Dobra pitna voda mora biti čista
Ob svetovnem dnevu zdravja – 7. april
Moja babica je v skladu z meščansko tradicijo vztrajno gojila številne sorodstvene vezi. To je ob naših srečanjih vključevalo tudi vsakokratno naštevanje tega, s kom se je srečala, koga je obiskala, predvsem pa je neprestano razlagala o številnih družinskih povezavah. Kot srednješolec sem se norčeval, da gotovo pozna vse sorodnike za nazaj, vse do prvega Neandertalca. Večinoma sem njene razlage preprosto preslišal, ker so mi, tako kot vsem mladostnikom, presedale, moji interesi so se takrat dotikali povsem drugačnih sfer, kot pa je bilo zanimanje za razvoj naše dinastije. Tako kot jaz, njen najmlajši moški potomec, tudi ostali moški člani za družinsko zgodovino niso kazali nobenega zanimanja. Danes mi je žal za to, pa ne zaradi tega, da bi se lahko v maniri današnjega časa hvalil, kako je eden od mojih prednikov Cezarju nosil lovorov venec, temveč zaradi zgodb in usod ljudi, ki so se nepovratno izgubile. Pa kljub temu sem, predno sem zbežal stran od kakšne stare sestrične, ki sem ji bil predstavljen, ujel nekaj drobcev iz preteklosti.
Slika 1: V preteklosti so bili ponekod javni zbiralniki vode skrbno urejeni – Vižinada v hrvaški Istri. (foto Mihael Brenčič)
Kadar je nanesla beseda na higieno, se je babica pogosto sklicevala na strica Živka. Kot primer je vedno navedla, v kako slabih higienskih razmerah so nekoč živeli Ljubljančani. Ta opis je običajno zaokrožila s komentarjem: »Grozno, grozno.« Še danes slišim njen močno poudarjeni ‘o’ v prvem zlogu besede. Morda sem si to podrobnost zapomnil tudi zaradi tega, ker je naša družina živela v Ljubljani. Stric Živko ni bil kdorkoli. Nekaj let svoje kariere je preživel kot mestni fizik ljubljanski, kasneje pa naj bi tudi nekaj let vodil Higienski zavod. Pred koncem 19. stoletja je študiral medicino v Gradcu in na Dunaju, pa morda še kje, tako kot moj ded, ki je med študijem medicine obredel pol Evrope.
Slika 2: Pomemben del vzdrževanja javnega zdravja na vasi so bili tudi skrbno urejeni bazeni za zajem vode – Velike Bloke. (foto: Mihael Brenčič)
Ko danes slišimo besedo fizik, vsi pomislimo na sodobno fiziko, ki je zakrivila vse od jedrske energije in kvantne fizike do relativnostne teorije, pa še kaj, na čemer temelji delovanje sodobnega sveta. Pogosto pa besede, tako kot ljudje, živijo samosvoje življenje in skozi desetletja in stoletja se njihov pomen spreminja. Tako je tudi z besedo fizik. Ta je pred današnjo rabo opredeljevala zdravnika. V sodobni, predvsem ameriški angleščini, se beseda fizik – physician še vedno uporablja kot pojem za zdravnika. Beseda izvira iz stare grščine, iz besede physis, kar v izhodišču pomeni naravo, stvarstvo, rast in rojstvo. Šele čez čas je ta izraz v latinščini pričel zaznamovati tudi naravoslovje. Za slednje so imeli, tako teoretičen kot velik praktičen interes – zdravniki. Zanimal jih je položaj človeškega telesa v univerzumu, s praktičnega vidika pa so v naravi iskali zdravilne učinkovine, bodisi z eksperimentiranjem na področju kemije bodisi s spoznavanjem teh snovi neposredno v naravi. Tako je bila v preteklosti večina znamenitih botanikov zdravnikov. Omenimo le kralja botanikov Linneja ali pa Scopolija, ki je deloval v Sloveniji. V današnji slovenščini se je beseda fizik v medicini ohranila le še v korenu pojma za specialiste fiziatre, ki se ukvarjajo s problematiko fizikalne in rehabilitacijske medicine ter zdravljenjem zdravstvenih težav, povezanih z mišičevjem in skeletom. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja, da je beseda fizik zastarela oblika, ki označuje zdravnika. V 19. stoletju, pa vse tja do druge svetovne vojne, so bili fiziki v medicinskem smislu predvsem v funkciji deželnega ali mestnega fizika, med tem ko se je ta naziv za zdravnike splošne prakse in za specialiste že opustil.
Kdo so bili deželni ali mestni fiziki? To so bili zdravniki, ki so bili zadolženi za javno zdravje dežel in mest. Odgovarjali so za javno higienska vprašanja; od oskrbe mest s hrano in kontrole javnih virov pitne vode do odvodnje odpadne vode, skrbeli so za preprečevanje okužb in epidemij ter odrejanje karanten. Njihov delokrog je bil izredno širok. Danes te zadolžitve v mestih in drugih enotah državne in lokalne uprave opravljajo številne službe. Nekoč je bila to predvsem skrb zdravnikov, tako kot se je nekoč v tej vlogi znašel tudi moj prastari stric Živko.
Slika 3: Studenec cesarja Josipa II pod Učko v Čičariji – pomembno mesto za počitek ob vzponu čez prelaz. (foto: Mihael Brenčič)
Mestni fiziki so hitro ugotovili, da bi lahko številne javno higienske probleme rešili predvsem z ozaveščanjem in izobraževanjem. To je na prehodu iz 19. v 20. stoletje spoznala tudi oblast, ki je preko šolskega sistema pričela uvajati v pouk na različnih stopnjah izobraževanja šolski predmet higiena. In tako je bil le še korak do tega, da so nastali prvi učbeniki higiene tudi v slovenskem jeziku. Danes si zmotno predstavljamo, da je osebna higiena povezana le z vzdrževanjem osebne čistoče. Učenci in dijaki, ki hodijo v šole danes, pa si ne morejo niti misliti, da bi imeli v šoli predmet z naslovom higiena. Za takšno osebno čistočo, kot jo poznamo danes, morajo biti najprej vzpostavljeni ustrezni infrastrukturni pogoji. To je dostop do čiste in zdrave pitne vode, dostop do zdravih in tehnično ustreznih sanitarij ter ustrezno ravnanje z odpadnimi vodami in odpadki. Vse to se nam zdi v razvitem svetu samoumevno. Ko beremo o težavah, povezanih z javno higieno v razvijajočem se svetu, se samo kislo nasmehnemo, kdaj pa kdaj pa komu uide tudi opazka o nerazvitih in o nesposobnih ljudeh. Pri tem pa pozabljamo, da so se ne tako dolgo nazaj s takšnimi problemi srečevali tudi naše babice in dedje.
Ko sem prvič po naključju dobil v roke učbenik Alojzija Homana z naslovom: »Somatologija in higiena za učiteljišča in višje učne zavode« iz leta 1914, sem presenečeno ugotovil, da je v tej knjigi, poleg tega, kar danes razumemo pod osebno higieno, opisanega še veliko drugega. Avtor dijake poučuje o splošni higieni; o zraku, vodi, zemlji, hrani in stanovanju. Celo več, v tem in še drugih učbenikih higiene, vse tja do druge svetovne vojne, sem odkril, da avtorji, zdravniki‑higieniki, med drugim opisujejo značilnosti toka vode v naravi z namenom, da bi opisali, kako se širi onesnaženje. To so opisi, ki danes sodijo v povsem drugačne učbenike, učbenike hidrologije in hidrogeologije. Upal bi si trditi, da so to prva hidrogeološka besedila v slovenskem jeziku. Vsekakor pa so prva s področja zdravstvene hidrotehnike.
Slika 4: Tudi varovanje vodnih virov je pomemben del vzdrževanja javnega zdravja. (foto: Mihael Brenčič)
Moj zapis ni namenjen temu, da bi natančno predstavil razvoj higiene in javnega zdravja in s tem tudi higiene vode. Na kratko pa se vendarle lahko dotaknem vprašanja tega, kako in na kakšen način so nekdanji higieniki opisovali pomen varnosti pitne vode in sanitarij, pa tudi kje in kako se ti problemi pojavljajo. Alojzij Homan je v svojem učbeniku iz leta 1914 zapisal:
»Dobra pitna voda mora biti čista, brez barve, brez posebnega duha in okusa, mrzla in trda. Najboljša pitna voda je iz vodnjakov in studencev. Vendar je treba paziti, da ni v bližini vodnjakov greznic ali cestnih jarkov, ki bi od njih lahko prišla gnojnica ali umazana cestna deževnica do pitne vode. Po večjih krajih, posebno po velikih mestih je skoraj nemogoče doseči, da bi se talna voda ne onesnažila, ker stoje hiše in tedaj tudi stranišče blizu vodnjakov. Zato pa je za take kraje najboljša od drugod po vodovodih napeljana studenčnica.«
Svetovni dan zdravja obhajamo 7. aprila, na dan, ko je bila leta 1948 ustanovljena Svetovna zdravstvena organizacija (ang. WHO – World Health Organization). Letos obeležujemo 75. obletnico, odkar si je mednarodna skupnost v okviru te organizacije zadala široko zasnovano promocijo zdravja, zaščito ljudi pred boleznimi ter zdravstveno pomoč ranljivim skupinam. WHO si prizadeva, da bi bile na najvišji možni ravni zdravstvene storitve dostopne vsem, in s tem tudi dobrobiti, ki so povezane z zdravjem.
Del tega je tudi skrb za javno zdravje, kamor sodi tudi zagotavljanje sanitarne varnosti s pomočjo kvalitetnih komunalnih storitev. Sem uvrščamo tudi kvalitetno oskrbo z zdravo in čisto pitno vodo. Zdrav posameznik lahko živi in se razvija le v zdravi družbi, zato je letošnje geslo mednarodnega dneva zdravja: »Zdravje za vse.«
Prof. dr. Mihael Brenčič
