Utapljanje Kostanjevice na Krki
V letih 2010 in 2014 so Kostanjevico prizadele katastrofalne poplave. Raven stoletnih voda je leta 2010 dosegla višino, ki so jo nazadnje zabeležili leta 1939. Tedaj izmerjeni pretoki kažejo, da ni korelacije med gladino vode v Kostanjevici in pretokom pri nižje ležečem Podbočju, kar je izhodiščni podatek vseh študij. Pristojne službe MOP so pripravile idejni projekt, ki naj bi rešil Kostanjevico te tisočletne nadloge, in ga prejšnji teden predstavile javnosti kot idejni načrt. Zmodelirale so štiri, morda pet variant Projekta za zmanjšanje poplavne ogroženosti in že pred letom dni brez razprave odločile, da je najbolj smiselna tehnicistična rešitev s postavitvijo (odstranljivih) pregrad v kombinaciji z nasipi in betonskimi pregradami. V načinu predstavitve izbrane rešitve in v argumentaciji se je izkazalo, da je šlo (spet) za lobistično akcijo, ki je Kostanjevičane postavila pred izbiro − vzemi ali pusti, čeprav ima favorizirana rešitev glede učinkovitosti prav toliko pomanjkljivosti, kot katerakoli druga.
Kostanjevica na Krki je edinstven spomenik kulturne krajine, ki se je izoblikoval v zaključni fazi notranje kolonizacije poznega 12. in 13. stoletja. Kostanjeviški otok je umetna tvorba, ki je spremenila naravne danosti rečnega režima tako, da je bilo mogoče nova območja ob pomoči melioracijskih jarkov gospodarsko izkoriščati. Naravna pot poplavnih voda v ostrem okljuku pri Koprivniku nad Kostanjevico vodi po strugah potokov v Krakovski gozd ter dalje v druge vodotoke, ki se pod Kostanjevico izlijejo v Krko. Absorbcijsko zmožnost Krakovskega gozda so v 19. stoletju povečali z danes zanemarjenimi jarki.
Uvodoma so predstavniki strokovnih služb razložili model sonaravnega zniževanja gladine poplavnih voda. Za dosego primernih parametrov bi morali posege izvesti na znatno širšem območju, začenši pri nekaj kilometrov višje ležeči vasi Dobrava. S 15 do 20 metrov širokimi prekopi naj bi poplavne vode usmerili v Krakovski gozd, ki naj bi služil kot orjaški zadrževalnik. Nakazali so tudi potrebo po dodatnih zadrževalnikih še višje ob Krki. Protipoplavno varovanje po tem modelu so ocenili na 200 do 250 milijonov evrov (!), direkcija pa ima “rešitev” za le 7 milijonov.
Bistvo predloženega sonaravnega modela temelji na zadrževanju poplavnih voda in ne na njihovem čim hitrejšem prevajanju vzdolž struge. Višino stoletnih voda Krka doseže, kadar je močnih in dolgotrajnejših padavin hkrati deležno porečje Save in Savinje. Takrat narasla Sava pod Brežicami zadrži pretok v Krki in dvigne gladino vode daleč po Krki navzgor. Višinska razlika med Kostanjevico in izlivom Krke je namreč le 3 do 4 metre.
Študija sonaravnega modela se vpliva posegov nepremišljeno zgrajene infrastrukture v tem okolju ni dotaknila. V visoko srednjeveški sistem upravljanja vode so v devetnajstem stoletju posegli najprej z nasutjem cestnega nasipa pri severnem mostu, ki zadržuje poplavne vode na razlivnih površinah levega brega Krke. Pred leti zgrajena obvoznica pa je ozko grlo, ki zadržuje poplavne vode nad Kostanjevico. Zaradi okoljskega vpliva obvoznice je Direkcija za vode RS morala začeti z utrjevanjem brežin pod in s poglabljanjem peščenih delov struge nad novim mostom ter v severni strugi otoka. Vodno prepreko, ki zadržuje prelivanje visokih vodá v Krakovski gozd, predstavlja tudi cesta Kostanjevica − Zameško. Zadnji škodljiv poseg je zasutje razlivnih površin nad raven stoletnih voda pri novogradnji na mestu nekdanjega kulturnega doma.
Razlog, da pri sonaravnem modelu ni predvidene povezave med zadrževalnikom v Krakovskem gozdu in Krko pred Podbočjem, je načrtovalec utemeljil s preprečevanjem poplavljanja krajev nižje ob reki. Če se poplavljanje dogaja v vzvratni smeri, pa načrtovalcev ne moti! Državne službe namreč vztrajno zanikajo povezavo med Savskimi elektrarnami in poplavami v letih 2010 in 2014. Ob zadnjih poplavah se je poplavna voda zadrževala veliko dlje kot kdajkoli poprej. Razlog za to je bilo izpuščanje vode iz HE Krško, ki je dvignilo nivo Save in zavrlo pretok vode v Krki. Pri naslednjih poplavah bodo na višjo raven poplavnih voda že vplivale tudi nove protipoplavne pregrade v Krški vasi.
Namesto 200 milijonov bo država porabila dobrih sedem milijonov! Otok bi zavarovala z zemeljskim nasipom in betonskimi zidovi do višine 120 cm in z razstavljivimi pregradami višine od 40 do 220 cm. V ta namen občina dobi nov gasilski dom s skladiščno halo za hranjenje lamel, kajti te bi postavljali in odstranjevali gasilci. Sistem, ki ga je mogoče videti na propagandnem filmu proizvajalca lamel IBS Technics, kaže izključno hudourniške vode in ne barjanskih.
Kostanjevičani zelo dobro vedo, da voda v hiše ne pride samo od zunaj in skozi odtoke, temveč vdre vanje tudi podtalnica. Zato zagotovil za učinkovitost predloženega sistema ni. Izgradnja fiksnega dela − temeljev, zidov in nasipov, pomeni drastičen poseg v bregove reke in imetje ljudi, saj predvideva vkopavanje 220 cm široke plošče 100 cm globoko. Pri izgradnji nasipov na otoku bi več kot 5 metrov širok nasip pomenil uničenje nekaterih vrtov, sprememba vizualne podobe otoka pa je nepredstavljiva. Ne le da govorimo o tujkih v okolju, temveč tudi v pogledu z otoka dvignjene bariere uničijo edini gospodarski potencial otoka in spreminjajo način življenja. Predlagana sistemska rešitev pomeni množenje preteklih napak in nadaljuje proces utesnjevanja reke.
Ob navidez kaotični razpravi, kjer so se oglašali prebivalci otoka, pa je bilo načrtovalcem lahko jasno dvoje: Kostanjevičani ne pričakujejo, da bo sistem protipoplavne zaščite preprečil prav vse naslednje poplave. Zavzemajo se za znižanje frekvence visokih poplavnih voda, ki se zadnje čase pogosteje pojavljajo zaradi posegov v prostor na Savi. Prav tako ne bodo pripravljeni sprejeti spremembe podobe mesta za ceno varovalnega sistema, ki pušča preveč odprtih vprašanj v zvezi s svojo učinkovitostjo.
Predvsem pa je drža države skrajno nespodobna. Uvodne besede o želji spremeniti stvari na bolje so se spremenile v perverzno licemerje tisti hip, ko so njeni predstavniki izrecno poudarili, da bodo Kostanjevičani za vedno zapravili zgodovinsko priložnost, če ponujeno rešitev zavrnejo. Oblikovanje modelov protipoplavne zaščite je bilo v izhodišču usmerjeno k tehničnim rešitvam za potrebe Savskih elektrarn, in je vnaprej izključilo izvajanje sonaravnih ukrepov. S padcem referenduma o vodah se račun načrtovalcem ni izšel. Predlagani zakon bi namreč omogočil začetek in izvedbo del.
Še večjo skrb vzbuja logika načrtovalcev, ki se niso osredotočili na prevajanje poplavnih voda, temveč na njihovo zadrževanje. Relativno dolgo obdobje med 1964 in 2010, v katerem poplavne vode niso bistveno presegale sezonskih ravni, dolgujemo očiščenju lehnjakovega praga pod Kostanjevico in dvigu ravni ceste na otoku ob asfaltiranju na začetku 70-tih let. V tem istem obdobju do danes smo priča dvigovanju rečnega dna v jarmu okoli otoka, k čemur pripomorejo tudi nestrokovno položeni komunalni instalacijski vodi, potopljeni na rečno dno. Čiščenje struge pri severnem mostu je povečalo pretok nizkih voda, na drugi strani okrog otoka pa je voda začela zastajati, struga se vse bolj zarašča in brez ukrepanja se bo proces njenega zamočvirjanja pospešeno nadaljeval.
Zadrževanje vode narekujejo Savske elektrarne s spremembo namembnosti Save. Širina prostora, ki ga zajemajo hidrološke študije, kaže, da tu sploh ne gre za Kostanjevico, temveč za preventivno blaženje posledic spreminjanja vodnega režima v spodnjem porečju Save. Začetek gradnje HE Mokrice je pogojen z izgradnjo protipoplavne zaščite ob spodnji Krki. Okoljsko poročilo za DPN HE Mokrice, izdano leta 2013, vidi vplivno območje hidrocentrale do jezu v Krški vasi (2 km!), Velike Malence omenja samo med arheološkimi spomeniki, na katere bo imela vpliv. Tam lahko na str. 58 preberemo: Objekt hidroelektrarne z vsemi spremljajočimi posegi bo imel pomemben vpliv na praktično vse segmente okolja. Pričakujemo pomemben vpliv na površinske vode zaradi spremembe pretočnega režima Save, in na str. 109: da se bodo hidromorfološki elementi kakovosti reke po izgradnji HE Mokrice poslabšali. Pri treh metrih razlike v nadmorski višini med Krško vasjo in Kostanjevico na Krki nas seveda zelo zanima, kakšen vpliv bo imela hidrocentrala na vodni režim v Krki. Kako pogosto lahko zdaj pričakujemo najvišje vodostaje?
Posledic spremembe vodnega režima, ki ga vsiljujejo hidroelektrarne, se strokovnjaki dobro zavedajo in pod pritiskom kapitala in politike silijo vodo nazaj proti izviru in pod nebo. Ponujajo rešitev, s katero v ravninskih pogojih načrtovalci nimajo nikakršnih izkušenj, projektirajo modele brez opravljenih geofizikalnih študij terena, predlagajo tehnično rešitev, podprto s simulacijami in z izračuni, so pa tiho o njenih pomanjkljivostih. Večji del investicijskega denarja ostane projektivnim birojem in dobavnim verigam, ki zmorejo nizko dodano vrednost. Znanje in tehnično opremo bomo uvozili. Kostanjevica dobi nov gasilski dom in protipoplavno zaščito, za katero nas načrtovalci danes ne znajo prepričati, da bo zares učinkovita.
Sedanja protipoplavna ihta je dejansko iskanje alibija za pridobitev gradbenega dovoljenja za HE Mokrice in del propagandne strategije slovenske gradbene industrije, ki si kupuje naklonjenost nepoučenega prebivalstva. DELO (Zoran Stojič, Sobotna priloga, 20. marca 2021, str. 8−10, in razprava v pismih bralcev (PP29) v naslednjih tednih) nam je že spomladi razkrilo, da gre pri načrtovanju za zgodovinsko sodelovanje elektroenergetske industrije in hidrološke službe. Projektu, ki je v izhodišču ekonomsko neupravičen, pripisujejo fantastične učinke na poplavno varnost in izboljšanje življenjskih razmer, zaradi katerih naj bi bila gradnja HE Mokrice nujna. Protipoplavna zaščita v Kostanjevici na Krki je simbolna! Je krinka za zavajajoče prikazovanje investicijske vrednosti HE Mokrice, ki bi morala vsebovati tudi vsa vlaganja v protipoplavno zaščito porečja spodnje Krke. Po pridobitvi gradbenega dovoljenja za HE Mokrice nikogar ne bo več zanimalo, ali protipoplavna zaščita deluje. Država si umije roke z gomilo lamel v skladišču gasilskega doma in z zabetoniranjem otoka.
dr. Andrej Smrekar
Foto: Franc Šavrič, https://www.lepote-slovenije.si/kostanjevica-na-krki/
Prispevek avtorja je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 6. 11. 2021.
Avtor je v januarju 2022 na DRSV naslovil še odprto pismo – prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi Dela 8. 1. 2022.
