V vsakdanjem življenju pogosto uporabljamo pregovore, za katere se ne zavedamo, kakšen je bil njihov prvotni pomen in od kod izvirajo. Mnoge od resnic, ki jih odkrivajo ti izreki, so stare skoraj toliko kot civilizacija, in segajo vse do starih Rimljanov, ki pa so jih prav tako v veliki meri prevzeli še od starejših narodov.
Pregovor »Denar ne smrdi«, ki nam danes govori bolj o človekovem pohlepu, kot pa o čem drugem, ima zelo zanimivo zgodovino, ki je tesno povezana z ravnanjem z odpadnimi vodami, ali še natančneje z urinom. »Pecunia non olet«, kakor se pregovor glasi v latinščini, naj bi prvi izrekel rimski cesar Vespazian, ki je Rimu vladal med leti 69 do 79 našega štetja.
Človeški urin, ki je danes le del komunalnih odpadnih vod, je bil vse do konca 19. stoletja pomembna surovina. Zaradi velike vsebnosti amoniaka, sečnine in fosforja se ga je bolj kot za gnojenje polj uporabljalo za odstranjevanje olja in druge umazanije iz volnenih oblek. Ko je bilo perilo z vodo oprano do konca, je verjetno izginil tudi smrad urina. Urin so uporabljali tudi pri strojenju usnja.
Široka uporaba urina, ki nam danes zbuja stud, je bila zaradi tega pomemben vir zaslužka. Nekatere azijske kulture in srednjeveška evropska mesta so poznala posebne cehe, ki so se preživljali z zbiranjem urina po mestih in vaseh. Tega so nato prodajali pralnicam in usnjarnam. V starem Rimu so bili javni prostori za uriniranje ločeni od javnih latrin. V njih so zbirali urin in ga nato v posebnih posodah odvažali. Na nekaterih vazah iz tedanjega časa so ohranjene podobe, kako so pri mimoidočih zbirali urin s pomočjo posebnih posod na dolgih palicah. Vse do sredine 20. stoletja, v romanskem svetu pa še danes, so bile v parkih ali na drugih javnih prostorih pogosto postavljene posebne lope ali stebri, ki so bili namenjeni uriniranju, v njih so urin tudi zbirali. Še danes se tem prostorom v francoščini reče vespasienne in v italijanščini vespasiano.
Zaradi tega, ker je bilo zbiranje urina tudi v Rimu posel, je Vespazian nanj uvedel davek. Zahteval ga je za to, da bi z njim dodatno napolnil neprestano prazno javno blagajno večnega mesta. Danes tako znan in pogosto uporabljen pregovor, ki mu ne poznamo več izvora, pa je cesar navrgel sinu Titusu, ko mu je ta poočital, da zbira denar na umazan način.
Izr. prof. dr. Mihael Brenčič, Naravoslovnotehniška fakulteta UL
Naslovna fotografija: Photo by Ibrahim Rifath on Unsplash
