Scroll Top

Pogled na barje pred 200 leti

Uvod

Prof. dr. Mihael Brenčič je 19. maja na spletni strani SDZV objavil blog »Ljubljansko borje – ob evropskem dnevu nature 2000 – 21. maj«. Zapisal je: »Ko omenimo Ljubljansko barje, gotovo najprej pomislimo na vodo in na močvirja. Na njem poplavlja reka Ljubljanica ter njeni pritoki. Človek je v več kot 250 letih temeljito posegel vanj in ga spremenil, zgradil je obsežno mrežo primarnih, sekundarnih in terciarnih drenažnih kanalov ter ga osušil. Današnje Ljubljansko barje ni več takšno, kot je bilo pred 50 leti, zelo drugačno je od Barja izpred 100 leti. V sredini 18. stoletja je bilo Barje visoko barje in ohranjena pričevanja govorijo o tem, da je bil šotni mah tako visok, da se preko Barja sploh ni videlo.«

Ob mednarodnem dnevu barij, ki ga obeležujemo zadnjo nedeljo meseca julija, je prof. dr. Mihael J. Toman 1. 8. 2023 v Delu objavil odličen članek »Barja, manj znani biseri narave«. V članku opisuje barja kot mokriščne ekosisteme, kjer se dopolnjujejo in sobivajo vodni in kopni habitati, ki bogatijo vrstno pestrost območja. Našteva tri vrste barij: visoka barja, nizka barja in prehodna barja. Nizka barja so verjetno prav zaradi Ljubljanskega barja bolj znana. Ljubljansko barje je eno najbolj spremenjenih, desetletja so ga osuševali, spreminjali v kmetijske površine in ga urbanizirali.

V blogu »Ljubljansko barje na seznamu UNESCO – svetovna kulturna in naravna dediščina« (objavljen 5. junija 2023) sem navedel, da je Ljubljansko barje zaradi številnih arheoloških najdišč tudi na seznamu svetovne kulturne in naravne dediščine (koliščarske naselbine, plovila, kolo, ..).

V članku podajam najprej nekaj zbirnih podatkov o Barju, potem pa iščem razloge, zakaj so pred dvesto leti in več tako temeljito posegli v Barje.

 

Ljubljansko barje danes  – Krajinski park

Odlična predstavitev Barja vsebuje knjiga »Ljubljansko barje : neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo«, ki jo je izdalo društvo Slovenska matica leta 2008.

Krajinski park Ljubljansko barje je bil ustanovljen leta 2008 s sprejetjem Uredbe o Krajinskem parku Ljubljansko barje 13. decembra 2008, torej ravnokar praznuje že svojih 15 let. Osnovni podatki o parku so:

Površina zavarovanega območja 13.505 ha oziroma 135 km2.

Osnovne značilnosti: območje KP Ljubljansko barje je največje območje mokrotnih travišč s sistemom mejic in gozdnih, grmiščnih in vodnih površin v Sloveniji. Večji del varovanih vrst živali in rastlin oziroma habitatnih tipov je življenjsko vezan na ohranitev mokrotnega značaja ekosistema Ljubljanskega barja ter na ohranitev obsega ekstenzivno upravljanih travnikov.

Raba: Urbane površine predstavljajo okoli 5 % površine KP Ljubljansko barje, 1 % zavzemajo vodne površine. Več kot dve tretjini površine parka predstavljajo kmetijske površine, pri čemer prevladujejo travniki (46 %), sledijo jim njive in vrtovi (31 %).

Varstvena območja v parku:  prvo varstveno območje (44,5 km2 ali 33 % celotnega območja) je prednostno namenjeno uresničevanju varstva in ohranjanja naravnih vrednot, ugodnega stanja rastlinskih in živalskih vrst, njihovih habitatov in temu prilagojenemu opravljanju kmetijske dejavnosti.

 

Zakaj so naši predniki tako močno posegli v Barje?

Posege, ki so povsem preobrazili nekdanjo podobo barja, lahko pripišemo:

  • Prvo izhodišče: osuševanje Barja in posegi v reko Ljubljanico z namenom izboljšanja protipoplavne varnosti predvsem Ljubljane, sta tesno povezani.
  • Drugo izhodišče : problemi s pridelavo hrane in pogostimi lakotami, vzorec osuševanje Banata.
  • Tretje izhodišče: bližina Ljubljane – potrebe po hrani in kolonizacija barja.
  • Četrto izhodišče: izkop in koriščenje šote.

 

Osuševanje Barja in posegi v Ljubljanico

Začeli so že Rimljani, pa ne zaradi poplavne ogroženosti Emone, ki so jo postavili dovolj stran in dovolj dvignjeno nad Ljubljanico, temveč zaradi pomembne vodne poti, ki jo je predstavljala Ljubljanica od Vrhnike (Nauporta) nizvodno. Ravno traso tega dela Ljubljanice so starejši zgodovinarji pripisovali posegom Rimljanov v njeno strugo ter tudi prvo osuševanje barja po koliščarjih. Novejše raziskave so to ovrgle.

Srednjeveško Ljubljano pod grajskim hribom na obeh bregovih Ljubljanice pa so poplave ogrožale, dodatne poplave v njenem zaledju pa jezovi za mlinščice. O najstarejšem znanem projektu za osušitev Ljubljanskega barja iz leta 1554  piše Valvazor v Slavi vojvodine Kranjske. Odvodni kanal v soteski za Ljubljanskim gradom naj bi izboljšal protipoplavno varnosti mesta Ljubljane ter povečal tudi odtok vode z Barja in znižal gladine vode na Ljubljanskem barju. Več kot 100 let pozneje – leta 1658, so kranjski deželni stanovi sprejeli sklep, da se Barje izsuši z izgradnjo odvodnih jarkov med Ljubljano in Igom, a sklep ni bil realiziran. Končni ukrep je bil gradnja Gruberjevega kanala.

Osuševanje je začelo v času cesarice Marije v drugi polovici 18. stoletja. Prvi naročnik del melioracije bil Franc Matej Zorn, lastnik posestva Cornovše na skrajnem zahodnem robu Ljubljanskega barja. V začetku 1762 je prosil cesarico za dovoljenje in dodelitev kompleksa zemljišč južno od Tržaške ceste, da bi jih na lastne stroške osušil in kultiviral. Med leti 1762 in 1769 je dal izkopati jarek z odvodnimi kanali. Jarek (še danes se imenuje Cornovec) je potekal v glavnem vzporedno s Tržaško cesto in segal približno od Loga pri Brezovici do Ljubljanice. Projekt je uspel, za svoje delo je okoli leta 1769 Zorn prejel zlato medaljo, leta 1770 pa je sprejel še viteški stan (plemeniti Mildenheim).

 

Slika 1: Lokacija posestva Cornovše (vir: Melik – Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju).

Slika 2: Cornovše na Vojaški karti iz leta 1784-1785 (vir: https://mapire.eu/en/map/ europe-18century-firstsurvey/).

 

Cesarica Marija Terezija, ki je uvidela v Ljubljanskem barju možnost gospodarskega koriščenja, je z dvornim dekretom leta 1769 dala izdelati podrobno poročilo o stanju barja ter o možnosti njegove osušitve in ureditve. Barje so namreč želeli spremeniti v novo žitnico habsburške monarhije po vzoru Vojvodine. Niveliranje Barja skupaj z Ljubljanico in izdelavo načrtov za izsušitev so zaupali takratnemu profesorju mehanike v Ljubljani, jezuitu Gabrijelu Gruberju. Začetek Gruberjevega kanala sega v leto 1772, gradnjo je končal Struppi v letu 1780.

Kljub navedenim uspehom, ki so jih dosegli z izgradnjo kanala, Ljubljansko barje še zdaleč ni bilo osušeno v celoti, kakor so si zamislili na Dunaju. Izkazalo se je namreč, da je izkopani kanal preplitev in preozek, tako da so se tudi povodnji, zlasti v primeru dalj časa trajajočih deževij, še vedno pojavljale. Leta 1807 je v Ljubljani potekala konferenca, na kateri so predstavniki deželnih stanov in vlade obravnavali načrt za osušitev Ljubljanskega barja, ki ga je, v povezavi z obsežnim projektom za izgradnjo plovne poti od Dunaja do Trsta, pripravil Gruberjev učenec in član navigacijske direkcije, Josip Maria plemeniti Schemerl. Vojne med Avstrijo in Turčijo ter kmalu zatem še Francijo (Napoleonovo osvajanje Evrope) pa so v naslednjih letih ponovno prekinile vsa regulacijska in osuševalna dela, čeprav so tudi Francozi v času Ilirskih provinc spoznali pomen osušitve Barja.

Kongres vladarjev Svete alianse, srečanje vladarjev protinapoleonskega zavezništva, ki je v Ljubljani potekal leta1821, je bil povod za nadaljevanje osuševalnih del. Nekaj o tem smo omenili v blogu »Kakovost pitne vode v Ljubljani v času Ljubljanskega kongresa leta 1821«, objavljenem 5. aprila 2023.

Sledilo je nadaljevanje gradnje, Gruberjev prekop je bil končan leta 1828. Učinek izvedenih del je bil takojšen in velik, saj je nivo običajne vodne gladine na Barju upadel za 1,60 m, nivo visoke vode pa za 1 m. S tem so bile večje površine barjanske zemlje osušene do te mere, da so bile primerne za kmetijsko rabo.

Hohenwart je v knjigi iz leta 1838 »Die Entsumpfung des Laibacher Moores« (Osušitev ljubljanskega Barja) predlagal naselitev posebnega državnega barjanskega inšpektorja in najetje stalnih delavcev, ki bi skrbeli za vzdrževanje in čiščenje obstoječih jarkov, vendar do tega ni prišlo. Med tem se je pretočnost v Ljubljanici in Gruberjevemu prekopu neprestano zmanjševala, saj so njuni strugi, predvsem ob visokih vodah, zasipale večje količine naplavin Gradaščice in Malega grabna. Že tako ravna površina Barja, ki se je zaradi znižanja nivoja vodne gladine in izsušitve sicer z vodo zasičene šotne plasti sama po sebi stisnila in posedla, se je z izkopavanjem šote še dodatno znižala. Vse to pa je povzročilo, da so se ponovno začele pojavljati obsežne poplave, kakršnih so bili na Barju vajeni iz obdobja pred regulacijskimi posegi.

Zelo natančne opise osuševanja barja so podali Ernest Kramer: »Das Laibacher Moor, das grösste und interessanteste Moor Österreichs in naturwissenschaftlicher, kulturtechnischer und landwirtschaftlicher Beziehung« (Ljubljansko barje, največje in naravoslovno, kulturno in kmetijsko najbolj zanimivo barje v Avstriji 1905) ter v dveh knjigah  Hugo Uhliř (1956, 1957), verjetno najpodrobnejši pregled vseh melioracijskih del izvedenih na Ljubljanskem barju do leta 1950.

Še ob začetku dvajsetega stoletja je bilo prisotno mnenje o uspešnem projektu osuševanja barja. Ivan Sbrizaj , deželni nadinžener (zanimiv izraz!) je v knjižici »Ljubljansko barje in njega osuševanje« iz leta 1903 najprej opisal tehnične podatke načrta inženirja Podhagskega, potem pa takole razpravlja o stroških projekta: »Sbrizaj jih je izračunal na kvečjemu na približno 5 milijonov kron, a vrednost barske zemlje bi se povzdignila na 6 milijonov kron, poleg drugih ugodnosti, ki bi sledile tej regulaciji bi bil  prisoten dobiček osuševanja.« Zavračal je razne ugovore proti osuševanju in poudarjal, kako je barje sposobno za kulturo, citiramo: »Do 1. 1829. ni na barju nihče sejal žita, v tem letu so pa že pridelali 3902 vagana (eden vagan = dva mernika) raznega žita. Vsled naredb vlade cesarja Franca L, ki je kaj pogostoma in rad govoril o ljubljanskem barju, so se izboljšavale razmere vedno bolj in v letu 1836. se je pridelalo že 35.400 vaganov žita. Leta 1860. so se zopet začela osuševalna dela; uspeh teh je bil, da so se malovredne mlake med Tržaško cesto in Kožarji za toliko izboljšale, da je sedaj ondi jako rodovitno polje. Vsled teh izboljševanj so se pa tudi dohodki barjanov, države in dežele, pa tudi mesta Ljubljane znatno izboljšali; to najočitneje izpričujejo skoraj potrojeni davki od zemljišč na barju. Pred tem osuševalnim delom je bil čisti dohodek barja računan na 17.000 gld., potem pa na 120.000 gld.; mesto se je pa vsaj nekoliko iznebilo one grozne, vedno trajajoče megle, o kateri starejši rod še danes pripoveduje.«

 

Problemi s pridelavo hrane in pogostimi lakotami, vzorec osuševanje Banata

Pogoste lakote so bile v veliki meri posledice podnebnih razmer. Slovenski zgodovinar Žiga Zwitter v članku »Podnebne spremembe na Slovenskem v zadnjem tisočletju« navaja, da je bila lakota, ki je v letih 1315–1322 zajela obsežne dele Evrope od Britanskega otočja do Rusije in Sredozemlja, posledica hladnih in vlažnih poletij, ki so se začela že nekaj let prej. V tem času so izbruhnile tudi bolezni. Posledice te lakote, ki so jo ljudje preživeli v otroštvu, so se verjetno odražale tudi v učinkih velike kuge, ki je hkrati z vnovičnim hladnim in vlažnim vremenom razsajala sredi stoletja. Slabe letine so lahko povečale zanimanje za uvajanje novih poljščin. Sem sodijo ajda, krompir in koruza. Tako se je v času slabih žitnih letin sredi drugega desetletja 19. stoletja povsem uveljavilo pridelovanje krompirja za človeško hrano, sicer že desetletja znane kulturne rastline. Z lakoto v letu 1817 se je začel v človeški prehrani na Slovenskem bolj uporabljati krompir, ki je bil pred tem namenjen skorajda izključno živini. Krompir na Kranjskem v drugi polovici 18. ter zlasti v prvi polovici 19. stoletja povsem uveljavil in postal skoraj glavna hrana podeželskega in mestnega prebivalstva. Začetki uvajanja koruze v posameznih evropskih državah segajo v drugo polovico 16. stoletja. V Turčiji pa se je uveljavilo ime »kukuruz«, ki se je nato razširilo po sosednjih deželah, v Sloveniji se je udomačilo ime »koruza«, ki je turškega izvora.

V prvi polovici aprila 1815 se je v Indoneziji zgodila naravna katastrofa ogromnih razsežnosti. Na otoku Sumbawa je prišlo do izbruha vulkana Tambora, kar štejemo za največji vulkanski izbruh v zabeleženi človeški zgodovini. Izbruh je povzročil najhladnejše leto v zadnjih 250. letih tudi v večjem delu Evrope. S tem se je pomanjkanje, ki je načelo Evropo po koncu napoleonskih vojn in že prej omenjenih nizkih temperatur, med letoma 1815 in 1817 le še povečalo. Poletje leta 1816 je bilo od Zahodne Evrope do Skandinavije veliko bolj hladno in mokro kot leta poprej.

V diplomskem delu Sare Špec »Pregled evropskih lakot v 19. stoletju« najdemo, da je bilo pomanjkanje kljub temu, da so ljudje na Slovenskem v 19. stoletju le redko umirali zaradi lakote, del vsakdana večinsko kmečkega prebivalstva in pa tudi dela meščanov. Slabe letine so bile nekaj povsem običajnega in večinoma lokalno omejene, bile so  posledica vremena – suše, moče, toče, kobilice, dolga zima. Na splošno so svoje zaloge ljudje do pomladi že večinsko porabili in do junija hrane ponekod ni bilo več. V juliju pa je zrasel vsaj kakšen pridelek, ki je preprečil stradanje. Lakote so bile pogostejše na Dolenjskem, v Posavju, Zasavju, na Krasu, v Istri, delu Notranjske in Goriške, v okolici Ptuja in na Bizeljskem ter na Goričkem. Z letom 1813 se je pričel niz slabih letin, ki so akumulirale v veliki lakoti v letih 1816 in 1817. Zajela je vse pokrajine na Slovenskem. Cene žita so na Kranjskem leta 1816 alarmantno zrasle in se naslednje leto le še dvignile ter pred žetvijo leta 1817 dosegle najvišjo ceno v 19. stoletju. Leta 1817 je prišlo do dobre letine in cene žita so po žetvi padle na polovico. Bolj donosen je postal krompir, ki se je pričel odločno širiti in skupaj s koruzo mnogim pomagal preživeti obdobja pomanjkanj. Tedaj so se za pomoč reveži sprva obrnili k svoji skupnosti, nato pa so se posluževali drugačnih pristopov. Mnogi so migrirali v večja mesta v bližini, v Ljubljano ali Trst, nekateri tudi izven države. V večjem številu so iz samega obupa začeli beračiti in krasti hrano. Oblast je za pomoč stradajočim prodajala žito in semensko žito na kredit, prepovedala izvažanje žita, uporabo žita za varjenje piva in kuhanja žganja, organiziralo se je zbiranje pomoči med bogatejšimi, tudi v obliki javnih del in javnih kuhinj .

Do hudo slabih letin je prišlo tudi v letih 1823, 1826, 1830, 1832, 1833, 1834, 1835, 1839, 1851 in 1852. V štiridesetih, petdesetih in vse do šestdesetih let 19. stoletja je prišlo do večjega pomanjkanja zaradi krompirjeve gnilobe. Na vrhuncu je bilo krompirja manj za kar 70 % običajnega pridelka, v večjem delu Kranjske že od januarja in stanje se je z vsakim mesecem le še slabšalo. Zato je bila odprava lakote s pridobivanjem novih poljedelskih površin ena vladinih prednostnih nalog.

Avstrijski vladarji so podpirali osuševanje Barja, ker so imeli uspešen vzorec v osuševanju in kolonizaciji Banata. Habsburška monarhija je s pogodbami v Karlovcih (1699) in Požarevcu (1718) prevzela nadzor nad ozemljem današnje Vojvodine. Zelo malo naseljen prostor je spodbudil avstrijsko vlado k pospešeni naselitvi (kolonizaciji), za kar je bilo osuševanje nujno. Kolonizacija je bila državno dejanje, dobro načrtovano in nič prepuščeno naključju. Ob prihodu je bilo od naseljencev odvisno, kje se bodo ustalili in si ustvarili družino. Zaradi številnih močvirij so bile najprej poseljene višje ležeče pokrajine, veliki zemljiški kompleksi, več kot 50 % površine pa je bilo pod vodo (ribniki in močvirja). Samo v srednjem Banatu sta reki Begej in Tamiš poplavljali blizu 300.000 ha. Leta 1718 so začeli kopati kanal, tj. umetno strugo reke Begej jugovzhodno od Temišvara, danes romunskega mesta, do naselja Kleka v dolžini približno 70 km (v Romuniji približno 37 km).

Uspešno osuševanje predvsem Bačke je predstavljalo vzorec avstrijski vladi, ki je videla v osuševanju Barja možnost ponovitve, ki pa ni bila tako uspešna. Vzrok temu je posebna hidrologija Barja, naselitev Barja pa ni bil državni projekt, temveč projekt mesta Ljubljane in okoliških občin.

 

Bližina Ljubljane: potrebe po hrani, kolonizacija barja

Potrebe po hrani, opisane v poglavju v lakotah ter neposredna bližina največjega mesta na Kranjskem, je vzporedno z osuševanjem Barja posledično povzročila tudi njegovo kolonizacijo. Vodilni slovenski geograf Anton Melik, domačin iz Črne vasi, je leta 1927 zagovarjal doktorat z naslovom »Kolonizacija Ljubljanskega Barja«. V digitalno obliko ga je prevedel Milan Orožen Adamič (2002), v največji možni meri je sledil originalu in tudi Melikovemu izrazju, deloma pa ga je opremil z dodatnimi opombami in komentarjem. Melik je leta 1963 izdal prispevek »Ob dvestoletnici prvih osuševalnih del na Barju«. V nadaljevanju podajamo prirejen Melikov tekst iz obeh del.

Barje pred izsuševanjem ni bilo poseljeno; izjemo so predstavljali le osameli griči – Vnanje in Notranje Gorice, Plešivica, Bevke, Blatna Brezovica. S kolonizacijo so zares začeli leta 1830, ustanovili so samo eno edino naselbino na Barju, sprva imenovano  »Volar«, za glavni del se je uveljavilo ime Črna vas. Druge vasice Avkmanice, Ilovica in Lipe niso bile učinek sistematične kolonizacije, temveč so nastale z ekonomskim izkoriščanjem šotne odeje.

Vzhodna polovica Barja je najbolj prikladna za kolonizacijo, ker je bila v poglavitnem obsegu docela  prazna. Zakaj se to ni zgodilo? Vasi okrog Barja so v poletnih tednih poslale živino na poletno pašo na razne kraje Barja.

V času, ko je prvi osuševalni poskus Zorna iz Ljubljane tako dobro uspel in zbudil veliko željo za posnemanje, je nastalo med napredno mislečimi ljudmi splošno razpoloženje za osušitev tistih ploskev na Barju, ki so dotlej služile kvečjemu za slabo pašo. Temu so nasprotovali fevdalni lastniki te zemlje Ižanska graščina, ljubljanski križevniki in Mestni  magistrat Ljubljane, samostan Bistra ter Logaški grad.

Po letu 1825, ko so na Ljubljanici odstranili nekatere jezove, obenem pa  poglobili strugo skozi mesto, so s tem poplavam izmaknili veliko zemljišč ob Ljubljanici in njenih pritokih ter na obrobju Barja. Takratni župan Ljubljane Hradecky je dal leta 1828 pobudo za izgradnjo Ižanske ceste, obenem pa so izkopali veliko število glavnih in stranskih odvodnih kanalov, največ v bližini Ljubljane, kjer so bile potrebe po kmetijskih zemljiščih največje.

Vsak, ki je dobil zemljišče, se je moral obvezati, da ga bo kultiviral in obdal z jarki. Kandidati so dobili deleže po 20 oralov. Novi lastnik: posestva ni smel razkosati, je bil oproščen desetine, je moral hišo zgraditi po načrtu ob cesti proti Lipam in proti Igu, je moral v teku treh let zgraditi hišo in gospodarska poslopja, je bil obvezan Magistratu plačati letni davek v višini 20 kron za oral šele po preteku 10 let in vzdrževati je moral jarke okoli celega zemljišča

Različni tipi naselij so se razvili glede na obliko terena. Na obrobju Ljubljanskega barja prevladujejo obcestne vasi, kjer so prebivalci imeli obdelovalno zemljo pretežno na Iškem vršaju, travnike pa na barjanski zemlji. Osamelci so narekovali gručaste vasi z zemljo na barju. Nove naselitve ob Ižanski cesti, v Črni vasi in Lipah pa so bile obcestne postavitve hiš z zemljišči pravokotno na cestišče.

Vse prvotne domačije v Črni vasi in Lipah so stale ob cesti in bile nanjo naslonjene z daljšo stranico. Takoj za hišo je bilo dvorišče, ki ga je na eni strani zamejevalo gospodarsko poslopje ali hlevi. Vsaka hiša je imela, vse do prihoda tudi vodnjak.

Zaradi močvirnega območja so se ljudem lesene koče sprva neprestano pogrezale v tla, zaradi pogostih poplav pa so zlasti v spodnjih predelih hitro trohnele. Z dovažanjem zemlje so jih vzdigovali in podzidavali. Konec 19. stoletja so začeli graditi zidane hiše, temeljili pa so jih z lesenimi koli (jelša, hrast, bor, ki so bili dolgi od 6 do 12 metrov). Na ta način so se izognili ne samo meteorni, temveč tudi podtalni vodi, ki jo na Barju najdemo že meter pod površjem.

 

Sliki 3 in 4: Hiše na Barju (vir: Melik – Kolonizacija Ljubljanskega Barja).

 

Na ozemlju mestne občine na Barju je nastalo prvo naselje, ki so ga imenovali Carolinengrund oziroma Karolinska zemlja. Samo ime kaže na povezavo z dunajskim dvorom, ženi cesarja Franca je bilo ime Karolina. Glavni namen novega naselja, izražen v pogojih, ki jih je mesto postavilo naseljencem, je bil izgradnja bivališč (naselja) in gospodarskih poslopij ter vzdrževanje osuševalnih jarkov okrog dodeljenih zemljišč. Oblasti so se torej nadejale pridobiti kmetijska zemljišča in izraba šote se ni niti omenjala. Naseljevanje na Barju med prebivalstvom ni uživalo zaupanja in dejansko je bila izredno nizka cena zemlje edini povod, da so se ljudje odločali za naseljevanje. Zaradi tega je nova naselbina pritegnila le najrevnejše sloje, ki bi drugače ne mogli priti do lastne zemlje: občinski pastirji, hlapci in dekle, bajtarji itd. Pridelki na novi zemlji so bili zelo slabi in naseljenci so zmogli vztrajati le zaradi župana Janeza Nepomuka Hradeckega, ki je poskrbel za (brezplačno) preskrbo z živili. Naslednji projekt mestnih oblasti je bila naselitev ozemlja, imenovanega Ilovica. Licitacijo zemljišč so izvedli leta 1838, leto pozneje pa je na tem območju pričela nastajati še »vzorna postaja« Kranjske kmetijske družbe, imenovana Franzenshof. Kljub velikim upom, ki so jih imeli pri načrtovanju nove kolonije, je naseljevanje na Ilovici napredovalo zelo počasi in leta 1860 je tu še vedno obstajalo le šest kmetij. Zgodnejša Karolinska zemlja je medtem počasi, vendar vztrajno rasla. Leta 1860 je štela 60 kmetij (od prvotnih 17). Tretje območje, kjer so leta 1840 razdelili zemljišča med prebivalce Krakovega in Trnovega, so bile Havptmance. Tu je razvoj naselja zamujal in mestna občina je svoja neizkoriščena zemljišča prodala na dražbi šele leta 1871.

 

Slika5 : Tlorisi hiš na Barju (vir: Melik – Kolonizacija Ljubljanskega Barja).

 

Šotna industrija je spodbudila nov val priseljevanja, najbolj zaželen je postal še neizkoriščen šotni svet, na katerem so si priseljenci postavili lesene hiše in začeli kopati šoto. Najbolj očitno je bilo naseljevanje na Havptmanicah in v naselju Lipe, zahodno od Črne vasi.

Da pa je možno na Barju postaviti tudi večje zgradbe, je dokazal arhitekt Plečnik s svojo cerkvijo sv. Mihaela na Barju.

 

Slika 6: Cerkev sv. Mihaela na Barju, Črna vas (foto: https://sl.wikipedia.org/wiki/Cerkev_sv._Mihaela_na_Barju).

 

Ker so barjanska tla slabo nosilna, je bilo treba pod temelje zabiti 347 lesenih pilotov. Na te pilote so postavili kamnite temelje. Gradbeni kamen so vozili iz podpeškega kamnoloma s čolni po Ljubljanici. Na enak način so dovažali tudi opeko iz vrhniške opekarne. Nosilno strukturo bogoslužnega prostora nad pritličjem tvorijo pozidani vogali v kamnu in opeki ter vmesni okrogli stebri, za katere so uporabili kanalizacijske betonske cevi. Da je bila cerkev lažja, je bilo uporabljeno veliko lesa.

 

Kmetijstvo

Povzemam po diplomskem delu Matjaža Rotenhajzerja »Vpliv kmetijstva na pokrajinsko in biotsko raznovrstnost ljubljanskega barja« na Filozofski fakulteti Ljubljana, oddelek za geografijo iz leta 2008.

Ljubljansko barje je območje z naravnimi pogoji, ki so zelo nenaklonjeni kmetijski dejavnosti. Pred prvimi osuševalnimi deli Ljubljansko barje ni bilo kmetijsko obdelano. Neposredna bližina Ljubljane in ugodna prometna lega sta verjetno v veliki meri botrovala temu, da je na Barju danes kmetijstvu namenjenih skoraj 90 % površin. Vendar pa se je na teh površinah namembnost zemljišč stalno spreminjala. Tudi danes težko govorimo o določeni rabi tal v daljšem časovnem  obdobju, saj na Barju zelo intenzivno potekajo procesi ozelenjevanja, zaraščanja, intenzifikacije, suburbanizacije, kar pomeni nagle spremembe v izrabi tal, ne le znotraj kmetijstva, pač pa tudi med posameznimi sektorji. Domačini so trdili, da določeno zemljišče obdelujejo kot njivo le od 5 do 8 let, nato pa ga za približno enako dolgo obdobje spremenijo v negovan travnik in obratno.

Leta 1904 je Ernest Kramer ocenjeval, da je površina vseh šotišč na Barju znašala le še 1500 hektarjev. Barjani so se postopoma ponovno preusmerili v poljedelstvo in živinorejo, ki se je zdaj lahko usmerila v preskrbo mesta Ljubljane. Obdržali so se seveda le solidni kmetje, ki jim je v času rezanja šote uspelo dobičke vlagati v svoje posesti in živino. Najrevnejši sloj je po drugi strani ostal brez edinega vira dohodka in številni so se pridružili valu izseljevanja v Ameriko, ki se je ravno v tem času najbolj razmahnil.

Sredi 19. stoletja je prišlo do spremembe lastništva zemlje na Ljubljanskem barju. Leta 1825 je bilo Barje razdeljeno med obrobne barjanske občine, zemljišča pa so pripadala bodisi občinam bodisi posameznim vasem. Leta 1860 pa je zemlja prešla v roke posameznikov. Ti so imeli pogosto že kmetijsko posest v vaseh, zato so na možnost obdelave zemljišč na Barju in na osuševanje dostikrat gledali z nezaupanjem. Posledica je bilo postopno zanemarjanje in zaraščanje odvodnih kanalov in poti, zopet se je  povečal obseg poplav. Med leti 1857 in 1867 so bila zato opravljena nova osuševalna dela. Leta 1877 je bila ustanovljena vodna zadruga za Barje, ki je postala glavni organ  za osuševalna in melioracijska dela. Zadruga je predpostavljala obvezno vključitev vseh lastnikov barjanskih zemljišč, na katerih se izvajajo melioracijska dela, obenem pa so morali kmetje za ta zemljišča plačevati doklade. Skupna površina teh zemljišč je bila 15.138 ha.

V drugi polovici 19. stoletja so se razmere za kmetijstvo zaostrile. Številni kmetje so se morali po letu 1848 zadolžiti, da so lahko krili odkup zemlje. Obenem je prišlo do liberalizacije gospodarstva, kar je povzročilo povečanje konkurence in padec cen pridelkov domače proizvodnje. Nekatere kmetije so propadle, številna zemljišča pa so se ponovno zamočvirila

Leta 1900 je Ernest Kramer ustanovil Društvo za pospeševanje obdelovanja Ljubljanskega barja, ki mu je predsedoval bodoči ljubljanski župan Ivan Hribar. V Črni vasi je to društvo uredilo drevesnico, kjer so v času delovanja društva vzgojili preko 12.000 sadik sadnih dreves. Barje je začelo zanimati tudi ministrstvo, pristojno za kmetijstvo na Dunaju, ki je začelo ta del barja tudi denarno podpirati.

 

Izkop in koriščenje šote

Šota so najmlajši zogleneli ostanki mahovja na barju. Ima dokaj veliko kurilno vrednost, zato so jo začeli tudi industrijsko izkoriščati. Povzemamo podatke iz prispevka Seručnik: »Izraba trdih goriv na Slovenskem do dvajsetega stoletja« v zborniku Strategije in prakse energetske oskrbe v Sloveniji, Ljubljana 2015.

Prvo znano uporabo šote kot energenta v okviru (proto)industrije v Ljubljani je mogoče najti v drugi polovici 18. stoletja, ko je dunajski dvor odločil, da bi obrti prešle s kurjenja drv na premog ali šoto, zato so leta 1766 izdali navodila o pridobivanju šote. Glavno oviro za izkoriščanje šote v Ljubljani je predstavljala težka prehodnost Barja do intenzivnejših izsuševalnih del v drugi četrtini 19. stoletja. Barjansko pokrajino je izvorno pokrival od 30 do 65 cm debel sloj mahu, pod katerim je bila plast šote, debela od 60 cm do 2,20 m. Še globlje je bila siva, rumena ali bela ilovica. Teren je bil močno prepojen z vodo, kar je zelo oviralo ali celo onemogočalo prehod. Pogoste so bile tudi površine, kjer je bila šota povsem na površini. V tridesetih letih 19. stoletja šota kot kurivo ni bila zanimiva, običajna praksa iz tega časa je bila, da so zemljišče, namenjeno za njivo, najprej preorali in nato šoto zažgali. Ogenj so nato vzdrževali z razmetavanjem po zemljišču, dokler niso dosegli nivoja talne vode. Pepel, ki je ostal, je služil kot gnojilo. Ta način obdelovanja se razširil po vsem Barju in je pripomogel k tanjšanju šotne plasti. Požiganje šote je proizvajalo velike količine dima, ki se je v znanih podnebnih razmerah Ljubljanske kotline zadrževal pri tleh in motil prebivalce Ljubljane in ostalih naselij okrog Barja. V štiridesetih letih 19. stoletja so se razmere nenadoma spremenile. Podjetnika Leopold Gasperotti in Ivan Baumgartner sta prevzela v zakup mestne opekarne, nove naprave so bile prilagojene za kurjenje s šoto in tako je v Ljubljani nenadoma nastalo povpraševanje po tem viru. Isto leto je Ignac Scaria ustanovil podjetje za izkoriščanje šote, s katero je zalagal ljubljansko sladkorno rafinerijo (cukrarno). Podjetje je zaposlovalo od 100 do 150 ljudi in je bilo precej uspešno. Šoto je rezalo v bližini Črne vasi, za prevoz so izkopali štiri velike kanale, ki so omogočali dostop do Ljubljanice. Kmalu so sledila tudi druga podjetja v Ljubljani: predilnica, svinčena talilnica na Škofljici in vrsta opekarn v Ljubljani in na Vrhniki. Šoto je uporabljala celo tovarna smodnika v Kamniku, kamor jo je bilo treba voziti po cestah z vozovi. Nenaden porast zanimanja za šoto je prinesel velike spremembe za Barje. Rezanja šote so se lotili vsi, tako prebivalci novih naselij kot kmetje iz vasi z barjanskega obrobja, ki so do tedaj na svojih zemljiščih predvsem pasli živino ali v najboljšem primeru pridelovali seno. Premožnejši ljudje so začeli kupovati nepremičnine na Barju z namenom izkoriščanja šote, revnejši sloji pa so si pri njih našli službo kot dninarji oziroma delavci. Dodatne vire zaslužka pa je ponujal tudi transport novoodkritega energenta. Za ljubljansko šoto se je začela zanimati tudi država, ki jo je želela izkoriščati kot energent za lokomotive na Južni železnici. Leta 1856 so na ravnici med Plešivico in Vnanjimi Goricami postavili tovarno za predelavo šote, vendar so tovarno zaradi nerentabilnosti kmalu zaprli. V šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja je bilo povpraševanje po šoti v Ljubljani in okolici zelo veliko. Zato se ne kaže čuditi, da so zaloge šote na Barju pričele pohajati že v osemdesetih, še bolj očitno pa v devetdesetih letih 19. stoletja.

 

Slika 7: Izkop šote (Foto: Arhiv Slovenskega Etnografskega muzeja).

 

S tem se je zaključilo obdobje industrijskega izkoriščanja šote, ki je v času štirih do petih desetletij predstavljala pomemben, čeprav nikoli edini energent za industrijske obrate v Ljubljani. Šota je v drugi polovici 19. stoletja ponujala cenen in lokalno dosegljiv energent v obdobju, ko se je glavno mestno Kranjske začelo zares industrializirati. Še večji vpliv je imelo pridobivanje šote na poseljevanje Ljubljanskega barja, saj je na to prej zelo slabo izkoriščeno območje privabilo številne ljudi. Hkrati je bila šota glavni dejavnik, ki je oblikoval krajinsko podobo Ljubljanskega barja, kot jo poznamo danes.

Šota na območju Krajinskega parka Ljubljansko barje je zaščitena z Uredbo o Krajinskem parku Ljubljansko barje: »V krajinskem parku ni dovoljeno odstranjevati, požigati in rezati šote ali drugače spreminjati habitatov nizkega barja, ostankov visokega barja in šotišč.«

 

Dr. Uroš Krajnc

Sorodni prispevki