Svet kot na dlani
Ob svetovnem dnevu hidrografije – 21. junij
Danes je svet kot na dlani, če le imaš nekaj denarja in volje, in če si državljan »ta prave države«, ki ima »dober« potni list, se lahko odpraviš skoraj na katerikoli konec sveta. V lokalih, ko uživam svojih težko prisluženih popoldanskih pet minut, pogosto prisluškujem pogovorom mladih, še nevezanih izobražencev brez otrok in drugih družinskih obveznosti, ki se pogovarjajo o tem, kam so nedavno potovali, katere kraje so obiskali ter kam so še namenjeni. Žal pogosto samo naštevajo kraje, kot da bi brali spisek za nakup v supermarketu, o vtisih redkokdaj kaj slišiš, skoraj nikoli pa nihče ne razmišlja na glas o tem, kakšna občutja in premisleke so spodbudile te poti.
Ob današnjih nizkocenovnih letalskih prevoznikih se je, zlasti med mladimi, razvil pristop, ki bi ga lahko imenovali potovanje na mah.
»Oh, dragi, kako rada bi kam odpotovala konec tedna.«
»Nimam časa, do ponedeljka moram nujno dokočati mesečno poročilo, lahko pa si prihodnji teden privoščiva podaljšan vikend.«
»Odlično. Kam bova odpotovala?«
»Pojma nimam. Poglej na net, morda je na voljo kakšna poceni letalska karta.«
Čez nekaj časa se izza računalniškega ekrana zasliši nežen glas:
»Poglej, iz Benetk do Talina stane povratna karta samo sto evrov.«
»Kupi dve, frendi so razlagali, da je to super mesto.«
Slika 1: Ocean. (foto: Ant Rozetsky – Unsplash)
Do Benetk je le skok, strošek prevoza z enim od shuttlov do letališča Marco Polo pa tudi ni visok. Z nekoliko bolj skrbnim in dolgoročnim planiranjem pa lahko relativno poceni odpotuješ tudi izven Evrope. Iz letala lahko spremljaš delto Nila, vidiš Ganges ali pa občuduješ ustje Amazonke. Med letom iz enega kontinenta na drugega lahko opazuješ oceanske širjave in neskončno ploskev modrega morja pod seboj. Dimenzije sveta so se v zadnjih desetletjih močno spremenile.
Svet na dlani je stran le nekaj klikov z računalniško miško. Na različnih strežnikih, dostopnih preko svetovnega spleta, si lahko ogledaš satelitske posnetke različnih predelov sveta, poleg tega lahko raziskuješ ulice in mesta. Nekatere aplikacije nudijo celo tridimenzionalne animirane poglede. Ti posnetki ti omogočajo, da si še pred prihodom na cilj potovanja ustvariš sliko kraja in tudi hotela, kjer boš zvečer prespal.
Slika 2: Namizni globus – podoba sveta. (foto: Arpit Rastogi – Unsplash)
Kot osnovnošolec, in nekoliko manj kot srednješolec, takrat je bil že čas za zahtevnejšo literaturo, sem sistematično prebiral potopise in različne monografije o slavnih popotnikih, ki so odkrivali svet, vse od rimsko grške dobe dalje. Za Piteasa, ki je izviral iz grške kolonije Masilija, današnjega francoskega Marseilla, so bile meje sveta določene z obalami Evrope in Britanskega otočja. Aleksander Makedonski je meje grškega sveta potisnil do Indije in Kitajske. Šele s koncem srednjega veka so evropskemu človeku skrivnosti pričeli razkrivati tudi oceani. Svet so najprej pričeli odkrivati pomorci z Iberskega polotoka; Portugalec Vasco da Gama je obplul Afriko, Italijan v službi španskega dvora Krištof Kolumb je odkril Ameriko, odprava Portugalca Ferdinanda Magellana pa je prva obplula svet. Vsa ta odkritja so pripeljala do vzpona kolonializma, do neštetih individualnih in kolektivnih tragedij, do genocidov Evropejcev nad prvotnimi ljudstvi.
Pri mojih mladostnih branjih je šlo za romantiko, najprej s pomočjo številnih knjig Karla Maya, nato pa se je to nadaljevalo z branjem zahtevnejših del. Prebil sem se skozi tako »zajetne špehe«, kot so dnevniki pomorskega kapitana Jamesa Cooka, kasneje, ko sem že osvojil branje v drugih jezikih, pa sem prebral še potopisni dnevnik Charlesa Darwina, ki je bil v slovenščino prevedeni šele pred kratkim. Če pustimo vnemar vso kolonialistično in tudi neokolonialistično ozadje teh del, ki so z očmi današnjega bralca, milo rečeno, politično nekorektna, me je pri tem fasciniralo odkrivanje neznanega, hkrati pa tudi nemoč in spopadanje s silami narave, ki je takratni popotniki niso razumeli. Poleg vesolja in zvezd nad njimi, ki so jim omogočale orientacijo, je bila neznanka njihovih potovanj tudi ocean. Po njem so pluli in se borili z različnimi vremenskimi neprilikami, o tem, kaj se skriva pod njihovo gladino, pa so vedeli le bore malo. Vetrovi in morski tokovi so jih nosili sem in tja. Dolgo so potrebovali, da so jih spoznali in nato tudi izkoristili v svoj prid. Ničesar pa niso vedeli o tem, kako globoka so ta vodovja, pod njimi so bile le neskončne globine, ki jih z grezilom niso uspeli doseči, tako da so pogosto razmišljali o tem, da ocean nima dna. Prve večje morske globine so bile izmerjene šele konec 18. stoletja, vse do konca druge svetovne vojne pa človeštvo ni imelo natančne predstave o tem, kako je oblikovano morsko dno.
Slika 3: Današnja podoba morskega dna. (vir: Wikipedia)
Geometrija morskega dna se je razkrila šele z uporabo naprednih vojaških tehnologij. Angleži in Američani so razvili sonar ter magnetometrične meritve predvsem z namenom, da so sledili nemškim podmornicam, in zato, da so se branili pred plavajočimi morskimi minami. To pa je imelo za posledico tudi »stranske« učinke, nenadoma se je pričelo prikazovati morsko dno, dobilo je otipljive oblike, ki si jih je bilo mogoče predstavljati. Z razvojem različnih kartografskih gradiv so te oblike postale skorajda otipljive. Nenadoma je Zemlja postala mnogo bolj razgiban planet, kot je bila še ne dolgo tega. Slike in indikacije o naravi morskega dna, do katerih so se dokopali znanstveniki, ki so med vojno delali za vojsko, so jim po vojni služile za podrobnejše raziskave. In ne le, da so s tem odkrili drugačno podobo planeta, odkrili so tudi, da ta deluje drugače, kot so si predstavljali pred tem. V šestdesetih letih 20. stoletja se je dokončno potrdila teorija o tektoniki plošč. Ta pravi, da je Zemljina skorja sestavljena iz velikih in malih plošč, ki se med seboj narivajo ali razmikajo. Nenadoma smo razumeli, zakaj so vulkani razporejeni tam, kjer so, hkrati z njimi pa dojeli nastanek obsežnih gorskih verig in velikih ravnin.
Z oceani se ukvarjajo številne znanstvene vede. Nekatere med njimi se osredotočajo le na morje, druge se ukvarjajo z njim, ker so morja neskončen vir informacij, ki nam odgovarjajo tudi na številna vprašanja o kopnem. Ne glede na vso sodobno tehnologijo pa še vedno potrebujemo podobo morij in oceanov. Če so bile to nekoč čudne, na pol umetniško upodobljene topografske karte ali pa globusi, so topografske karte danes dostopne v različnih elektronskih napravah. Za plutje po morjih in oceanih, ter tudi po rekah in jezerih, je treba poznati njihovo dno, tokove in druge pojave, povezane z njimi. Za prikaz vsega tega skrbi hidrografska veda.
Slika 4: Mogočna masa morske vode. (foto: Thierry Meier – Unsplash)
Če bi izhajali le iz izvora besede hidrografija, to je iz grških besed »ὕδωρ (húdōr)« – voda in »γράφω (graphō)« – pisati, bi pomislili, da se ta veda ukvarja le z opisovanjem vode. Njen pomen bi lahko razširili na opazovanje in opisovanje kontinentalnih in oceanskih voda, pa temu ni tako. Njena vloga je hkrati širša in ožja. Današnja hidrografija je prvenstveno usmerjena v zagotavljanje plovnosti po morjih in oceanih. Zadolžena je za izdelovanje hidrografskih in plovnih kart. Z razvojem se je njen pomen skozi desetletja in stoletja seveda razširil. Mednarodna hidrografska organizacija (ang. International Hydrographic Organisation – IHO) opredeljuje naloge hidrografije kot podporo varni in učinkoviti navigaciji ladij, hkrati pa je tesno povezana z vsemi aktivnostmi, ki so povezane predvsem z morji: izkoriščanje naravnih virov, zaščita in upravljanje morij, določanje meja med državami na morju, vzpostavljanje nacionalnih baz podatkov o morjih, podpora rekreacijski plovbi, zagotavljanje varnosti in obrambe na morjih, upravljanje z obalnimi območji, morski turizem in tudi pomorska znanost kot celota. Nemalokrat je hidrografija v pristojnosti nacionalnih armad.
Svetovni dan hidrografije obeležujemo 21. junija, na dan, ko je bil leta 1921 ustanovljen Mednarodni hidrografski urad. Njegov prvotni namen je bil zagotavljanje uporabe tehničnih standardov pri navigaciji in navigacijske varnosti. Že v začetku delovanja te organizacije pa je bilo predvideno, da se bo ukvarjala tudi z varovanjem morskega okolja. Urad je bil leta 1970 preimenovan v organizacijo. Leta 2005 smo tako uradno pričeli obeleževati svetovni dan hidrografije, kar je istega leta potrdila tudi Generalna skupščina Organizacije združenih narodov z resolucijo, imenovano: »Oceani in pomorski zakonik« (ang. Oceans and law of the sea).
Oceani in zlasti morja imajo velik simbolni pomen. Čeprav nismo zelo izrazit pomorski narod, smo skozi stoletja tudi Slovenci izoblikovali veliko pregovorov, v katerih ima morje pomembno pojasnjevalno vlogo. Na primer: »Kdor ni prišel dlje kot do korita, temu je vsaka mlaka morje,« ali pa: »Če pomoliš prst v morje, že imaš zvezo z vsem svetom«. Vsi ti pregovori so tesno povezani z našo predstavo o oceanih in morjih, katerih podobo pomaga pojasnjevati in odkrivati tudi hidrografija.
Prof. dr. Mihael Brenčič