Danes je navidezno ali virtualno že skorajda že vse. Celo realnost je postala navidezna. Angleško besedo virtual pa smo spremenili tudi v tujko. Besedo virtualno v pridevniški ali svojilni obliki uporabljamo za skoraj vse, kar v našem predstavnem svetu gradimo s pomočjo računalniške tehnologije in programskih orodij. Zato ni prav nič nenavadno, da se je vzpostavil tudi pojem navidezne ali virtualne vode. Morda bi danes takoj pomislili na to, da je to kakorkoli povezano z uporabo vode pri računalniških tehnologijah, a temu ni tako.
Pojem navidezne vode se je rodil leta 1993, ko je bil vzpon osebnih računalnikov in mobilnih komunikacij šele na samem začetku. Idejo za takšno poimenovanje je dobil angleški geograf Tony Allan, ko je preučeval agrarno geografijo Bližnjega vzhoda ter njene vplive na regionalno in globalno ekonomijo.
Vse rastline, poljščine, vrtnine in sadje, potrebujejo za rast vodo, nekatere v večjih količinah, druge v manjših. Del te vode se uskladišči v rastlinskih tkivih ter v sadežih in semenih, zelo velik del pa se je porabi zgolj za vzdrževanje metabolizma rastlin. Ta voda se vrne v ozračje. Temu procesu v hidrologiji pravimo transpiracija. Zaradi pomena namakanja za vzgojo rastlin agronomi zelo natančno vedo, koliko vode je glede na pridelek in na klimatski pas, v katerem raste rastlina, potrebno zagotoviti. Če ta pridelek prodamo na tržišču, hkrati z njim na posreden ali neposreden način prodamo tudi vodo, ki je bila potrebna, da smo rastlino vzgojili. Enako velja tudi za produkte živalskega izvora. Takšni vodi pravimo navidezna voda. Pojem navidezne vode lahko razširimo še na druge industrijske proizvode.
S pomočjo podatkov o proizvodnji kulturnih rastlin in njihovem izvozu po državah ali regijah lahko izračunamo, koliko navidezne vode posamezno gospodarstvo izvozi in koliko uvozi. Allanova ideja je bila, da bi s konceptom navidezne vode kmetijstvo v državah, ki razpolagajo z veliko vode, spodbudili k vzgoji rastlin, ki potrebujejo veliko vode, hkrati s tem pa bi tudi spodbudili njihov izvoz na območja in države, kjer vode primanjkuje in kjer vzgoja rastlin z veliko potrebo po vodi predstavlja breme za ekonomijo in okolje. Na ta način bi lahko znatno zavarovali in razbremenili vodne vire.
Največji neto izvoznik navidezne vode na svetu je Avstralija, ki letno izvozi 64 milijard m³ navidezne vode, največji uvoznik navidezne vode pa je Japonska, ki na leto uvozi 91 milijard m³ vode. Avstralija je tudi največji izvoznik navidezne vode na področju živinoreje, medtem ko so ZDA največji izvoznik navidezne vode na področju rastlinske predelave. Največji izvoznik na področju industrijske proizvodnje je Kitajska. In kako se na tem področju odreže Slovenija? Podatki, ki so na voljo, izhajajo iz globalnih študij, kjer je bilanca navidezne vode Slovenije v primerjavi z drugimi velikimi državami majhna, zato so ti podatki podvrženi veliki negotovosti. Tako viri navajajo, da Slovenija z industrijskimi proizvodi navidezne vode ne izvaža, kar glede na izvozno naravnanost slovenske industrije ne more držati. Ne glede na to lahko ugotovimo, da je Slovenija neto uvoznik navidezne vode, podobno kot druge evropske države. Na letni ravni imamo v Sloveniji v primerjavi z izvoženo vodo 2 milijardi m³ presežka uvožene navidezne vode. Največji presežek uvoza nad izvozom imamo na področju rastlinske proizvodnje (1,1 m³/leto), nato sledita presežka na področju industrijske proizvodnje (0,6 m³/leto) ter na področju živinoreje (0,3 m³/leto).* Vsekakor nas podrobni izračuni toka navidezne vode v Sloveniji še čakajo.
Nizozemski hidrolog Arijen Hoekstra (1967-2019) je leta 2002 po vzoru na ogljični odtis pojem navidezne vode razširil še na pojem vodnega odtisa. Z njim je zajel širše vidike porabe vode pri vseh proizvodih in človekovih dejavnostih ter posameznih držav in skupnosti v celoti. Leta 2008 je Tony Allan za idejo o navidezni vodi in s tem za prispevek k razumevanju globalnega trgovanja z vodo dobil »Nagrado mesta Stockholm za vodo« (ang. Stockholm Water Prize), ki na področju raziskav voda, po prepričanju mnogih, velja za ekvivalent Nobelovi nagradi.
Izr. prof. dr. Mihael Brenčič, Naravoslovnotehniška fakulteta UL
(*podatki so zajeti iz dela Hoekstra & Chapagain, 2008: Globalization of Water)
Naslovna forografija: Photo by philip junior mail on Unsplash
