V Slovenskem društvu za zaščito voda (SDZV) se na vas obračamo v odgovor na trenutne kritične razmere na področju voda v Sloveniji. Obe tveganji – suše in poplave – se bosta po napovedih s podnebnimi spremembami v Sloveniji v prihodnosti povečali, zato vas pozivamo k čim hitrejši odpravi trenutnih praks, k prehodu na obnavljanje rek ter k vključevanju in upoštevanju vseh relevantnih strok pri načrtovanju, pri čemer je še posebej pomembno sodelovanje neodvisnih strokovnjakov s področja ekologije.
Najprej vas želimo opozoriti, da sta ob podnebnih spremembah za trenutne razmere v veliki meri odgovorna neustrezno urejanje rek v Sloveniji in neupoštevanje vodnega kroga pri prostorskem načrtovanju.
Rečni ekosistemi so odraz celotnega porečja (prispevnega območja), s katerega se voda steka v strugo. Neprepustne površine, kot so ceste, strehe ali parkirišča, onemogočajo pronicanje vode v zemljo in podzemlje, odtok meteorne vode s teh površin v kanalizacijo pa je izjemno hiter. Posledično prihaja tudi do prelivanja neočiščenih vod iz komunalnih čistilnih naprav in do višanja poplavnih valov. Izsekavanje domorodnih drevesnih vrst, prilagojenih na lokalne vodne razmere, in njihovo nadomeščanje s tujerodnimi drevesi z izrazito višjo porabo vode, prispeva k hitrejšemu izsuševanju celotnih porečij. Obsežne kmetijske površine s posevki, ki niso prilagojeni pomanjkanju vode, brez zastirke in brez mejic, prav tako zahtevajo svoj davek na vodno bilanco.
Zastarela praksa reguliranja vodotokov uničuje naravne procese rečnih ekosistemov za reguliranje vodnega kroga in s tem znižuje sposobnost prilagajanja ter blaženja posledic podnebnih sprememb. Uravnane struge, obdane s kamnitimi in betonskimi zidovi, preprečujejo pronicanje vode iz struge v podzemno vodo in obratno, kar je sicer naravni mehanizem vodnih ekosistemov za blaženje poplav in suš. S takšnimi regulacijami v času visokih pretokov pospešimo vodni tok in povečamo njegovo rušilno moč, s tem pa povečamo poplavni val in ga prestavimo dolvodno. To vodi v povečano poplavno ogroženost, sočasno pa z gradnjo nasipov tik ob vodotokih preprečujemo razlivanje vode po poplavnih ravnicah in preprečujemo pronicanje vode v tla v obdobjih padavin, kar vodi v pomanjkanje vode in intenziviranje posledic suš v drugem delu leta.
Prečne pregrade na rekah v času nizkih vodostajev upočasnjujejo vodni tok, povzročajo prekomerno segrevanje in s tem pospešujejo izhlapevanje vode. V času visokih vodostajev predstavljajo tveganje za poplave, vseskozi pa preprečujejo selitve vodnim organizmom – na drst, v predele s hladnejšo vodo, do skrivališč… Pregrade prav tako prekinjajo prenos sedimenta, kar ima za posledico poglabljanje strug, to pa ponovno vodi v nižanje nivoja podzemne vode in v izsuševanje.
Vsakoletno pomladansko sekanje obrežne vegetacije je kriminal nad rekami. Obrežna vegetacija za rečne ekosisteme predstavlja to, kar človeku predstavlja koža – zaščito pred zunanjimi vplivi. Rastlinje strugo ščiti pred soncem, zadržuje smeti, ki jih raznaša veter, organizmom nudi skrivališča, odpadli listi in veje predstavljajo hrano vodnim organizmom, koreninski sistemi filtrirajo in privzemajo onesnažila s celotnega porečja in tako zmanjšujejo obremenitev vode z vsemi vrstami pesticidov, naravnimi in umetnimi gnojili, olji, mikroplastiko, težkimi kovinami itd. Izsekavanje obrežne vegetacije povzroča prekomerno segrevanje vode in v kombinaciji s prečnimi ovirami, kot so jezovi, pragovi in zapornice, ki ustavljajo vodo, dodatno pospešujejo izhlapevanje vode iz rek in povzročajo slabšanje njihovega ekološkega stanja.
Skrajni čas je, da tudi na tem področju začnemo z zelenim prehodom, ki bo upošteval rečne ekosisteme ne le kot naravne vire za izkoriščanje s strani človeka, temveč kot domovanje preštevilnih organizmov, ki skupaj tvorijo pester in neprecenljiv ekosistem, tudi za človeka. Namesto izkoriščanja vode izključno kot naravnega vira se zavzemamo za skrb za vodne ekosisteme in s tem izkazujemo skrb za prihodnje generacije. Takšen prehod že v prvem koraku zahteva enakopravno vključevanje strokovnjakov s področja biologije oziroma ekologije v upravljanje z vodami, ki bodo poleg vseh drugih strokovnjakov doprinesli svoje znanje k skupni rešitvi.
Rešitve ne vidimo v regulaciji in gradnji vedno večjih pregrad in zadrževalnikov, ampak v njihovem odstranjevanju, v obnovi rek in poplavnih ravnic, zasajevanju obrežne vegetacije in podobnih, na naravi temelječih rešitvah (t.i. nature-based solutions). Izkušnje z obnovo rek iz tujine kažejo, da so ti ukrepi učinkoviti pri zagotavljanju večje odpornosti na podnebne spremembe, hkrati pa imajo številne druge koristi za družbo (priložnost za rekreacijo, zniževanje temperature, biotska pestrost,…).
Na razpolago imamo vsa potrebna znanja in orodja, da reke vrnemo v življenje, kar je tudi skladno z evropskimi politikami in pravnim redom, ki smo jim kot članica EU zavezani. Namesto upravljanja z vodami moramo zato reke začeti obnavljati in lastne aktivnosti prilagoditi mejam njihovih sposobnosti. Preko usklajenega prostorskega načrtovanja in celostne skrbi za vode moramo rekam zagotoviti več prostora, ponovno vzpostaviti rečne okljuke, brzice, tolmune, slepe rokave in zatoke. Dopustiti moramo periodično razlivanje vode čez poplavne ravnice in obnoviti obrežno rastlinje.
Ker razumemo, da je upravljanje z vodami kompleksno področje, ki zahteva uskladitev praktično neskončnega seznama različnih interesov oziroma rab, vam v Slovenskem društvu za zaščito voda ponujamo svojo pomoč pri načrtovanju in izvajanju obnove rek, tako v smislu spodbujanja in izvajanja širše strokovne in interdisciplinarne javne razprave o problemih upravljanja z rekami, kot tudi pri podajanju strokovnih predlogov konkretnih rešitev v praksi in zakonodaji. Nadejamo se, da bomo omenjeni poziv k celovitemu reševanju problematike voda, ki mora preseči stare tradicionalne pristope, v prihodnje reševali na skupnih delovnih srečanjih.
dr. Polona Pengal, Slovensko društvo za zaščito voda
Slika 1: Z reguliranjem rek smo želeli omogočiti poselitev poplavnih ravnic, a smo zgolj ljudi izpostavili poplavam. (Grafika je nastala na projektu Tokovi prihodnosti, Zavod REVIVO)
Slika 2: Primer “ureditve” oziroma regulacije potoka Vrtojbica v Šempetru pri Novi Gorici, izvedenega v okviru čezmejnega projekta VISFRIM, financiranega s strani EU programa Interreg Italija-Slovenija, in sicer na Temi TO6 Preserving and protecting the environment and promoting resource efficiency (Ohranjanje in zaščita okolja ter spodbujanje učinkovitosti virov). Iz slike je jasno razvidna popolna kanalizacija vodotoka, ne le z utrditvijo brežin, temveč celo s tlakovanjem dna struge. Takšne prakse se v Evropi zaradi škodljivih posledic za reko že desetletja ne uporabljajo več. Glede na to, da gre za kmetijsko krajino, bi bila renaturacija tega odseka ne le veliko bolj učinkovita (upočasnitev toka, zadrževanje vode, biotska pestrost, regulacija temperature itd.), temveč tudi skladna z zavezo iz Vodne direktive, da bomo izboljšali ekološko stanje naših vodnih teles.
Slika 3: Kamniška Bistrica (foto: Jan Potočnik-Erzin, 2021). Na slovenskih vodotokih je preko 60 000 pregrad, ena pregrada na vsakih 500 m.
Slika 4: Popolno opustošenje po spomladanskih »vzdrževalnih delih« na Ščavnici (Vir: https://www.bakos.si/druzba/ribici-in-naravovarstveniki-ogorceni-nad-pocetjem-stroke/). 5. člen Zakona o vodah: Rabo in druge posege v vode, vodna in priobalna zemljišča ter … je treba programirati, načrtovati in izvajati tako, da se ne poslabšuje stanja voda, da se omogoča varstvo pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje naravnih procesov, naravnega ravnovesja vodnih in obvodnih ekosistemov, ter varstvo naravnih vrednot in območij, varovanih po predpisih o ohranjanju narave.
Oglejte si še animacijo Nov način upravljanja z vodami, ki na razumljiv način opozarja na neustrezne načine upravljanja z vodami in spodbuja uporabo alternativnih rešitev. K tehtnemu razmisleku in spremembi ustaljenih praks nagovarjamo zlasti strokovnjake in odločevalce iz vrst vladnih služb, z njo pa želimo ozaveščati tudi širšo javnost in jo opozoriti na nabor ekološko, okoljsko in ekonomsko sprejemljivih ukrepov ter možnih pristopov v praksi upravljanja z vodami, ki nam jih sicer že tisočletja nakazuje narava sama. Naj naše reke ponovno tečejo svobodno!
