlji pomembni tudi drugi dve agregatni stanji vode: vodna para v ozračju in led, ki ga srečujemo na zelo različnih geografskih širinah.
Led je eno od treh agregatnih stanj vode in ima, tako kot tekoča voda, izjemne lastnosti. Najbolj znana med njimi je njegova manjša gostota v primerjavi s tekočo vodo, zaradi česar na njej plava. Prav zaradi tega voda v naravi nikoli ne zamrzne do dna. To omogoča, da imamo pod ledeno skorjo opraviti s tekočo vodo tudi na območju ekstremno nizkih zračnih temperatur in da se življenje bohoti tudi pod zamrznjenim morjem, jezeri in rekami. Sodobna fizikalna kemija pozna kar sedemnajst, po nekaterih drugih podatkih pa osemnajst različnih kristalnih oblik ledu, ki jih zna človek pripraviti v laboratorijskih pogojih. V naravnem okolju Zemlje pa se pojavlja le ena kristalna oblika, ki pa kljub temu omogoča nastanek zelo različnih pojavnih oblik ledu. Led na Zemlji je pomemben, in tega se premalo zavedamo.
Slika 1: Ledeni stalaktiti in podzemni ledenik v jami Ledenka na Viševniku (foto: Miha Staut).
Čeprav je svetovni dan ledenikov posvečen velikim gorskim in kontinentalnim ledenikom, in so naš Zeleni sneg pod Triglavom že pred časom pobrale visoke zračne temperature, ki so posledica podnebnih sprememb, v Sloveniji še vedno najdemo nekaj pojavov stalnega ledu, ki bi mu veljalo posvetiti večjo pozornost. Ti pojavi so širši javnosti skorajda neznani. Eden takšnih primerov je led v kraških jamah (slika 1), kar predstavlja veliko posebnost slovenskega krasa, tako v Alpah kot na območju Dinarskega krasa.
Najprej si oglejmo, zakaj se v nekaterih kraških jamah pojavlja led. Kraške jame »dihajo« – skoznje kroži zrak, ki vteka vanje s površja in tudi izteka na površje. Poenostavljeno gledano lahko klimatsko kraške jame razdelimo na tri skupine. V prvi skupini so tiste, kjer skoznje zrak teče nemoteno, ne glede na letni čas. Te jame delujejo kot cevi, na enem koncu zrak vstopa in na drugem izstopa, pri čemer je smer gibanja odvisna od temperaturnih pogojev v zraku na površju. V takšnih jamah se led pojavlja le redko in to le sezonsko, pozimi. Drugo skupino predstavljajo jame, ki so kot navzgor obrnjeni žepi. V takšnih jamah se zadržuje relativno topel zrak, in ker je lažji od mrzlega, se dviguje navzgor proti stropu in tam obstane. Tudi v teh jamah ledu ne bomo našli. V prvih dveh skupinah jam je temperatura zraka približno enaka povprečni letni temperaturi zraka kraja, v katerem se jama nahaja. Tretjo skupino pa predstavljajo jame, oblikovane kot navzdol obrnjeni žepi. Vanje pozimi doteka hladen zrak, ki je težji od toplega, zato ga izpodrine iz jame. Na dnu takšnih jam nastajajo »jezera« hladnega zraka, katerih temperatura lahko pade nekaj stopinj Celzija pod ničlo. Ponekod ta jezera hladnega zraka vztrajajo celo leto. Če v takšno jamo doteka voda, bodisi s kapljanjem skozi strop bodisi v obliki tekoče vode, bo v takem hladnem okolju zmrznila. Če se takšne jame nahajajo na območjih, kjer je pozimi prisotna snežna odeja, lahko skozi vhod, ki je odprt na površje, v notranjost drsi sneg. Ta se sčasoma pretvori v led in povzroča še dodatno akumulacijo (slika 2).
Slika 2. Čelo podzemnega ledenika v Ledenki na Viševniku. V ledu so vidne varve. (foto: Miha Staut)
Led v jamah je lahko stalen ali sezonski. Slednji se pojavlja le pozimi in ne zavzame večjih prostornin. Praviloma se led pojavlja v različnih oblikah ledenih kapnikov (slika 1). Stalen led pa lahko tvori in oblikuje prave podzemne ledenike, ki imajo skorajda enake lastnosti kot tisti, ki jih najdemo na površju (slika 2). Zanimiv pojav v jamskem ledu so varve – izrazite plastnaste strukture izmenjujočih se svetlih in temnih slojev ali prog (slika 2). Varve nastanejo zaradi sezonske izmenjave organske produkcije iz površja nad jamo. Poleti, ko rastline na površju aktivno rastejo, voda v jamo prinaša organski material, ki se v ledu odraža kot temna proga. Pozimi pa, ko je organska produkcija manjša, pa v jamo doteka čistejša voda, kar tvori svetlejše proge. Tako lahko v ledu opazujemo značilno izmenjavo svetlih in temnih prog, ki jih lahko primerjamo z letnicami dreves. Varve v jamskem ledu niso nikoli popolnoma vzporedne, ampak so skoraj vedno deformirane, saj led teče. Deformacija ledu se zaradi tega dogaja v tako imenovanem plastičnem območju, kar lahko ustvarja tudi zelo nenavadne oblike. Če nekoliko pretiravam, so oblike deformacij ledu lahko nadvse bravurozne.
Slovenija se lahko pohvali z več ledenimi jamami. Med najbolj znane sodijo Snežna jama na Raduhi, ki je tudi turistično dostopna (povezava), Ledena jama na Stojni (povezava) in Velika ledena jama v Paradani (povezava). Poleg teh obstaja še več manj znanih ledenih jam (slika 3). Najbolj znana ledena jama na svetu je die Posselthöhle ali bolj popularno imenovana die Eisriesenwelt (povezava).
Slika 3. Brezno Ledena kraljica na Kaninu, pogled po breznu navzdol; na levi je vidna gola kamnina in na desni ledeni slap. (foto: Miha Staut).
Ledene jame so na prvi pogled posebnost, za katero se nam zdi, da nima večjega pomena. Vendar temu ni tako. Z okoljskega vidika predstavljajo ledene jame izjemno dragocene podnebne arhive, saj so v ledu skrite številne informacije o paleoklimi. Žal je to vse premalo raziskano. Poleg tega so te jame tudi izjemen indikator sprememb podnebja. V vseh naših ledenih jamah s stalnim ledom se debelina in prostornina ledu vztrajno zmanjšujeta, in v nekaterih bo led sčasoma popolnoma izginil. Spremembe v jamskem ledu so jamarji začeli opažati že sredi sedemdesetih let (npr. geolog Dušan Novak v Ledeni jami na Stojni). Sprva so jih pripisovali spremembam gozdnih sestojev nad jamami zaradi gozdarskih posegov, a danes vemo, da so bili to prvi znanilci sprememb podnebja. Povsem pa smo pozabili, da so imele ledene jame nekdaj pomembno gospodarsko vlogo. V času, ko hladilnikov še ni bilo, je bil led izredno dragocen za shranjevanje hrane in ohranjanje njene kakovosti ter za hlajenje pijače. Z območja Trnovsko-Banjške planote so led vozili v Trst in ga tam prodajali (povezava). V Velikotrškem ledeniku nad Vipavsko dolino so še danes vidni ostanki orodja, s katerim so sekali in dvigovali led. Z ledenimi jamami pa je povezana še ena zanimivost. V preteklosti so jih uporabljali za skrivanje divjega lova. Zaradi nizkih temperatur v takšni jami ni bilo nevarnosti, da bi se meso divjačine pokvarilo, zato so jo lahko skrbno skrili, »raubšic« pa jo je lahko brez večje nevarnosti ponoči prišel iskat.
Svoje zapise o praznikih vode pogosto začnem z anekdoto. Ker je bilo tokrat zaradi novinca med prazniki to nemogoče, naj bo to tokrat zgodba za konec. V mojih jamarskih letih, v začetku devedesetih, smo obiskali Ledeno jamo na Stojni (povezava). V tistih časih smo imeli jamarske kombinezone, ki smo jih šivali sami, ali pa nam jih je sešila kakšna dobra duša, najpogosteje mama ali sestra. Tako je bilo tudi v mojem primeru. Jaz sem sestri napisal domače branje, ona pa mi je v zameno sešila kombinezon. Žal se je moj spis njeni učiteljici slovenščine zdel veliko nakladanje in ocena ni bila ravno blesteča. V brezno sem se ob steni ledenika spustil kot drugi ali tretji. Vpel sem se v desender in se spustil ob ledeni steni. Po desetih metrih sem se ustavil in začel občudovati varve v ledu. Nenadoma sem zaslišal hreščanje, ki sem ga slišal kot trganje vrvi, na kateri sem visel. Prestrašen sem zakričal: »Para se mi štrik!«, spodaj pa se mi je kolega zadrl nazaj: »Ne serji ga, to ni mogoče! Spusti se dol in ne paničari.« Hitro sem zdrsel do dna in tam smo skupaj ugotovili, da se mi je, medtem ko sem visel nad breznom, kombinezon razparal po celem hrbtu. Bil je sešit tako »kvalitetno«, kot je bila napisana moja obnova sestrinega domačega branja.
Slika 4. Ledeno jezero v Ledenki na Viševniku (foto: Miha Staut).
Ko sem nekaj dni kasneje ponovno obiskal fakulteto, sem skušal nekatere profesorje prepričati o zanimivosti in pomembnosti ledenika na Stojni, a pri tem nisem imel nikakršnega uspeha. V času, ko sem začel hoditi v službo in si ustvaril družino, pa je bilo za jamarstvo vedno manj časa, dokler nisem povsem prenehal z obiskovanjem jam. Tako je moje zanimanje za raziskave ledenih jam ostalo neuresničeno. Na srečo se nekateri aktivni jamarji zavedajo pomena teh jam, in bolj ali manj iz čistega entuziazma v njih izvajajo opazovanja in meritve. Žal pa te raziskave niso finančno podprte.
Mihael Brenčič
Zahvala: Iskrena hvala vztrajnemu raziskovalcu slovenskih ledenih jam, dr. Mihu Stautu, ki mi je nesebično odstopil fotografije jam.
