Begunski genski zapis
Svetovni dan beguncev in razseljenih oseb – 20. junij
Sredi noči se je po vhodnih vratih hiše končno zaslišalo dolgo pričakovano razbijanje s puškinim kopitom ter preteči vojaški glasovi. Gospodar, ki je nekaj dni pred tem kot mobiliziran sanitetni oficir propadle kraljevske vojske pribežal s Hrvaške, kjer se je za las izognil ustašem, je odprl vrata in zaslišal se je preteči nemški ukaz gestapovskega oficirja, da ima družina le uro časa, da se obleče in s seboj vzame najnujnejše. Kovčki z osnovno obleko in nekaj hrane so že nekaj dni čakali v kotu. Po dobri uri jih je na dvorišču pobral kamion z odprto cerado in grobo stesanimi klopmi, na katere so posedli. Moški je za roko držal najstarejšega sina, žena pa je v naročju pestovala dojenčka, ki je imel že nekaj dni visoko vročino, ki ni in ni hotela popustiti. Skupaj z drugimi pregnanci jih je gestapo segnal v veliki centralni prostor mestne vojašnice, od koder naj bi s prvim transportom odšli v izgnanstvo. Z dojenčkom pa je bilo vedno slabše, že tako visoka vročina je le še naraščala.
Za množico pregnancev v vojašnici je bil zadolžen nemški vojaški zdravnik, nemškutar, ki je nekoč davno, še v času Avstro Ogrske monarhije, skupaj z moškim na Dunaju študiral medicino. To je bila sreča v nesreči, za bolanega otroka je priskrbel zdravila, pri poveljujočem gestapovskem oficirju pa je dosegel, da so na pot odšli nekaj dni kasneje, s tretjim transportom.
Slika 1: Ulica v begunskem taborišču. (foto: Julie Ricard – Unsplash)
Moški je bil moj ded, žena moja babica, najmlajši sin, dojenček z visoko vročino, pa moj oče. Deda, ki je bil znan zobozdravnik in zdravnik splošne prakse, je skupaj z družino doletela podobna usoda kot številne druge štajerske intelektualce, ki jih je okupacijska oblast pregnala na Hrvaško in v Srbijo. Očetova družina je svojo pregnansko pot končala v Užicah v Srbiji, kjer je ded uspel vzpostaviti improvizirano zdravniško in zobozdravstveno prakso, s katero je do konca vojne preživljal družino. Doživeli so Užičko republiko, njen propad, neprestane vdore četnikov v mesto, nemške represalije in na koncu osvoboditev. Za starejšega sina, mojega strica, je bila to izkušnja, od katere si ni nikoli zares opomogel. Oče je imel srečo, bil je še premajhen, da bi dojel vse razsežnosti in strahote druge svetovne vojne. Stara starša sta še dolgo vrsto let, dokler so jima to dopuščale moči, obiskovala svoje dobrotnike v Srbiji, ki so jim med vojno ponudili streho nad glavo.
Slovenci imamo v zgodovini veliko begunskih in pregnanskih izkušenj. Pri nas živi veliko potomcev Uskokov, ki niso bili nič drugega kot begunci pred Turki, ki so prodirali navzgor po Balkanskem polotoku. Na Štajerskem in v Prekmurju je še danes veliko priimkov, ki so primorskega izvora, ljudje, ki jih nosijo, pa so potomci beguncev pred Soško fronto, še več pa je tistih, katerih predniki so po koncu prve svetovne vojne pobegnili pred italijanskim fašizmom. Spomnimo se tudi na vse begunce, ki so območje Slovenije zapustili med drugo svetovno vojno in kmalu po njej. Ne dolgo tega smo sprejemali valove beguncev, ki so bežali pred posledicami vojn po razpadu Jugoslavije. In nenazadnje, ste kdaj pomislili na to, koliko krajev z imeni, kot so Tabor, Gradišče, Begunje, Prebegi ali Bežigradi, imamo po celi Sloveniji? Izkušnja begunstva je globoko vtkana v našo zgodovino, v naš genski zapis, pa si tega iz takšnega ali drugačnega razloga nočemo priznati.
Ker sem bil še premlad, se le bežno spomnim babičinih pripovedi o tem, v kakšnih pogojih so živeli kot begunci, predvsem pa o tem, kako sta z dedom v improvizirani ordinaciji, bila je njegova medicinska sestra in inštrumentarka hkrati, le z velikimi težavami ohranjala minimalne higienske pogoje, da sta lahko izvajala osnovna zdravniška opravila. Na voljo ni bilo skoraj nobenega sanitetnega materiala, tudi zdravil ne, težave pa so bile tudi s čisto vodo in sanitarijami.
Ko se danes, kot ničkolikokrat pred tem v zgodovini, soočamo z begunci, vidimo samo nepregledno množico ljudi, ki poskuša prečkati različne meje in bariere, ali pa množico, ki je obstala na nikogaršnjem ozemlju, kjer ljudje pogosto ostanejo ujeti za mnoga desetletja, ko ta vmesni prostor postane njihov dom. Pri tem pa se kot bralci ali gledalci slabih novic iz varnega kavča in tople sobe ne zavedamo, kaj vse to potegne za seboj. Množica ljudi vedno in povsod povzroči številne javno zdravstvene težave in konflikte. Na eni strani je beguncem treba zagotoviti hrano in vodo, na drugi strani pa ustrezne higienske pogoje. Treba je torej poskrbeti za vodo v vsej njeni fiziološki in sanitarni pestrosti.
Mednarodne vladne organizacije, kot je na primer Visoki komisariat za begunce – UNHCR, in številne nevladne organizacije za pomoč beguncem, se tem težavam zelo intenzivno posvečajo. Mnoge med temi organizacijami so oblikovale natančne priročnike z navodili za oskrbo beguncev z vodo in navodili za zagotavljanje osnovnih higienskih pogojev v begunskih taboriščih. Nekateri od teh priročnikov so prosto dostopni na svetovnem spletu. Poskušajmo na kratko zajeti njihove zahteve in vsebino.
Slika 2: Taborišče nekje v hribovju na Bližnjem vzhodu. (foto: Levi Meir Clanc – Unsplash)
V begunskih taboriščih mora biti voda na razpolago za vse enako, vsakomur, ki v njih prebiva, mora biti na voljo enaka količina vode, vključno s šolami in zdravstvenimi enotami, ki delujejo v okviru begunskih taborišč. Oskrba z vodo mora biti sprejemljiva in varna, to pomeni, da je voda pitna in sprejemljive kvalitete s stališča njene pojavnosti, vonja in okusa. V ta namen je treba vzpostaviti varnostne načrte in redni monitoring prisotnosti morebitnih fekalnih onesnaženj. Socialna bremena za uporabo vode morajo biti enakomerno porazdeljena, naprave za dobavo vode morajo biti enostavne za rokovanje in postavljene v centru begunskega taborišča, ne smejo biti predaleč, čakanje na vodo pa mora biti omejeno na najkrajši možni čas. Zagotovljena mora biti fizična varnost uporabnikov vode, na primer pred obstreljevanji z orožjem, naprave pa morajo biti postavljene v varnem okolju. Dobava vode je predvidena le čez dan, voda pa beguncem na voljo na podlagi njihovih kulturnih navad. Oskrba z vodo mora biti zanesljiva, prav tako mora biti zagotovljeno stalno tehnično vzdrževanje sistemov za dobavo vode. Pri oskrbi z vodo je treba upoštevati stanje okolja, v katerem se vodo zajema, upoštevati je treba količino razpoložljive vode, nastanek odpadne vode, odvajanje padavinske vode ter preprečevati tudi morebitno stanje nevarnosti, ki bi lahko bile posledica nepravilnega ravnanja z vodo. Uporaba vode mora biti učinkovita, zato je treba njeno morebitno neučinkovito uporabo preprečiti. Pri upravljanju z vodo je treba zagotoviti sodelovanje vseh deležnikov, pri tem morajo sodelovati tako begunci kot skupnost, ki jih gosti na svojem terenu, ter podporne službe, ki skrbijo za delovanje begunskega taborišča (npr. zdravstveni delavci, različni tehnični sodelavci). To so zahteve in pogoji, ki bi jih zlahka preslikali še v kakšno drugo okolje, kjer begunska kriza ni prisotna.
Poleg naštetih splošnih zahtev pa visoki komisariat za begunce predpisuje tudi natančne kvantitativne kriterije za oskrbo z vodo. Za domačo uporabo naj bi imel vsak begunec na dan na razpolago vsaj 20 litrov pitne vode. V zdravstvenih enotah naj bi bilo za vsakega begunca na dan na voljo 40 – 60 litrov vode, v šolah pa naj bi imel med poukom vsak učenec na voljo vsaj 3 litre vode. Predpisano je tudi, da mora biti naprava za oskrbo s pitno vodo od šole oddaljenja manj kot 100 metrov, za stanovanja ali pa bivalne prostore pa manj kot 200 metrov. Ena pipa naj bi zadoščala za 80 do 100 beguncev, en vodnjak ali ročna črpalka pa naj bi oskrbovala 200 beguncev. Natančno pa so predpisani tudi številni drugi kriteriji, ki pa jih na tem mestu ne bomo navajali.
Dokumenti veliko pozornost namenjajo tudi skupnosti, ki begunce gosti. Zelo pomembno je, da se ta ne čuti ogroženo in da begunci ali begunsko taborišče pri oskrbi s pitno vodo upoštevajo lokalne običaje ter lastniška razmerja.
Slika 3: Še eno od taborišč z Bližnjega vzhoda. (foto: Levi Meir Clanc – Unsplash)
Svetovni dan beguncev in razseljenih oseb ne more biti praznik, je predvsem dan opomina na razmere, kjer se v nekaterih delih sveta zdi, da je vojna tisto običajno in vsakdanje stanje, mir pa je le vmesno obdobje med dvema vojnama. Trenutno je na svetu 103 milijone razseljenih oseb, od tega je 32,5 milijonov takih, ki jih opredelimo kot prave begunce, to so tiste osebe, ki so zaradi vojne, preganjanja ali naravnih nesreč zapustili svojo matično državo in prestopili njene meje.
Čeprav številke o tem koliko je med njimi ljudi, ki so domove zapustili zaradi sprememb podnebja, niso jasne, vemo, da njihovo število vztrajno raste, tudi zaradi poplav, hudih suš in dviga morske gladine. Razvite države, kamor sodi tudi Republika Slovenija, se morajo pričeti intenzivneje soočati tudi s temi problemi. Morda je novo članstvo v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov ena od priložnosti, da se tega v Sloveniji lotimo bolj intenzivno in sistematično, tudi skozi vodno diplomacijo, ki je postala del naše zunanje politične strategije.
Prof. dr. Mihael Brenčič
