Suša je v deželi. Katastrofa. Pasje vroče je, klime hrumijo preko vsake mere, poljščine venijo, gredic z rožami v mestih ni več mogoče zalivati, kmetje kličejo na pomoč državo in še koga, mediji uživajo, ker imajo v času kislih kumaric na voljo alarmantne novice. Kako to, da imamo sušo, le od kod se je vzela? Ali ne more tega nihče preprečiti?
Zakaj ni dovolj vode za namakanje? Kriva je država. Zakaj so presahnili nekateri vodovodi? Kriva je država. Zakaj hidroelektrarne ne delujejo s polno močjo, da bi bila elektrika za hlajenje cenejša? Kriva je država. Zakaj je poleti vroče? Kriva je država. Ne, ne, pardon, to verjetno ne drži, poleti je vedno vroče, v vseh režimih. In tako naprej. Do prvega daljšega deževja, do katerega bo nekoč vendarle prišlo, če ne jutri, pa čez en teden, če ne takrat, pa kdaj drugič, enkrat prav gotovo. Takrat pa se bomo prepirali o poplavah, ker se vsa ta voda, ki je sedaj ni, nekje skriva in bo prišla nazaj, verjetno kar v paketu. Tako bo suša pozabljena, do naslednjič, ko bo ponovno predstavljala težavo.
Suša, kaj je to? Sedaj ko so nastopile visoke poletne temperature in ko marsikje primanjkuje vode, je čas, da o tem spregovorimo, čeprav pri tem ne počnemo nič drugega, kot to, kar je opisano v prejšnjem odstavku. Kujmo železo, dokler je vroče, ker sedaj ni vroče le figurativno, temveč tudi zares.
S sušo se skoraj po pravilu soočamo neustrezno, podobno kot z drugimi naravnimi nesrečami. A suša je nekaj posebnega, ko se je zavemo, smo običajno že sredi nje, ne vemo, kdaj se je začela, običajno pa tudi ni jasno, kdaj se bo končala. Najprej opazimo, kako poljščine ne uspevajo tako, kot bi morale, toda kmalu se izkaže še, da se suša pojavlja tudi drugod, v vodotokih, pa v podzemnih vodah, nato vpliva na različne proizvodne procese, pa potem še na ekonomijo ter tudi na status številnih ljudi.
Če se na vodo vsi spoznamo, se na sušo ne. Ko se znajdemo sredi nje, smo kot družba in posamezniki zbegani in vsepovsod iščemo krivce za nastale razmere. Občutek imamo, da bi lahko nekaj storili, pa ne vemo, kaj in kako. In če se pred poplavami in drugimi hidrološkimi ekstremi lahko branimo, je to pri suši mnogo težje. Vzrok za to tiči v dejstvu, da je suša mnogo kompleksnejši in manj razumljen pojav. Suša niso le suha tla in prazni vodotoki. Suša je mnogo več.
Zaradi sprememb temperature ozračja se spreminja tudi narava vodnega kroga. Voda v njem hitreje kroži, a ne tako, kot bi si to lahko poenostavljeno predstavljali, da zgolj večkrat dežuje. Zaradi sprememb temperature ozračja se v atmosferi drugače porazdeljuje energija, to pa vodi k večjim ekstremom na obeh polih vodnega kroga. Če si izposodimo primer iz fizike, se premiki iz enega dela vodnega kroga v drugega zaradi sprememb temperature ozračja dogajajo v kvantnih skokih.
Trenutni klimatski modeli nam za Slovenijo v prihodnje ne napovedujejo sprememb letnih količin padavin, napovedujejo pa nam pogostejše poplave in daljša obdobja suše. Ne glede na to, ali smo ali nismo klimatski skeptiki, moramo poskrbeti za boljšo odpornost na te ekstreme za vse – zase, za druge in za družbo kot celoto. V okviru teh nalog se moramo začeti podrobneje ukvarjati tudi s sušo, z njenim razumevanjem, vzroki, posledicami in odpravljanjem škode, ki jo povzroča. S sušo se je potrebno ukvarjati neprestano in ne le takrat, ko že nastopi.
V prihodnjih dneh bomo nanizali nekaj zapisov o tem, kaj je suša, kakšne vrste suš poznamo, kako jo merimo in karakteriziramo, ter še o čem, kar je povezano s sušo.
prof. dr. Mihael Brenčič
Slika: Izsušitvene razpoke na ravnih tleh (foto: Mihael Brenčič)
