Scroll Top

130 let javnega vodovoda v Ljubljani

Foto: Milenko Roš

Javna oskrba s pitno vodo v Ljubljani letos praznuje častitljivo obletnico, saj je 17. maja minilo že 130 let, odkar je voda leta 1890 iz vodarne Kleče pritekla v center mesta. Slavnostne otvoritve vodovoda iz tistih časov se bomo spomnili 29. junija

Morda takratni dosežek res ni primerljiv z dosežki antičnih civilizacij, kot sta grška ali mezopotamska, ki sta javne vodovodne sisteme poznali že tisočletja pred našim štetjem. Toda Ljubljana za evropskimi mesti niti ni zamujala: na Dunaju je javni vodovod začel delovati le slabi dve desetletji prej. 

Ureditev javnega vodovoda in kanalizacije je prelomnica za vsako urbano središče. Težko si predstavljamo, kakšno je bilo življenje v mestu, ko takšnih komunalnih sistemov še ni bilo. In skorajda ne verjamemo, da bi mogel kdorkoli javnemu vodovodu nasprotovati, češ da ga ne potrebujemo. V takratnih časih so se namreč mnenja kresala tudi o tem. 

 

Ohranjanje javnega zdravja 

Danes nam je samoumevno, da sta urejenost oskrbe s pitno vodo in kanalizacije prvi pogoj za ohranjanje javnega zdravja. V začetku 80-ih let 19. stoletja pa je vizija dolgoročne oskrbe z vodo zahtevala tehten premislek, nemalo prizadevanj in tudi politične spretnosti odgovornih, kot je bil predsedujoči vodovodnega odseka in takratni mestni svetnik Ivan Hribar. Še danes ob obisku zgradbe iz tistega časa v vodarni Kleče občutimo ponos tistih, ki so bili takrat zraven. Na orumenelih dokumentih so vestno z umetelno pisavo, ki jo danes zmorejo samo še umetniške duše, zapisani podatki, načrti in preglednice o delovanju vodovodnega sistema, porabi energentov, načrpani vodi, nivoju vode v rezervoarjih in porabi vode; vse, kar danes počnejo merilniki in stroji. 

V 130-ih letih se je zgodilo marsikaj. Potres leta 1895 na novozgrajenem vodovodu in objektih ni povzročil večje škode, je pa sprožil pripravo prvega sodobnega urbanističnega načrta mesta, kar je bilo tesno povezano z razvojem vodovoda in kanalizacije. V naslednjih desetletjih je raslo število tako prebivalcev mesta kot mestnih četrti, priključenih na vodovod. Rasla je tudi poraba: leta 1910 je dosegla prvotno predvideno porabo 100 litrov na prebivalca na dan. Priključenih je bilo že 1368 hiš, za takratni čas več kot tri četrtine. Do prve svetovne vojne je vodovod segal do Viča in Most. 

Po prvi svetovni vojni se je kapaciteta vodarne Kleče povečala. Dolžina vodovodnega omrežja je s prvotnih 27 km v letu 1890 že leta 1928 narasla na 127 km. Pred začetkom druge svetovne vojne je bila vodarna Kleče elektrificirana: parne kotle za parne črpalke so ugasnili za vselej. Po letu 1950 so se zaradi širjenja mesta in industrije potrebe po pitni vodi močno povečale, zato so zgradili še tri vodarne na Ljubljanskem polju in eno na Ljubljanskem barju. Danes centralni vodovodni sistem v Ljubljani obsega 5 vodarn, 44 vodnjakov, 21 vodohranov in 1100 km vodovodnega omrežja, iz katerega se s pitno vodo oskrbuje 330.000 uporabnikov. 

 

Izzivov še ni konec 

Tako velikih sprememb v načinu delovanja kot pred desetletji v prihodnjem desetletju ali dveh ni pričakovati. Kar pa ne pomeni, da se ne soočamo z izzivi. Vodovodni sistem zahteva velika vlaganja, če želimo ohranjati visoke tehnične in zdravstvene standarde oskrbe s pitno vodo. Vsak urbanistični poseg v prostor lahko vpliva tudi na oskrbo z vodo, posredno ali neposredno, in previdnost ni odveč, saj so posledice trajne. Gradnja hidroelektrarn na srednji Savi je eden od posegov v prostor, ki bi lahko vplival celo na koncept oskrbe s pitno vodo. Odgovornost odločevalcev je velika, odgovornost stroke, ki ni vedno med njimi, pa tudi. Podnebne spremembe občutimo kot obdobja močnih padavin, ki povzročajo poplave in ki se relativno hitro preobrnejo v obdobja hidrološke suše, predvsem na Ljubljanskem barju. Pa tudi novodobna onesnaževala, vključno z mikroplastiko, še vedno prisotna onesnaževala iz obdobja pred več desetletji, ko je bila občutljivost za okoljske teme nizka, zakonodaja pa pomanjkljiva, in nevarnost epidemij pred nas postavljajo nove in nove izzive. 

Zaupanje Ljubljančank in Ljubljančanov si mestni vodovod ohranja le z odgovornim delom. Oskrba s pitno vodo v Ljubljani ni samo obvezna komunalna dejavnost, temveč poslanstvo tudi za prihodnje stoletje. 

dr. Brigita Jamnik, JP VOKA SNAGA, d. o. o.
Naslovna fotografija: Milenko Roš

Vir: https://www.ljubljana.si/assets/Uploads/Glasilo-Ljubljana-5-2020-internet.pdf

Sorodni prispevki