V slogi je moč
Svetovni dan zadrug – 1. julij 2023
Besedilo, ki je pred vami, je o »praznikih vode« že 37. zapis po vrsti. Praktično vse dosedanje zapise sem skoraj v celoti napisal iz glave, le tu in tam sem preveril podatek ali polistal po kakšnem znanstvenem članku, da sem lahko dopolnil zapisano. Na začetku letošnjega koledarskega leta sem naredil seznam mednarodnih dni, ki jih lahko tako ali drugače povežemo z vodo. Med njimi se je znašel tudi svetovni dan zadrug. Podobno kot pri ostalih dneh, ki sem jih uvrstil na seznam, sem takoj dobil idejo, o čem bom pisal, in skorajda zamahnil z roko, češ, o tem dnevu ne bo nobena težava napisati nekaj vrstic. Ko pa sem se z vso resnostjo lotil pisanja prispevka in ko sem ponovno »nekoliko pobrskal« za podatki, sem ugotovil, da je odnos med zadrugami in vodo izredno kompleksen in da je v literaturi, pa tudi na sploh, izredno slabo znan in raziskan. Prišel sem do sklepa, da gre za izredno obsežno problematiko, ki je povezana s precej zapletenimi družbenimi odnosi. Upal bi si trditi, da je odnos med zadrugami in vodo nekaj, kar stroke o vodi zanemarjajo, v nekaterih primerih celo namerno, včasih pa zaradi tega, ker ne vedo, kako se tega lotiti. Ugotovil sem, da gre za izredno pomembno področje sociologije in prava voda, ki ga ni mogoče odpraviti kar tako, le z nekaj stavki. Zato je namen mojega tokratnega zapisa predvsem opozoriti na velik pomen zadrug, ki so tako ali drugače povezane z vodo, hkrati pa tudi spodbuditi nadaljnje delo v tej smeri.
Slika 1: Pomemben del zadružništva so skupne odločitve. (foto: Antonio Janeski – Unsplash)
Za začetek se najprej lotimo opredelitve pojma »zadruga«. Mednarodno zadružniško zavezništvo (ang. International Co-operative Alliance) je leta 2018 podalo Izjavo o zadružni identiteti, ki pravi: »Zadruga je avtonomno združenje oseb, prostovoljno povezanih z namenom, da na skupne ekonomske, družbene in kulturne potrebe ter prizadevanja odgovarjajo prek podjetja v skupni lasti, ki ga upravljajo demokratično.« (povzeto po prevodu na Wikipediji). Zelo podobna je definicija, ki jo navaja veljavni slovenski Zakon o zadrugah (PisRS): »Zadruga je organizacija vnaprej nedoločenega števila članov, ki ima namen pospeševati gospodarske koristi in razvijati gospodarske ali družbene dejavnosti svojih članov ter temelji na prostovoljnem pristopu, svobodnem izstopu, enakopravnem sodelovanju in upravljanju članov.« Preprosto povedano, zadruga je združenje članov, ki skušajo vzpostaviti neko dejavnost, ki ima praviloma ekonomske rezultate.
Slika 2: V slogi je (konjska) moč. (foto: Aubrey Odom – Unsplash)
Zadružno gibanje ima v svetu zelo dolgo tradicijo, podobno velja tudi za naše kraje. Za naše območje imajo zadruge poleg velikega gospodarskega pomena tudi velik simbolno zgodovinski pomen. V Sloveniji so bile zadruge najprej osnovane kot kreditne skupnosti, ki so pomagale svojim članom z manjšimi in kratkoročnimi krediti. V Ljubljani so prvo takšno zadrugo ustanovili že leta 1856. Vse do konca 19. stoletja so na območju današnje Slovenije delovale predvsem posojilnice, ki so skušale kmetom pomagati pri premagovanju gospodarske krize, s takšno gospodarsko vlogo pa so imele tudi narodnoobrambni značaj. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa so se oblikovale zadruge, katerih namen je bil pomagati kmetom, delavcem in obrtnikom ter izboljšati njihov socialni položaj. V to obdobje sodi razvoj krščansko socialnega gibanja, katerega vodja je bil Janez Evangelist Krek (1865-1917), ki je bil velik zagovornik zadružništva. Tudi po prvi svetovni vojni se je nadaljeval razvoj zadružnega gibanja, ki pa je imel vzpone in padce. Veliko zadrug je propadlo, zlasti gospodarska kriza v sredini 30. let prejšnjega stoletja je ostro zarezala med njih, vendar se je zadružno gibanje nato ponovno vzpostavilo. Po drugi svetovni vojni, v drugi Jugoslaviji, pa je bilo zadružno gibanje izpostavljeno velikim izzivom, ki so izhajali tudi iz spremenjenega družbenega sistema. Sprva je bil režim zelo nenaklonjen zasebni iniciativi, zlasti kmetje so bili zelo na udaru, sčasoma pa je prišlo do sprememb, spone so se nekoliko zrahljale, saj je vladajoči režim spoznal, da zadruge prinašajo tudi širše koristi. Zadružništvo je živo tudi v samostojni Republiki Sloveniji in ima veliko možnosti za nadaljni razvoj, kljub temu pa je pred njim veliko izzivov, ki so bili po osamosvojitvi povezani z različnimi privatizacijskimi poskusi in slabimi finančnimi odločitvami zadružnih vodstev. Ne glede na vse, zadruge ostajajo pomembne tudi v prihodnosti.
Pomen zadrug je prepoznan tudi v mednarodnem okolju. Povsod po svetu, zlasti v ruralnih okoljih, imajo zadruge velik pomen pri gospodarskem povezovanju majhnih kmetov, v urbanih okoljih pa se med seboj povezujejo izvajalci različnih storitvenih dejavnosti. Zadruge so izpričane tudi v drugih primerih. Po podatkih Organizacije združenih narodov je v zadruge vključeno 12 % svetovnega prebivalstva, zaposlujejo pa 280 milijonov ljudi, kar globalno predstavlja 10 % delovno aktivnega prebivalstva. Tudi v svetu imajo zadruge zelo bogato tradicijo. Prva zadruga je bila ustanovljena leta 1761 na Škotskem, zadružniško gibanje pa je po Evropi vzcvetelo sredi 19. stoletja.
Slika 3: Načrtovanje in dogovarjanje je pomben del zadružništva. (foto: Priscilla du Preez – Unsplash)
Dan zadružništva se obhaja že od leta 1923 dalje, ko je bila ustanovljena mednarodna zadružniška zveza. Organizacija združenih narodov je ta dan razglasila na generalni skupščini leta 1992, pod njenim okriljem pa se je dan pričel obhajati leta 1995. Ob vzpostavitvi tega mednarodnega dne so odločili, da ga bomo obeleževali vsako prvo soboto v juliju. Vsako leto v OZN razglasijo tudi vodilno geslo. V letu 2023 je to: »Zadruge gradijo boljši svet.« (ang. Cooperatives Build a Better World).
Ko pomislimo na zadruge, nam zlasti Slovencem pridejo najprej na misel kmetijske, morda celo obrtniške ali pa finančne zadruge. V Sloveniji poznamo tudi delovanje stanovanjskih zadrug. Kako pa so zadruge lahko povezane z vodo? Površen odgovor bi bil, da so to gotovo vodne zadruge. Toda, kaj pravzaprav so to vodne zadruge? Izkaže se, da je pojem vodne zadruge zelo širok in da lahko vključuje različne vidike gospodarjenja in upravljanja voda. V Sloveniji še vedno deluje nekaj vodovodnih zadrug. Kot pove njihovo ime, gre za zadruge, katerih namen je oskrba skupnosti s pitno vodo. Kdor želi, si lahko ogleda zgledno urejeno domačo stran vodovodne zadruge Senično (povezava), pa tudi njihov statut (povezava). Podobne vodovodne zadruge poznamo tudi v naši soseščini. Zelo pogoste so na avstrijskem Koroškem, zlasti tam, kjer živi slovenska narodna manjšina. Poznajo jih tudi na Hrvaškem, Bosni in Hercegovini ter v Srbiji, nekatere med njimi pa so gospodarsko tudi zelo močne. Z vodo pa so povezane še zadruge, ki imajo nekoliko drugačen namen. Na zadružni osnovi je bil organiziran Odbor za osuševanje Ljubljanskega barja, ki je deloval na prehodu iz 19. v 20. stoletje in ga v nekaterih virih zasledimo tudi kot vodno zadrugo na Ljubljanskem barju. Podobne vodne zadruge so bile prisotne tudi drugod po Sloveniji in v širšem prostoru. Del teh zadrug se je ukvarjal z melioracijami in člani so bili usmerjeni v regulacijo vodotokov. Literatura poroča o vodnih zadrugah na območju Bečeja na severu Vojvodine, kjer so člani izvajali regulacije reke Tise in njenih pritokov. V nekaterih drugih primerih so vodne zadruge delovale na področju protipoplavne zaščite in so bile usmerjene predvsem v zagotavljanje varnosti pred poplavami. V svetu so znane tudi namakalne zadruge.
Slika 4: Gradimo skupaj – temelj zadružništva (foto: Randy Fath – Unsplash)
Vodnih zadrug se na nek način dotika tudi veljavni Zakon o vodah iz leta 2002, ki v 182. členu pravi: »Kmetijska in gozdna zemljišča, na katerih je v zemljiški knjigi vpisana lastninska pravica vodnih zadrug po predpisih, ki so ustanavljali vodne zadruge, preidejo z dnem uveljavitve tega zakona v last lokalne skupnosti, na območju katere ležijo, razen če se dokaže pravno nasledstvo.« To je člen, katerega pomena pisec teh vrstic ne zna podrobneje razložiti. Tudi vsi napori, da bi našel »predpise, ki so ustanavljali vodne zadruge«, za sedaj niso naleteli na sadove. V povezavi z vodovodnimi zadrugami v Sloveniji poznamo tudi nekaj pravnih in lokalno političnih sporov. Še ne tako dolgo nazaj je lokalno politiko na širšem območju Brežic pretresal spor o vodovodni zadrugi Bizeljsko (npr. povezava) in na področju Predvora (povezava).
Oskrba s pitno vodo je v pristojnosti lokanih skupnosti in preko njih pooblaščenih javnih komunalnih podjetij. Slovenska zakonodaja na področju reguliranja pitne vode v zadnjih desetletjih teži k integraciji vodovodnih sistemov. Zaradi tega komunalna podjetja v oskrbo in upravljanje prevzemajo veliko manjših in starejših sistemov. V nekaterih okoljih temu nasprotujejo ali pa so do tega vsaj skeptični. S stališča zagotavljanja zdrave pitne vode je združevanje vodovodnih sistemov gotovo smiseln ukrep. Večje sisteme je lažje nadzorovati, večja podjetja, odgovorna za oskrbo s pitno vodo, pa imajo tudi več znanja, usposobljenosti in možnosti, da zadostijo zahtevam standardov. Seveda pa se pri tem pojavlja vrsta odprtih vprašanj, ki posegajo v tradicionalna lastniška in skupnostna razmerja. Eno takih je vprašanje, v čigavi lasti je infrastruktura, ki so jo zgradile zadruge ali neformalne vodovodne skupnosti. Predvsem pa takšna združevanja pogosto posegajo v tradicionalno razumevanje javnega dobra in skupnostne lastnine. Lokalni prebivalci so mnenja, da so voda in vodni viri njihova last, torej last celotne skupnosti, ne pa tudi države ali splošnega naravnega javnega dobra, kakor izhaja iz veljavne zakonodaje. Kar nekaj primerov iz svoje prakse poznam, ko se je manjši lokalni vodovod pridružil večjemu vodovodnemu sistemu. Upravljavec, ki je prevzel upravljanje majhnega vodovodnega vira, je pričel pogosteje kontrolirati stanje vode, rezultati analiz pa so zelo pogosto pokazali, da je bilo treba vodo po novem prekuhavati. In kakšna je bila reakcija prebivalcev na takšnih območjih? »Prej, ko smo sami skrbeli za vodo, je ni bilo treba nikoli prekuhavati, imeli smo dobro vodo, nikomur ni bilo nikoli nič, sedaj pa, ko zanjo skrbi občina, je voda praktično vedno zanič.« Zakaj pred tem »nikoli nikomur ni bilo nič«, bi lahko na dolgo in na široko razpravljali, glavni razlog, zakaj je bila pred tem »voda dobra«, pa leži v tem, da so pred tem le redkokdaj naredili analizo sanitarne ustreznosti, ker so te »pač predrage«.
Za trenutek se dotaknimo še sosednje Avstrije, kjer so vodovodne zadruge zelo močan dejavnik lokalne politike. Avstrijski Zakon o vodah (nem. Wasserrechtgesetz), ki je, mimogrede, zakon, ki velja že od leta 1959 dalje, vsebuje poseben člen, ki ureja delovanje vodnih zadrug (art. 73, Wassergenossenschaften). Avstrijsko vodno pravo je mnogo bolj kompleksno kot slovensko, predvsem zaradi tega, ker je voda, ki se nahaja na privatnem zemljišču, v lasti lastnika zemljišča, kar pa seveda ne pomeni, da ta lahko počne z njo, kar se mu ljubi, ampak mora pri tem upoštevati še pravice lastnikov sosednjih zemljišč in lastnikov v nizvodni smeri. Ta razmerja dodatno zapletejo še odnosi med javnim in zasebnim na področju oskrbe s pitno vodo, kjer ima država pravico prevzeti vodne pravice na privatni lastnini, vendar je to izredno kompleksno pravno področje, ki se mu uradni organi raje na široko izognejo.
Slika 5: Vzajemna pomoč je prav tako osnova zadružništva. (foto: Rafael Idrovo – Unsplash)
Pred leti sem bil priča temu, kaj pomeni moč lokalne skupnosti in lokalne vodovodne zadruge na avstrijskem Koroškem. Dolgo vrsto let sem se intenzivno ukvarjal s hidrogeologijo Karavank. Skupaj s kolegom Walterjem, ki je doma iz Dobrle vasi na avstrijskem Koroškem, ter najinimi sodelavci, sva hidrogeološko obdelala celotno pogorje na mejnem območju med Republikama Slovenijo in Avstrijo. Rezultat našega dela je bila razglasitev skupnega čezmejnega vodnega telesa podzemne vode Karavanke, ki je bilo eno prvih takšnih teles v Evropi in tudi širše. Nekoč sva bila povabljena v kulturni dom v Globasnico na severni strani Pece, kjer naj bi predstavila najino delo. Dogodek je bil dvojezičen, jaz sem govoril slovensko in Walter nemško. Poleg tega so bili prisotni še uradniki, pristojni za vodo in geologijo s Koroške deželne vlade v Celovcu. Že na začetku pogovora se mi je zdelo zelo nenavadno, da je bila notranjost doma nabito polna, niti en stol ni bil prazen, vzdušje pa je bilo naelektreno. Ko se je razprava približala vprašanju zaščite vodnih virov na Peci in vodnim pravicam, je dvorana skoraj eksplodirala. Predstavnike Koroške deželne vlade so občani srdito napadali, ti pa so se ves čas le branili. Bilo je izredno veliko hude krvi in skorajda zmerjanja, le nekaj treznim posameznikom se je treba zahvaliti, da se strasti niso še bolj razplamtele. Razprava se je zavlekla globoko do polnoči, zame, ki nisem bil vpleten neposredno, pa je bila to lepa ilustracija tega, kako ljudje razumejo in se zaščitniško vedejo do vodnih virov v lokalnem okolju. Nazaj na poti v Ljubljano sem doživel posebno izkušnjo. Vozil sem pozno ponoči, in ker je bilo pozimi, je snežilo, zato sem po zasneženi cesti le z veliko težavo prilezel na vrh Jezerskega sedla. In ko sem že tuhtal, kako bom po serpentinah prišel še na južno stran Karavank, se je nenadoma pred menoj odprla splužena cesta. »No,« sem si rekel, »včasih pa so naše ceste tudi boljše od avstrijskih.«
V teh nekaj vrsticah sem želel nakazati, kako zanimiv in pomemben je družbeno ekonomski odnos med zadrugami in vodo v vsej njeni funkcionalnosti. Pri tem ne gre le za zadrugo kot subjekt javno zasebnega prava, temveč tudi za razumevanje vode, ki je globoko vsajeno v pojem skupnega in naravnega dobrega. Zavedam se, da sem te odnose le nakazal. Želim si, da bi bilo moje tokratno besedilo spodbuda za raziskave v tej smeri. Problematika si zasluži večjo pozornost stroke.
Prof. dr. Mihael Brenčič
