Guma traktorites
Ob mednarodnem dnevu traktorjev – 25. april
Mihael Brenčič
Med geologi, ki so študirali na Univerzi v Ljubljani, kroži zanimiva anekdota. Pri kolokviju iz paleontologije, vede o nekdanjem življenju na Zemlji, so bili predmet vprašanj amoniti, nekdaj zelo številna družina mehkužcev, ki so kraljevali v toplih morjih srednjega zemeljskega veka. Dokazi o njihovem nekdanjem obstoju so se ohranili z zelo številnimi fosilnimi ostanki njihovih lupin. Tudi v kamninah na območju Slovenije najdemo te fosile zelo pogosto. Danes poznamo na tisoče vrst, vendar pa so nekatere med njimi pogostejše in predstavljajo tako imenovane vodilne fosile, s pomočjo katerih geologi določamo starost sedimentnih kamnin. Med takšne sodi tudi vrsta Hildoceras bifrons, ki je živela v juri, v srednjem zemeljskem veku (slika 1). Asistentka je na kolokviju vzela v roke primerek takšnega fosila in ga položila kandidatu v roke:
»Kolega, določite vrsto primerka amonita, ki ga držite v roki!«
Študent je fosil nekoliko potežkal, ga obrnil, nato pa je kot iz topa izstrelil:
»Guma traktorites.«
Slika 1: Guma traktorites – fosil amonita Hildoceras bifrons (vir slike: Wikipedia).
»Odlično kolega,« mu je odvrnila. Obrnila se je in pristopila k naslednjemu študentu ter nadaljevala s spraševanjem, prvega, drugega in nato še nekaj njih. Študentje so se ves čas muzali, in se že skoraj smejali, češ, kako dober štos je uspel kolegu. Nenadoma pa se je asistentki posvetilo, za kaj gre in sledil je izbruh jeze, češ, norčevanja iz tako resne snovi, kot je paleontologija, pa ne bo dopuščala.
Slika 2: Prava guma traktorites – traktorska guma.
Ohranjeni fosili vrste Hildoceros bifrons zelo spominjajo na pravo Gumo traktorites (slika 2). Na to anekdoto sem se spomnil, ko sem v različnih medijih v letih 2023 in 2024 zasledoval novice o traktorskih protestih kmetov po celi Evropi, in leta 2023 tudi v središču Ljubljane; prvega 24. marca in drugega mesec dni kasneje, 25. aprila 2023. Pri tem sem se čudil vsem tistim mogočnim in modernim traktorjem, na pokrovih motorjev so se bleščale oznake: John Deer, Massey Ferguson, New Holland, Fendt, Deutz, Lamborghini, Fiat, našel pa bi se tudi kakšen starejši Seme, Tomo Vinković ali Zetor. Parada najboljših traktorskih znamk. Prav obžaloval sem, da se kot firbec nisem mogel udeležiti nobenega od protestov. Kakšne neverjetne fotografije bi lahko posnel, tako pa se moram zadovoljiti s tistimi, ki so na spletu. Sedaj razumem, zakaj proizvajalec traktorjev Fendt svoje proizvode oglašuje kot »izdelke s posebnim oblikovanjem«, ali pa proizvajalec Deutz, ki zapiše, da so njegovi traktorji »produkti s stilskim izgledom, ki zlahka pritegne kmetovalce«. Blagovna znamka traktorjev Lamborghini pa me asociira na neke druge Lamborghinije, hitre športne avtomobile, ki so sen vsakega pravega mačota.
Ob opazovanju številnih traktorskih protestov sem se spomnil tudi svojih terenskih izkušenj, ko sem med geološkim kartiranjem, po sicer mirnih gozdovih Mežakle, nenadoma zaslišal grmenje in hrumenje, kot da bi sam poganski bog Triglav sestopil s svojega visokogorskega trona. Malo kasneje sem pred seboj zagledal ogromno traktorsko pošast z imenom New Holland, ki je hkrati žagala drevesa, jih ogulila lubja in še zložila na nakladalno rampo, kot da bi se igrala z vžigalicami, ne pa z drevesi, ki so rasla desetletja dolgo. Za njim ni ostajalo nič, le sledovi ogromnih traktorskih kolesnic in neskočne količine žagovine in oluščenega lubja. To podiranje drevja se je znašlo tudi v slovenskem parlamentu, katerega odbor za kmetijstvo je po dolgi razpravi ugotovil, da je takšno gospodarjenje z gozdom trajnostno. Spominja me tudi na izkušnjo, nekje na Dravskem polju, ko se velika pahljača gnojevke razliva v zrak, iz kabine mogočnega traktorja John Deer pa hrumijo zadnje popularne narodno zabavne gorenjsko alpske viže. In tudi na to, kako se je med izvajanjem sledilnega poizkusa nekje na Gorenjskem gospodar sosednjega zemljišča z ogromnim traktorjem ves čas vozil tik zraven nas. Žal takrat nisem uspel ugotoviti, kakšen traktor ima, ker nisem videl preko traktorskega kolesa, ki je bilo mnogo višje od mojih skoraj 190 cm višine.
Slika 3: John Deer podobo na ogled postavi (vir slike: Wikipedia).
Tako kot ob številnih drugih prilikah, ko me kakšen dogodek navduši ali pa tudi zgrozi, sem se tudi v primeru traktorskih protestov lotil manjše raziskave in brskanja za podatki po svetovnem spletu. Odkritja o traktorjih na svetovnem spletu pa so me še bolj zintrigirala, ne pretiravam, če zapišem, da fascinirala. V Sloveniji imamo najvišje število traktorjev na prebivalca na svetu. V takšni velikostni prednosti pred ostalim svetom niso niti naši smučarski skakalci niti naši kolesarji, tudi ostali naši odlični športniki se proti temu zdijo pravi palčki. Prav v nobeni drugi stvari na svetu pred drugimi ne prednjačimo v takšnem obsegu. Ob tem spoznanju sem si rekel: »Neverjetno, to je zamolčana plat slovenstva, ki jo je potrebno raziskati.«
Po zadnjih podatkih, ki sem jih našel na spletu, je bilo v Sloveniji leta 2019 registriranih 115.600 in konec leta 2022 že nekaj manj kot 120.000 traktorjev, po mnenju statistikov pa je na posestvih vsaj še 15.000 neregistriranih traktorskih vozil. Če upoštevamo, da je bilo po uradnih podatkih konec leta 2019 v Sloveniji 2.094.060 prebivalcev, to znaša 55,2 traktorja na 1.000 prebivalcev ali 18,1 prebivalcev na en traktor. Povprečna starost pri nas registriranih traktorjev je 22 let in le 5 % jih je mlajših od 5 let. V letu 2019 naj bi v Sloveniji imeli 175.294 ha obdelovalne zemlje, kar bi pomenilo povprečno 0,66 traktorja na 1 ha, ali zapisano nekoliko drugače, 3 traktorji obdelujejo 2 ha zemljišča. Seveda te številke niso povsem natančne, saj ne upoštevajo, da so nekateri traktorji namenjeni samo delu v gozdu. Število traktorjev v Sloveniji počasi raste. V okviru kmetijske politike in spodbujanja proizvodnje hrane se za nakupe traktorjev namenjajo relativno visoke subvencije. V letu 2022 je bilo za subvencije traktorjev porabljeno 3,26 milijona evrov, s tem denarjem pa se je subvencioniralo »le« 88 traktorjev, vsakega s povprečno 37.000 evri. Za traktorje, ki jih je subvencionirala država, so kmetje odšteli med 20.000 in 300.000 evri.
Slika 4: Pred parlamentom – 25. april 2023 (vir slike: STA).
Kaj nam pove primerjava z drugimi državami po svetu? Žal sem uspel izbrskati le podatke za leto 2003. Takrat je imela Slovenija 54,2 traktorja na 1.000 prebivalcev. Na drugem mestu je bila Avstrija s 40,7 traktorji, na tretjem in četrtem Srbija in Estonija s 40 traktorji ter na petem Irska s 38,8 traktorji na 1.000 prebivalcev. Povprečje Evropske unije je v tem času znašalo 21,2 traktorja na 1.000 prebivalcev in povprečje OECD, to je najrazvitejšega dela sveta, 21,7 traktorjev na 1.000 prebivalcev. V Sloveniji imamo v primerjavi z drugouvrščeno Avstrijo za faktor 1,3 več traktorjev na prebivalca, ali 30 % več, glede na povprečje Evropske unije pa za faktor 2,6 ali 160 % več.
To svojo fascinacijo nad dejstvom, da imamo v Sloveniji z naskokom daleč največ traktorjev na svetu na prebivalca, sem nekajkrat omenil ob različnih priložnostih, zlasti takrat, ko so bili zraven kmetijski strokovnjaki, ali pa ljudje, ki imajo sami v lasti traktorje, in vsi, prav vsi so mi dali vedeti, naj se v to ne vtikam, ker tega ne razumem in da tega tudi ne bom nikoli razumel. In vsi so takšno število opravičevali ter podajali argumente, zakaj je temu tako. Kar lahko v tem trenutku takoj in na licu mesta priznam, je, da tega zares ne razumem, in da za to, da imamo v Sloveniji toliko traktorjev, ni nobenega racionalnega razloga. Verjamem, da bi znal kakšen sociolog ali etnolog takšno traktorsko obsedenost povezati z našim nacionalnim značajem, predvsem imeti lastnino, ki je z nikomer ne deliš. Sam se bom ob tej priliki dotaknil le okoljskih posledic traktorofilije in s tem tudi vpliva na podnebje, vode in na vodni krog. Vsem, ki ste lastniki traktorjev ali oboževalci jeklenih konjičkov, ki hrumijo po naših njivah in gozdovih, se že v naprej opravičujem, ker vem, da se z mojimi razmišljanji ne boste strinjali.
Slika 5: V Ljubljano – 25. april 2023 (vir slike: zajem zaslona).
Na začetku pomladi leta 2023 se kmetje v Sloveniji protestirali proti marsičemu, na ceste jih je prignala uredba, ki je obravnavala košnjo na zaščitenih območjih Nature 2000. Protesti konec zime in v začetku pomladi 2024 po Evropi pa so bili povezani z zaostrtvijo kriterijev za varovanje okolja na področju kmetijstva. V Sloveniji teh protestov ni bilo, ker se je vlada takoj odzvala na grožnje, po katerih bo prišlo do ponovnih traktorskih protestov, če ne sprejme zahtev. Na demonstracijo sile se mora odzvati vsaka vlada. Leta 2023 je predstavnike kmetov predsednik vlade, skupaj s tedanjo ministrico, sprejel tako rekoč takoj, ko so pričeli resneje groziti. V letu 2024 je bilo podobno, novo imenovana ministrica za kmetijstvo še niti ni dobro ogrela svojega fotelja, ko se je morala že lotiti pogajanj s kmeti. Očitno je bila v popuščanju uspešna, saj so bili kmetje zadovoljni z njenimi obljubami in zavezali so se, da se v Ljubljano do nadaljnjega ne bodo pripeljali s traktorji. Do trenutka, ko nastaja ta zapis, konec marca 2024, jih še ni bilo. Kot povzetek teh pogajanj sem v enem od časopisov prebral, da so bile med drugim zahteve kmetov, naj okoljske zahteve ne presegajo realnih zmožnosti kmetijstva.
Ne morem se več kot strinjati s tem, da je treba zaščititi kmetijska zemljišča, ne le tista, ki so opredeljena kot najboljša. Prav nič nimam proti odstranjevanju birokratskih ovir pri različnih postopkih, povezanih z različnimi zakonskimi zahtevami, pa tudi nič proti temu, da davki ostanejo na ravni dosedanjih. Toda zahtevati odpravo omejitev na področju uporabe fitofarmacevtskih sredstev, opredeliti živinorejo kot temelj trajnostnega razvoja ali pa zmanjšati območje Nature 2000, kar so bile zahteve kmečkih protestnikov v letu 2023? Ali pa zahtevati popolno zaščito kmetijskih zemljišč pred poplavami, kar so bile zahteve v letu 2024 – je to sploh mogoče in izvedljivo? Živimo na začetku 21. stoletja, ko se srečujemo in spopadamo z eno okoljsko krizo za drugo in ko prehajamo iz ene naravne nesreče v drugo, ko se zavedamo nujnosti varovanja biotske pestrosti, ko ugotavljamo, da so komponente vodnega kroga vedno bolj obremenjene s kemikalijami, med katerimi močno prevladujejo tiste, ki so povezane s pridelavo hrane, in še in še in še. Zahteve protestnikov so takšne, kot da bi izvirale iz drugega časa in drugega planeta.
Slika 6: Traktorski pozdrav iz nekdanjih časov (vir slike: Wikipedia).
Že zelo dolgo se v svoji praksi hidrogeologa, ki se intenzivno ukvarja z zaščito vodnih virov, srečujem s posledicami in vplivi kmetijstva na vodo. Iz leta v leto se vse bolj zavedam, da so ukrepi na področju kmetijstva nujni in da moramo kot družba nekaj storiti. Hkrati s tem pa prihajam do sklepa, da morata postati kmetijstvo in varovanje okolja partnerja, ki si ne nasprotujeta, in da se v prihodnje za oba sektorja odpira veliko možnosti in priložnosti sodelovanja. Pridelava hrane je nujna in Slovenija na tem področju ni samooskrbna, delež slednje iz leta v leto upada. Prepričan sem, da obstajajo znanje in tehnologije, ki bodo omogočali vzpostavitev trajnostnega kmetijstva, ki ne bo škodovalo okolju, tudi na območjih v prostoru, ki so opredeljena z varstvenimi in pravnimi režimi. Tudi Evropa bo morala v tej smeri narediti nekatere korake. Verjetno je okoljska zakondaja na starem kontinentu med najbolj naprednimi v svetu, vendar pa je nesmiselno, da od lastnega kmetijstva zahtevamo upoštevanje višjih standardov, hkrati pa uvažamo hrano z drugih kontinentov, ki je proizvedena netrajnostno in daleč od nadzora kakovosti, ki mu je podvržena hrana evropskega izvora.
Kmetijstvo je sektor, v katerega se vlaga veliko javnega denarja in ki je subvencionirano z zelo visokimi finančnimi vložki. Samo v letu 2022 je kmetijstvo v Sloveniji prejelo 1,8 milijarde evrov sredstev, od povratnih do nepovratnih. Kar nekaj tega denarja prihaja iz evropskih virov. Za primerjavo naj navedemo, da je v tem letu znašal proračun države nekaj več kot 11 milijard evrov, tako vsota za kmetijstvo znaša dobrih 16 % celotne porabe države. To je izredno veliko denarja. Zakaj se teh silnih vsot denarja ne uporabi učinkoviteje, tudi za prestrukturiranje kmetijstva v bolj trajnostno obliko? Najlažje je reči, da se to ne da, da to ni mogoče. Tako kot je zlahka manipulirati s podatki. Vendar so podatki tisti, na katerih morajo temeljiti naše odločitve, premisleki in smernice za nadaljni razvoj.
Slika 7: In še nekaj traktorskih znamk (vir slike: Wikipedia).
S tem, da je slovensko kmetijstvo svetovni prvak po številu traktorjev, je gotovo nekaj narobe, in veliko pove o njegovih značilnostih. Od tega, da sistem zadružništva ne deluje, do tega, da imajo subvencije iz proračuna tudi napačne učinke. Na svojih terenskih poteh po gozdovih in poljih Slovenije sem imel ničkolikokrat priložnost, da sem se srečal z različnimi traktorskimi zverinami. In morda se študent iz anekdote z začetka zapisa ni spomnil na traktorsko gumo le zaradi podobnosti s fosilom, temveč tudi zaradi vseprisotnosti traktorjev na našem podeželju. Oboževanje traktorjev, ki že sami po sebi ustvarjajo velik okoljski odtis, večinoma gre za dieselske agregate, kaže, da je v slovenskem kmetijstvu potrebno še veliko postoriti v smeri varovanja okolja, v kar je poleg zaščite narave, okolja in prostora treba vključiti tudi zaščito kmetijskih zemljišč, izboljšanje kvalitete proizvedene hrane in povečanje samooskrbe z njo. Do takrat pa si bo površen opazovalec fotografij s traktorskih protestov, ali pa nekdo, ki je obstal zaradi njih v prometnem zamašku, mislil, da se kmetje spoznajo predvsem na traktorje.
Tako kot si je nekdo izmislil svetovni dan pohanih pišk, z namenom, da bi bolje zaslužil, sem si tudi sam izmisilil svetovni dan traktorjev na dan največjih traktorskih protestov v republiki Sloveniji dne 25. aprila 2023. Vendar, moj interes ni zaslužkarski, želel sem le opozoriti na okoljske vidike slovenske obsedenosti s traktorji.
