Scroll Top

Mednarodni dan bobra – 7. april

Ekosistemski inženir

Mednarodni dan bobra – 7. april

Mihael Brenčič

 

Pred časom sem bil s skupino biologov na Ljubljanskem barju, kjer smo si ogledovali barjanska okna, prav posebno skupino izvirov na stiku med dobro prepustnimi vršaji potokov, ki pritekajo iz južnega Krimsko Mokrškega zaledja in pravimi barjanskimi močvirskimi sedimenti, ki so slabo prepustni. Stali smo ob enem od izvirov, ko nekdo nenadoma zakliče:

»Bober!« Takoj za klicem smo zaslišali premikanje srednje velike živali, ki je začela bežati stran od nas v gosto barjansko zarast.

»Kje je, kje je?« je zavpil eden od prisotnih.

»Tam, v tisto smer je stekel,« je drugi pokazal z roko nekam v grmovje.

In ne bodi len, prav vsi prisotni, razen mene, ki sem začuden obstal, so se zapodili naravnost v najbolj gosto grmovje. Za domnevnim bobrom se je vsul pravi stampedo. Lomastili so sem in tja, plezali preko grmovja in pod njim, brez uspeha, žival jim je ušla. Vsi razočarani, ker niso videli bobra, so se vrnili tja, kjer sem jih čakal, zadihani in popraskani po rokah in obrazih. Bober, ki je bil bolj verjetno malo večja nutrija, pa še danes, če le obstaja jezik, v katerem se sporazumevajo med seboj v kakšni votlini, izdolbeni v breg katerega od barjanskih kanalov, svojim vnukom, malim boberčkom pripoveduje, kako je truma biologov tekla za njim, da si je revež komaj rešil življenje.

Bobri so nekoč poseljevali velik del slovenskega ozemlja. Čeprav je zavest o tem pred njihovim ponovnim pojavom v naših rekah in potokih že skoraj povsem izginila, smo se v Sloveniji njihovega obstoja vendarle zavedali na prav poseben način, preko književnosti. Vsakdo med nami, ki se je v mladosti vsaj nekoliko bolj intenzivno poglabljal v branje, pozna roman Janeza Jalna Bobri. Sam sem delo, ki je po svojem obsegu za mladega bralca na začetku bralne kariere zahteven podvig, prebral že v začetnih razredih osnovne šole. Zgodba je bila tako zanimiva, da me njen obseg ni odvrnil od branja. Pred knjigo sem prebil ure in ure. Dodatno me je k branju motiviralo še dejstvo, da smo živeli na robu Ljubljanskega barja, in prav živo sem si v otroški domišljiji predstavljal kolišča ter Ostrorogega Jelena, Sinjeoko Jelko in vse ostale. Nato sem roman nekaj desetletij kasneje skupaj s sinom, takrat prav tako v prvih razredih osnovne šole, prebiral ponovno. Vsak večer sva prebrala po eno poglavje iz knjige. Bila sva že na sredi druge knjige, ko je moral zaradi službenih obveznosti staršev za nekaj dni k babici v »službo«, s seboj je vzel tudi Bobre. Ko sem se po nekaj dneh pojavil na vratih babičinega stanovanja, mi je ponosno povedal, celo z nekoliko privoščljivim nasmeškom, da je celotne Bobre prebral do konca sam, in da mu jih ni treba prebrati še enkrat. Tako zelo ga je mučila radovednost, kam bo pisatelj zapeljal zgodbo, da ni zdržal, da bi preostanek dela prebrala skupaj do konca. Tako mi žal ni bilo dano, da bi roman uspel prebrati še enkrat.

 

Slika 1: Evropski bober (vir fotografije: Wikipedia).

Bobri so obsežen roman v treh delih z naslovi Sam, Rod in Vrh. V njem spremljamo širšo družino Ostrorogega Jelena skozi življenje. Pisatelj je delo, ki naj bi bilo po interpretaciji nekaterih literarnih zgodovinarjev metafora za medvojni bratomorni spopad, objavil v letih 1942 in 1943. Po koncu druge svetovne vojne je bil Jaln obdolžen kršenja kulturnega molka in tudi za nekaj časa zaprt, a je zaradi moči in privlačnosti besedila povojna oblast popustila in je v petdesetih letih dopustila objavo ponatisa, kar je bralce izjemno navdušilo. Tudi kasnejši ponatisi so izhajali v zelo velikih nakladah.

Na prvi pogled je naslov romana Bobri le dobro izbrana prispodoba, ki se po naključju odlično zliva z zgodbo. Vendar je več kot to. Ko pomislim na roman Bobri, se vedno spomnim na avtorja Janeza Jalna, ki je bil v času pisanja romana župnik v Notranjih Goricah, skorajda v samem središču Ljubljanskega barja. Da bi si pričaral avtentičnost obdobja, o katerem je pisal, si je v Narodnem muzeju izposodil nekatere arheološke artefakte iz obdobja koliščarjev. Imel jih je pred seboj na pisalni mizi in obešene po stenah sobe, v kateri je pisal. Predstavljajte si pisatelja, kako sedi v poltemi namizne svetilke, s prižgano cigareto v eni roki in s peresom v drugi, zroč na konico koliščarske puščice, pri tem pa si domišlja, kako pralovci v drevakih plujejo nazvgor po toku Gradaščice in s pripravljenimi sulicami prežijo na bobre.

V prvi polovici 20. stoletja je bilo Ljubljansko barje nekaj povsem drugega, kot je danes. Čeprav so bili tudi tam bobri že dolgo iztrebljeni, pa je v primerjavi z današnjo takratna pokrajina mnogo bolj spominjala na prvotno življenjsko okolje bobrov. Velik del visokega barja je bil med Črno vasjo in Mateno še prisoten in neprehoden. Voda je še vedno zastajala na številnih mestih, poplave so bile pogoste, predvsem pa je bilo osrednje območje Barja skorajda neposeljeno, vasi so stale predvsem na njegovem obrobju. Morda je prav zaradi takšne pokrajinske slike Jalen tako doživeto opisal nekdanje mostiščarsko jezero. Ali bi bil tega sposoben tudi danes? Literarno kulturno povezanost z bobri kot prebivalci nekdanjega Ljubljanskega barja in vsega, kar je povezano z njimi, danes nadaljuje vsakoletni kulturni vzgojni festival za otroke in mladino, imenovan Bobri, ki že od leta 2009 na številnih prizoriščih poteka v Ljubljani.

 

Slika 2: Bobri v naravi (vir fotografije: Wikipedia).

V zadnjih dvesto letih je bober v Sloveniji veljal za izumrlo vrsto. Leta 1996 so ga ponovno naselili na Hrvaškem, leta 1998 pa so ga znova opazili tudi v Sloveniji, na sotočju rek Radulje in Krke na Dolenjskem. Od takrat dalje se bober počasi seli navzgor po mnogih vodotokih v porečjih rek Save, Mure in Drave. Bobra so v preteklosti intenzivno lovili zaradi kožuha, mesa in bobrovine. To je močno dišeči izloček iz bobrovih spolnih žlez, ki so ga uporabljali kot zdravilo. Dodatno je na bobra in na njegov življenski prostor vplivala groba regulacija številnih rek in potokov, ki je struge spremenila v vodne avtoceste. Tudi kmetijstvo in gozdarstvo sta odigrala svojo vlogo pri zmanjševanju njegovega življenskega prostora. Evrazijski bober (Castor fiber) je skorajda izumrl, nato pa so ga s ponovnim naseljevanjem in drugimi premišljenimi naravovarstvenimi ukrepi pričeli ponovno naseljevati po vsem kontinentu. Med te aktivnosti za njegovo zaščito sodi tudi evropski projekt »Life Bober, življenje z bobrom, mokrišči in podnebnimi spremembami«, ki se bo zaključil sredi leta 2024 in ga partnerske ustanove izvajajo na območju Slovenije in Hrvaške. Danes je bober zakonsko zaščiten, veliko naporov pa se vlaga tudi v varstvene ukrepe, s pomočjo katerih se rešuje konflikte med njim in drugimi gospodarskimi dejavnostmi v obvodnem prostoru. Po vseh teh naporih v naravi bober kot vrsta že živi samostojno in neodvisno življenje, ki ne potrebuje intervencij človeka pri razmnoževanju in vzpostavljanju populacije.

Če na naravo gledamo z vidika (mehanicističnega) antropocentričnega obvladovanja in upravljanja narave, vloga in pomen bobrov v vodnem prostoru sproža številne konflikte. Z gospodarskega vidika bobri povzročajo škodo na drevju in na poljščinah, povzročajo poplave na priobalnih zemljiščih in vplivajo na naravni tok plavja v vodotokih. Bobrov vpliv na vodno krajino pa lahko pogledamo tudi z drugega zornega kota, s stališča ekosistemskih storitev. Tudi ta pogled je antropocentričen, saj meri naravo s stališča stroškov in dobrobiti, a ker ta pristop naravo obravnava kot »deležnika«, ima ta, vsaj do neke mere, zagovornika in zaščito. Bober v prostoru zadržuje vodo in vpliva na transport plavja, s tem pa ustvarja  razgibano strugo ter obrežni prostor, kar pozitivno vpliva na druge povezane ekosisteme in povečuje biotsko raznolikost. Bobrovo zadrževanje vode spremeni razmerja v lokalnem vodnem krogu. Zaradi njegovega delovanja se vzpostavijo mokrišča, posledično se spremeni tudi porazdelitev podzemne vode na obrežnih območjih. V obdobju, ko se soočamo s spremembami klime, ko se na eni strani povečuje incidenca poplav, na drugi pa suš, je bobrovo delovanje tisto, ki lahko prerazporeja vodo med hidrološkimi ekstremi. Bobrovi jezovi in ostali njegovi posegi v obvodni prostor delujejo kot blažilec, ali bolje rečeno, kot pufer vodnega kroga, ki izravnava velika nihanja in ekstreme. Če sprejmemo doktrino renaturacije vodotokov, to je povrnitev v prvotno stanje, še predno je prišlo do intenzivnih posegov v vodni prostor, je pri teh posegih bober del rešitve.

 

Slika 3: Bobrov jez (vir fotografije: Wikipedia).

Mednarodni dan bobra je še eden od svetovnih dnevov, ki ga promovirajo mednarodne nevladne organizacije. Sodi med tiste dneve, ki so posvečeni posameznim živalskim vrstam ali rodovom (npr. Mednarodni dan oslov). Mednarodni dan bobrov je prva pričela obeleževati ameriška neprofitna okoljevarstvena in izobraževalna organizacija »Bobri: mokrišča in divje živali« (angl. Beavers: Wetlands & Wildlife – BWW), ki se posveča sobivanju bobrov, ali kot jim pravijo živalskih inženirjev, in ljudi. Ta dan so posvojile tudi druge okoljske nevladne organizacije v mednarodnem prostoru. Med drugim smo ta dan v preteklosti nekajkrat obeleževali tudi v Sloveniji. Tako kot pri drugih mednarodnih dneh bi bilo zanimivo izvedeti, kaj je vzrok za obeleževanje tega dne prav na ta dan. Na ta dan je bila rojena Dorothy Burney Richards (1894 – 1985), ameriška konzervatorka in naravovarstvenica. Skupaj z možem sta si pred drugo svetovno vojno pričela prizadevati za zaščito severno ameriških bobrov (Castor canadensis). Kmalu sta zanje ustanovila zatočišče, ki sta ga poimenovala Beaversprite, kar bi v prostem prevodu prevedli kot bobrovi vilinci. Zatočišče sta poleg neposredne zaščite posameznih bobrov in njihovih jezov zasnovala tako, da sta postopoma odkupovala zemljišča in tako ustvarila obsežno območje, ki je pripadalo samo bobrom. Čeprav Richardsova po izobrazbi ni bila znanstvenica, jih je pričela natančno preučevati in ustvarjati obsežno dokumentacijo o njihovi ekologiji. Zaradi prizadevanj za bobre se jo je prijel vzdevek »ženska bober« (angl. Beaver Woman). Že za časa življenja je posest Beaversprite kot fundacijo, skupaj s posebej za to namenjenimi finančnimi sredstvi, Richardsova prepustila v upravljanje neprofitni organizaciji, v kateri pa je prišlo do zlorab zemljišč in finančnih virov. V ZDA so se v 70. in 80. letih podobne zlorabe dogodile še v nekaterih drugih primerih, ko so managerji teh ustanov prodajali zemljišča ali dovoljevali gradnjo na teh območjih v svojo korist. V številnih primerih so se nevladne organizacije s pomočjo države uspele upreti takšnim dejavnostim. Tako je bila za potrebe zagovarjanja fundacije Beaversprite ustanovljena organizacija »Prijatelji Beaversprita«, ki je leta 1989 sprožila tožbo za dodelitev upravljalskih pravic in jo tudi dobila. Leta 1996 so se preimenovali v organizacijo z današnjim imenom in od takrat dalje delujejo kot neprofitna organizacija, ki je uspela zaščito bobrov promovirati tudi v širšem mednarodnem prostoru. Iz tega in podobnih primerov v ZDA lahko vidimo, kako pomembno je, da sta zaščita in upravljanje zavarovanih območij narave v javni domeni in pod nadzorom države.

 

Slika 4: Bober na jezu (vir slike: Wikipedia).

 

 

 

Sorodni prispevki