Mulc, zakaj nisi zalival rož?
Mednarodni dan zdravja rastlin – 12. maj
Markus Spiske on Unsplash
Največje tveganje za rože in rastline na vrtu so domači moški. Nežnejši spol, zlasti mame, se posveča gojenju različnih lončnic; skrbno jih zalivajo, prestavljajo, gnojijo in tako ali drugače skrbijo zanje. Podobno je tudi na vrtu, vsako pomlad ljubeče oblikujejo gredice in na njih posadijo različne vrtnine, nato jih okopavajo, plevejo in zalivajo. Ne glede na vso predanost pa morajo to skrb občasno prepustiti tudi drugim članom družine, zelo pogosto so to najstniški sinovi, ki ostanejo doma, ko starši oddidejo na dolgo pričakovane in zaslužene počitnice. Odhod staršev od doma za teden ali dva pomeni za mladostnika začetek nekontrolirane svobode, začetek dni, ko bo prepuščen sam sebi, ko ne bo nihče od njega zahteval, naj pospravi za seboj, odnese smeti, pomije posodo in kar je še drugih nadležnih ter nepotrebnih vsakodnevnih opravil. A predno mama še zadnjič zaloputne vrata za seboj, svojemu nadebudnemu potomcu naroči:
»Prosim, zalivaj rože. Vsako jutro tiste, ki so na okenski polici v dnevni sobi, vsak drugi dan pa še rože na balkonu. Prosim, ne pozabi.«
»Ja, mami. Bom, mami,« zagotavlja, pri tem pa še sam ne ve dobro, na kaj je pri tej obljubi mislil.
Le zakaj bi si delal skrbi z zalivanjem rož? Zalil bom enkrat in to temeljito, si misli. Takoj naslednji dan, pa ne zjutraj, pač pa malce preko popoldneva, saj ni nobene potrebe, da bi človek vstajal navsezgodaj zjutraj. Enostavneje bo temeljito zaliti rože za oba nadaljnja tedna vnaprej. Seveda je voda tekla preko robov cvetličnih lončkov, pa ne le voda, z njo vred je iz njih steklo še kar nekaj zemlje, tako da jo je bilo polno po tleh in policah. Tako, naloga je opravljena, in sedaj se lahko posveti drugim aktivnostim.
Ko se je mama čez štirinajst dni vrnila z morja, je najprej zavila na balkon, z namenom, da odpre balkonska vrata in prezrači zatohlo stanovanje:
»Ali nisi nič zračil? V stanovanju smrdi,« takoj nato pa je sledil krik: »Moje rože!« in nato: »Mulc, zakaj nisi zalival rož? In kaj si počel z njimi?«
»Sem, mami.«
»Zakaj pa so povsem uvele?«
»Prisežem, zalil sem.«
»Ljubi bog, kaj si delal, da je po tleh in policah polno zemlje?«
»Jaz nič. To se je kar samo naredilo.«
Podobno je bilo z zalivanjem vrta. To je sicer natančno in zahtevno opravilo, saj se je treba vsaki vrtnini posebej posvetiti. Nekatere lahko zaliješ le pri steblu, druge nekoliko stran, komaj vzklite poganjke zaliješ z razpršilom, nekaterih pa nikakor ne smeš zmočiti po listju.
Moja boljša polovica zelo skrbno goji rastline na svojem vrtu, ki mu pravi njiva, njene posamezne dele pa vedno zaliva skoraj s kirurško natančnostjo. Ker živimo v Ljubljani, njiva pa je na Notranjskem, mora kdaj pa kdaj nalogo zalivalca opraviti kdo drug. To vlogo najpogosteje opravlja njen oče:
»Fotr, zalij paradajz,« mu daje navodila po telefonu, »in glej, da ne boš ponovno vode polival po listju!«
Ko naslednjič obišče njivo, sledi telefonski klic:
»Fotr, kolikokrat sem ti že rekla, da paradajza ne zalivaj po listju?«
»Saj je vseeno, voda je voda,« sledi lakoničen odgovor na drugi strani etra.
»Fotr. Ni res. Če paradižnik zalivaš tako, da namočiš listje, se bo na njih razvila plesen, tudi morebitni virusi se lahko hitreje razvijejo,« ga kot že nič kolikokrat do sedaj ponovno poučuje.
Ko govorimo o zdravju rastlin, takoj pomislimo na odnos med njimi in vodo. Vendar pa je ta odnos večplasten in v veliki meri odvisen od kraja in vrstne sestave ter narave rastlin. Le rastline, ki imajo na voljo dovolj vode in hkrati niso pod vplivom njenih presežkov, bodo dovolj zdrave, da bodo dozorele ter uspešno razvile svoje plodove. To velja tako za kulturne kot za prosto rastoče rastline. V naravi je to povezano s padavinami, in če teh ni dovolj, nastopi suša. Pri gojenih in kulturnih rastlinah je vprašanje ustreznih količin vode najprej povezano s padavinami, če pa teh ni dovolj, pa z vprašanjem namakanja, to je z dodajanjem manjkajočih količin vode. Pri tem lahko gre za klasično, razprševalno namakanje, ali pa za sodobnejše in učinkovitejše sisteme, ki so podprti z meritvami vlažnosti tal ter kapljičnega namakanja, ki tam, kjer je to smiselno, vodo dovaja vsaki rastlini posebej. Iz prejšnjega, sicer laičnega primera izhaja, da lahko neustrezno namakanje ali zalivanje vpliva na razvoj nekaterih škodljivih bolezni in škodljivcev
Markus Spiske on Unsplash
Razvoj bolezni rastlin je povezan tudi s kvaliteto vode, s katero namakamo rastline. Voda za namakanje lahko ima zelo raznoliko kemijsko sestavo. Onesnažena voda bo vplivala na rast rastlin bodisi tako, da se ne bodo razvile v celoti, bodisi tako, da bodo manj odporne na posamezne bolezni. Danes v svetu, zlasti na sušnih in polsušnih območjih, vlagajo velike napore v to, da bi odpadno vodo ponovno uporabili v kmetijstvu. Poleg same vode je ta lahko tudi pomemben vir hranil, vendar pa je treba biti pri tem zelo previden. Odpadne vode iz urbanih območij, zlasti tam, kjer je prisotna industrija, so lahko za takšno namakanje neprimerne, če pred tem niso ustrezno obdelane. Vpliv kemijskega stanja vode za namakanje na rastline je potrebno upštevati tudi takrat, ko vodo za ta namen zajemamo iz narave. Neustrezna kemijska sestava vode za namakanje ima poleg vpliva na rastline tudi vpliv na kvaliteto tal, ki lahko zaradi neprimernega namakanja postanejo povsem neuporabna.
Francesco Gallarotti on Unsplash
Zdravje rastlin je zelo pomembno, tako tistih, ki rastejo prosto v naravi, kot kulturnih rastlin, ki so osnova za prehrano ljudi in domačih živali. Zdrave rastline lahko pomagajo prekiniti lakoto in zmanjšajo revščino, pri tem pa ščitijo okolje kot celoto ter spodbujajo ekonomski razvoj. Rastline prispevajo 80 % hrane, ki jo zaužije človeštvo, in prispevajo 98 % kisika, potrebnega za dihanje. Na globalni ravni so izgube zaradi bolezni kulturnih rastlin zelo visoke. Mednarodna organizacija za kmetijstvo in prehrano – FAO ocenjuje, da je kar 40 % kulturnih rastlin za proizvodnjo izgubljenih zaradi bolezni in škodljivcev, pri tem pa nastane ekonomska škoda v vrednosti 220 milijard dolarjev. Ta ista organizacija istočasno ocenjuje, da bo zaradi rasti prebivalstva do leta 2050 treba povečati proizvodnjo rastlinske pridelave kar za 60 %, če bomo želeli prehraniti vse prebivalstvo planeta.
Spremembe podnebja ne zmanjšujejo le kvalitete poljščin in znižujejo njihovega donosa, temveč posledično znižujejo tudi njihovo hranilno vrednost. Naraščujoče temperature zraka pomenijo, da se škodljivci in bolezni pojavljajo tudi v nišah, ki jih pred tem niso zasedali ter na območjih, na katerih jih pred tem ni bilo. K širjenju bolezni in škodljivcev veliko pripomoreta tudi mednarodna trgovina ter transport, ki sta pomembna vektorja širjenja. V zadnjem desetletju so se te dejavnosti in pretok blaga povečali kar za trikrat.
S tem je tesno povezano vprašanje insektov ter nihova dvojna vloga, ki jo v pridelavi hrane do sedaj nismo znali ustrezno razrešiti. Po eni strani so številni med njimi škodljivi za kulturne rastline, po drugi strani pa so insekti zelo pomembni za zdravje rastlin. Naštejmo le nekaj njihovih pomembnih vlog: opraševanje, medsebojni vpliv med različnimi insekti v ekosistemu ter s tem povezano vzpostavljanje ravnotežja med različnimi vplivi na rastline, zagotavljanje kakovosti tal in omogočanje kroženja hranilnih snovi in tudi vode med rastlinami, zrakom in mineralno ter organsko snovjo. Žal lahko ugotovimo, da se je zaradi drastičnih posegov in zatiranja škodljivih vrst na globalni ravni drastično zmanjšalo tudi število vseh insektov.
Mednarodni dan zdravja rastlin se je razvil iz mednarodnega leta zdravja rastlin, ki mu je leta 2020 FAO posvetil velik del svojih aktivnosti. Na podlagi pobude FAO je Generalna skupščina Organizacije združenih narodov na svojem zasedanju konec marca leta 2022 proglasila 12. maj za mednarodni dan zdravja rastlin. To je še eden izmed najmlajših mednarodnih dni, ki izhajajo iz zavez Agende 2030 ter z njimi povezanih ciljev trajnostnega razvoja.
Prof. dr. Mihael Brenčič
